KRITIČNA MISEL!

Kam gremo?

Kritika razstave Hinko Smrekar 1883–1942 v Narodni galeriji Ljubljana. Do 13. februarja 2022.
Piše: Nina Misson

V Narodni galeriji v Ljubljani se je 27. oktobra 2021 odprl drugi del pregledne razstave Hinko Smrekar 1883–1942. Če se je prvi del razstave, ki je bila na ogled od 8. julija do 3. oktobra 2021, osredotočil na umetnikova dela iz obdobja 1902–1917, je pričujoči drugi del povzel obdobje med leti 1918 in 1942. Obsežna retrospektiva, ki jo je pripravila kustosinja dr. Alenka Simončič, je razvejano delovanje Hinka Smrekarja javnosti ponovno predstavila po skoraj 70 letih. A njegova družbeno kritična dela so še vedno aktualna, čeprav predstavljajo kulturni in zgodovinski dokument turbulentne prve polovice 20. stoletja. Smrekar je vse do svojega tragične smrti ostal neupogljiv kritik družbe in njenih absurdov ter neomajen zagovornik svobode in pravice. Njegova vizualna politična satira, ki osvetljuje aktualna vprašanja časa, v katerem je živel, je zgovoren dokument in svojevrstna kronika nemirnega obdobja.

Zadnja pregledna razstava Smrekarjevih del se je odvila leta 1952, prav tako v Narodni galeriji. Izbrana dela iz fonda Narodne galerije, risbe in grafična dela, so v isti inštituciji na ogled postavili še leta 1983, ob stoletnici umetnikovega rojstva. Za časa svojega življenja pa se je Smrekar rednih umetnostnih razstav udeleževal bolj poredko. Nekajkrat je svoje pronicljive grafike in karikature razstavljal tudi v različnih evropskih središčih, leta 1931 pa je sodeloval tudi na razstavi Ex libris v Los Angelesu v Združenih državah Amerike. Svoja dela je doma pogosteje objavljal v časopisju, v šaljivih listih in dnevnikih, medtem ko je največ razstavljal v trgovinskih izložbah, kar je bila v tistih časih za likovne umetnike ena od redkih priložnosti za prodajo del. Njegove grafike in risbe so lahko sodobniki torej videli v izložbah ljubljanskih prodajaln, konfekcijskih trgovin in knjigarn. Ker Smrekar ni veliko razstavljal, se retrospektivne razstave, kot je pričujoča, izjemna in redka priložnost, da se njegova dela – nekatera sploh prvič – predstavijo širši sodobni javnosti.

Avtorica razstave se je pri proučevanju Smrekarjevega lika in dela osredotočila na gradivo, ki je nastalo med leti 1902 in 1942, in pripravila izbor 320 del, ki prihajajo tako iz javnih zbirk – na javni apel novembra 2020 se je odzvalo devet muzejev, knjižnic in galerij – kot iz zasebnih fondov. Če so bila na prvi razstavi predstavljena dela iz obdobja 1902–1918, je kustosinja v drugem delu razstave osredotočila na čas med prvo in drugo svetovno vojno – obe sta Smrekarja usodno zaznamovali. Dela so razvrščena v raznolike vsebinske sklope, ki se navezujejo bodisi na skupno temo, bodisi se nanašajo na epizodo iz zasebnega življenja.

Razstava v Narodni galeriji gledalcu ne vsiljuje smeri ogleda. Posamični sklopi del so dovolj jasno nakazani – tudi s tem, ko so stene pobarvane v različne barvne odtenke – in obiskovalec se lahko brez težav orientira v prostoru. Kljub temu pa je publika prikrajšana za nekatere osnovne podatke; podnapisi predstavljenih grafik denimo ne ponudijo pomembnega podatka o tehniki, čeprav jo je neizučenemu očesu nemalokrat težko prepoznati, prav tako pa je pogosto težko razločiti med risbami in grafikami. V smislu podajanja informacij je nekoliko nerodna tudi rešitev s spremnimi besedili, ki so v prostor umeščena zelo nedosledno, zato jih obiskovalec pogosto išče zaman.
Posledica izjemne raznolikosti in velike produktivnosti avtorja se kaže v tem, da je na prvi pogled nemara razstavljenega preveč materiala. Poleg karikatur in družbenopolitične satire so predstavljena tudi dela, ki sodijo v polje knjižne ilustracije, oglaševanja, ljudskega pripovedništva, slovanske mitologije, ex librisa in planinske motivike. A ravno to mnoštvo opozarja na žalostno resničnost, v kateri je Smrekar živel – zaradi revščine in pomanjkanja naročil je moral poprijeti za vsakršno delo. Tako je delal risane reklame za časopise, osnutke za lepake, trgovske letake in oglase, častne diplome ter razglednice. Nedvomno so mu bile najbližje risarske tehnike, tudi v kombinaciji z akvarelom in pastelom, saj v njegovem izrazu prevladujejo linije in obrisi. Kljub obsesivnemu risanju in marljivemu ustvarjanju – delal naj bi tudi po 10 ur na dan – pa se je moral preživljati tudi s poučevanjem.

