Dialoško soočanje dveh (ali več) umetnikov in njihovih praks predstavlja svojevrsten izziv, pa četudi se lahko še tako raznolike likovne poetike izkažejo za kompatibilne. Kljub časovnim in kontekstualnim razlikam smo si v sklopu šestnajste postavitve v Grafičnem ateljeju Bogdana Borčića dovolili so-postaviti dela slikarja in grafika Bogdana Borčića in fotografa Borisa Gaberščika, ki kljub očitnim razlikam v ustvarjalnem procesu in intenci odlično komunicirajo. Serija dialoških razstav pa se s tem šele začenja, saj bomo Borčićeva dela v prihodnje postavljali v dialog z deli številnih drugih umetnikov.
V sklopu pričujoče razstave tako predstavljamo umetnika, ki sta se dobro poznala, vendar nista nikdar sodelovala na tako neposreden način. Izbrana dela sicer pripadajo različnim obdobjem in kontekstom, a jih zbližuje neka univerzalna izraznost in zvedavost, ki presega konvencionalne načine vizualne reprezentacije podobe. V dialog so postavljene grafike Bogdana Borčića iz različnih obdobij njegovega zrelega delovanja (1969-2003) ter fotografije Borisa Gaberščika, nastale v preteklih petih letih (2017-2021). Stične točke njunih praks je mogoče prepoznavati že v samem načinu ustvarjanja, ki (je) temelji(lo) na ročnem delu in neposrednem odnosu do materiala, ter v raziskovalni naravi njunih delovnih procesov, ki pričajo o nenehnem iskanju, preizkušanju in spreminjanju.
Dela obeh umetnikov se nenehno poigravajo s percepcijo videnega in zato ponujajo plejado različnih izkustvenih in interpretativnih možnosti. Tako Borčić kot Gaberščik sta znotraj svojih ustvarjalnih opusov izvajala na videz minimalne, a v resnici tektonske premike, medtem ko sta ostajala zvesta svojim umetniškim medijem. Borčić se je poleg slikarstva posvečal predvsem grafičnim tehnikam globokega tiska, kot so akvatinta, suha igla in jedkanica, Gaberščik pa se že več kot trideset let obsesivno posveča črno-beli studijski fotografiji in uporablja analogno velikoformatno kamero.
V izbranih delih se izrisujejo sorodne poteze pri obravnavi polja podobe ter v obravnavi tekstur in patin, ki v kompozicijah ne igrajo le stranske vloge, ampak so kljub svoji običajnosti in neznatnosti, ali ravno zaradi njiju, postavljene v središče. Teksture, pripisi in strukture dajejo njunim dvodimenzionalnim delom občutek otipljivosti in živosti, saj se v njih odražajo sledi uporabe, prisotnosti in dotrajanosti. Njune likovne poetike zato delujejo v nasprotju s postulati dominantne vizualne kulture sodobnega sveta (preteklih petdesetih let), ki zahtevajo jasnost, nedvoumnost in neposrednost, ampak so introvertno usmerjene v premišljanje obrobnih pojavov, ki posameznika spremljajo v intimnem vsakdanu. Zavoljo nekonvencionalnih oblik upodobljenega pogosto izzivajo percepcijo gledalca, čigar zaznave in interpretacije so pač odvisne od nakopičenih znanj, izkušenj in nazorov.
Borčić je svojo likovno poetiko postopoma radikaliziral v smer, ki izključuje mimetične in narativne potenciale del, in jo razvijal kot avtonomno polje izražanja z oblikami, strukturami in sistemi. Če je v zgodnejših delih abstrahiral izbrane objekte ali situacije, se je od 80. let nadalje prenehal ukvarjati z reprezetacijo dejanskosti, medtem ko sta vsebina in forma, sledeč visoko modernistična načela, postajali neločljivi kategoriji. Postavitev se začenja z dvema deloma iz leta 1969, ko se je Borčić spogledoval z estetiko pop arta in se odzival na porajajočo se potrošniško kulturo in njene vizualne manifestacije. Odzival se je na spremembe v družbenem in kulturnem tkivu in izražal odpor do gentrifikacije podobe vsakdanjika, zato je v svojih grafikah ohranjal napake, patine in zaznamke, kot bi želel sporočiti, da je življenje polno nepredvidenih distrakcij in neznatnih fragmentov.