Na razstavi presenetijo skice, ki po mojih podatkih do zdaj še niso bile razstavljene. Morda so še najbolj zanimive risbe iz skicirke, nastale v psihiatrični bolnišnici Studenec, kjer naj bi se Smrekar domnevno zdravil leta 1937. Predstavljene so na zaslonu, kjer se vrtijo preprosti portreti, karakterne študije pacientov sanatorija. Ob risbah je avtor naredil še zaznamke, ki pričajo o bolezni pacienta, najsi bo to nekrofilija, sadizem, onanizem ali shizofrenija. O njegovem zdravljenju sicer ni znanega prav veliko, vendar je znano dejstvo, da je bil Smrekar večino življenja šibkega duševnega zdravja. Živčno bolezen, zaradi katere je opustil študij prava na Dunaju, so mu potrdili med prvo svetovno vojno, zaradi česar je bil opravičen sodelovanja v vojni. Bolezen ga je, bojda kot posledica epidemske gripe, spet napadla po prvi svetovni vojni. Zaradi nespečnosti, ki ga je menda mučila polnih sedem let, se je spopadal z živčno in telesno izčrpanostjo. Bolezen je tudi za več let prekinila njegovo ustvarjanje, vendar se je tudi takrat preživljal z deli, ki jih je predhodno ustvaril na zalogo.
Vrhunec pričujoče razstave predstavlja znameniti cikel Zrcalo sveta (1932–1933), ki je hkrati tudi vrh Smrekarjeve družbenopolitične satire in kulminacija njegove kritične obsodbe vladavine »stroja in strojnosti«. Na štiridesetih toniranih perorisbah je človeštvo upodobil kot ponižano, zasužnjeno in zbegano, medtem ko se njegovi voditelji dobesedno redijo na račun zaslepljenosti ljudstva. Smrekar je že leta 1933 v Jakopičevem paviljonu razstavil trideset del iz te serije, kasneje pa si je prizadeval, da bi ciklus predstavil tudi v tujini in v knjižni izdaji, vendar pri tem ni bil uspešen.

Smrekarjev motivni svet se v tem delu zrcali v podobah spačene človeške omejenosti, hudobije in krutosti. Ciklus sicer ni zaključen, saj naj bi ga bojda razočaral medel odziv publike in zato z delom ni nadaljeval. Posamezne podobe so intimne alegorije razraščajočih se totalitarizmov v Evropi v zgodnjih 30. letih 20. stoletja, ko je bil fašizem že ukoreninjen in se je začel pojavljati tudi nacizem. Na alegoričen način, z rabo številnih simbolov, je Smrekar upodobil padlo človeštvo, v vseh svojih zablodah, ki je izdalo svojo lastno človečnost. V apokaliptičnih prividih je gledalcu ponujen le mrk pogled v prihodnost, ki ji vlada socialna neenakost in revščina, hkrati pa je jasno izražena obsodba imperializma, kapitalizma in fašizma, ki ljudi deli na tiste, ki so izkoriščani in na tiste, ki izkoriščajo.
V risbi z naslovom Bog vojne je od antičnega božanstva ostal le še prsni oklep. Njegov obraz, zakrit s plinsko masko, je zazrt v omizje diplomatov, ki načrtujejo vojno na pladnju v njegovih rokah, ki je videti kot škatla z mehanizmom za sprožitev. Ob njegovih nogah Angel miru skuša pridobiti njegovo pozornost, a zaman. V Zahvalni pesmi svetovni vojni pred množico mrtvakov debeli kapitalist igra na harfi podoben inštrument, ki je narejen iz okostnjaka, ovenčanega z lovorovim vencem, cel prizor pa se odvija v notranjosti cirkuškega šotora.