V zgodnjih 80. letih so patine in teksture prešle v samo središče podobe. To niso bili več le abstrahirani znaki zunanjega sveta, ampak neka notranja logika in struktura znakov, ki ne kažejo neposrednih potencialnosti pomenov. Borčića so zanimale oblike oziroma razmerja med njimi, konstrukcijska pravila, ki kljub nesimetričnosti in nepravilnosti ustvarjajo nekakšen namišljeni red. Njegova dela kot so Iz dnevnika enainosemdesetega (1981), serija Vrez (1984) in številni ciklusi iz 90. let naslavljajo konvencije in estetike vizualnega jezika, ki lahko kljub svoji nemimetičnosti angažira percepcijo gledalca. Kljub temu je v nekaterih delih moč prepoznati navezanost na fragmente življenja in delovanja, kot na primer v grafiki Stara oglasna deska (1999), kjer je gledalec soočen s teksturo nedognane površine, ki hkrati deluje tako zelo domačno in vsakdanje.
Tudi naslovi so v nadaljevanju ustvarjalne poti postajali vse bolj kriptični in kratki, kot da so le zaznamki o kraju in času nastanka dela. Borčić je manj namigoval in se vse bolj posvečal čistemu vizualnemu učinku. Ta redukcija potencialno narativnih elementov pa mu je služila predvsem v kontekstu uporabljenega medija – grafike. Na drugi strani pa se ravno zavoljo narave uporabljenega medija Gaberščik ni mogel in želel popolnoma odreči reprezentaciji stvarnosti, ki je v mediju fotografije praktično neizbežna. Njegove podobe so kljub temu docela režirane in konstruirane, saj ne prikazujejo nobenega stvarnega dogodka ali situacije, zato jih je mogoče brati le na skrajno metaforični ravni.
Gaberščikova umetelno ustvarjena tihožitja so sestavljena iz kombinacije različnih – prepoznavnih ali neprepoznavnih – objektov iz vsakdanjega življenja. Če so nekateri na videz arhaični predmeti na njegovih podobah nekoč opravljali določeno funkcijo, je ta danes nemara že povsem pozabljena in nedoločna, kot na primer laboratorijski pripomočki v delu Theatrum Chemicum (2021). Takšne ambivalentne podobe, ki običajno namigujejo na aktualne družbene stvarnosti ali se nanašajo na zgodovino umetnosti, lahko pri pozornem gledalcu vzbudijo cerebralno igro številnih mogočih pomenov.
Delo Decisive Continuum (2020) denimo pod vprašaj postavlja idejo o odločilnem trenutku [decisive moment], ki naj bi bila imanentna fotografskemu mediju, s tem pa fotograf razmišlja o lastni praksi, ki jo označuje kot odločilno kontinuiteto. Gaberščikove fotografije nastajajo v izoliranem okolju ateljeja in na sebi ne nosijo tiste temeljne lastnosti fotografije – odseva prostora in časa. Zaradi univerzalnosti mogočih pomenov se v njih vedno znova pojavljajo temeljna eksistencialna, filozofska in politična vprašanja vsakdana, ki so postavljena v nekakšen brezčasni kontinuum življenja in zgodovine.
Tako pri Borčićevih kot Gaberščikovih delih je torej moč prepoznati strukture, sisteme in teksture, ki pričajo o sledeh življenja: razjedah, urezninah, brazgotinah, iztrošenosti, razpadu in minevanju. V nasprotju z idealiziranimi in izumetničenimi podobami osrednje vizualne kulture, ki potencira izvzemanje stvari in situacij iz širših kontekstov, umetnika raziskujeta tiste manj zloščene plati bivanja in delovanja, ki nikdar ne dobijo dokončne in idealne oblike. Življenje in umetnost sta pač živa organizma v nenehnem spreminjanju.
Miha Colner
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC (BLOG) 