Ena najbolj srhljivih risb je Diktatorjev drevored demokratov, kjer ob zaviti poti namesto dreves senco meče vrsta obešenih trupel. Znamenit je tudi Bog naše dobe ali Moderni faraon, ki prikazuje jekleno figuro, ki v eni roki drži ankh, simbol večnega življenja, v drugi pa bič, kot simbol podjarmljenja. Velikan ni avtonomna figura, saj z njim v resnici upravlja drobna figura, ki se skriva v naglavnem oklepu in tako posredno vsiljuje svojo izkoriščevalsko oblast. Te pretresljive obtožbe se dotikajo človeštva in ne konkretnih posameznikov. Pri tem pa Smrekar ni ponudil nobene rešitve; njegove risbe, ki sodobnemu gledalcu delujejo kot prizori, vzeti iz kakšnega starega znanstvenofantastičnega filma, so krut prikaz nekega distopičnega stanja, brez kakršnega koli upanja na boljšo prihodnost.

Ob satiričnih delih na razstavi še toliko bolj izstopijo Smrekarjeve podobe s fantastično, pravljično motiviko, ki so videti kot pribežališče nečesa izgubljenega, celo nedosegljivega. Ljudski svet domišljije z vsemi svojimi mitičnimi bitji se sam od sebe ponuja kot prikladna možnost za pobeg iz sedanjosti, ki je kruta in neizprosna. Podoba, ki združuje stare kmečke običaje s kritiko oziroma posledico vojn(e), je Vasovalci sedanjega časa, ilustracija za revijo Kurentov album (1918). Mobilizacija med prvo svetovno vojno je namreč izpraznila vasi fantov in moških, medtem ko so doma ostali le obnemogli, otroci in bebčki – edini snubci, ki so še ostali in potencialni očetje nove generacije Slovencev.

Smrekar je bil oblastem že med prvo svetovno vojno trn v peti, saj je javno smešil centralizem in imperializem avstrijske vladne politike. V risbah je ostro obsojal nemškutarje, militariste, smešil Avstro-Ogrsko in Nemčijo, po drugi strani pa simpatiziral s Srbijo in Rusijo, zaradi česar so ga ovadili cesarskemu kraljevemu vojaškemu armadnemu poveljstvu v Gradcu in ga leta 1915 aretirali. Med okupacijo v času druge svetovne vojne svoje uporniške drže ni omilil. Še naprej je neuklonljivo javno izpovedoval svoje odklonilno stališče do fašizma in nacizma, v tem duhu pa je izdeloval tudi karikature, satirična dela in pamflete, kjer je humorno obračunaval z okupatorskim režimom in njihovimi voditelji. Leta 1942 ga je v Ljubljani aretirala italijanska patrulja, pri njem našla prepovedano odporniško gradivo in ga zaradi tega, pri 59 letih, brez sodbe usmrtila v Gramozni jami na Žalah. S pokom orožja in z njegovo uporniško smrtjo se je tako stekla silovita kulminacija njegovega boja za pravičnejši svet.

Nad galerijskim prostorom bdi Smrekarjev dvojni avtoportret kot dvoobrazni bog Janus. Podoba je nastala po Cankarjevi Povesti o dolgem nosu, ki je bila objavljena v časopisu Ljubljanski zvon (1905), kjer je pisec karikiral Smrekarja kot neuglednega umetnika s čudno dolgim, zibajočim se nosom. Etruščansko božanstvo Jan (latinsko Ianus) je v rimski mitologiji predstavljalo boga vhodnih vrat oziroma vhodov in začetkov. Eden od obrazov gleda naprej, drugi nazaj. Iz tega sledi nauk, da je pred vsakim dejanjem treba pogledati nazaj, v preteklost, in upoštevati njene posledice v prihodnosti – tako je s svojimi neusmiljenimi satirami tudi opozarjal Smrekar. Kot neizprosen kritik svojega časa (in tudi samega sebe!) je nastavljal ogledalo družbi. Zdi se, da nas njegov dvojni avtoportret sprašuje: kje smo in kam gremo? Ob natančnem opazovanju pa se izkaže, da je leva stran tista, ki naj bi zrla nazaj, upodobljena z navzdol obrnjenimi kotički ust in gubo med očmi, ki izraža zaskrbljenost. Obraz na desni, ki zre naprej, pa ima kotičke ust privihane navzgor, gube v kotičkih oči izdajajo nasmešek in gube med očmi ni več. Je to Smrekar, ki zadovoljno zre v svetlejšo prihodnost? Ali pa gre v resnici za podobo, ki je bližje dionizični dvojni maski tragedije in komedije, za dve skrajnosti človeške psihe? Nekje vmes so njegova družbenokritična dela, ki izvabljajo (po)smeh, v resnici pa slikajo tragično resničnost.

Članek je nastal v sklopu delavnice kritiškega pisanja Kritična misel (mentor: Miha Colner)

Projekt Kritična misel se odvija v partnerstvu med Galerijo Božidar Jakac in Loškim muzejem, v sodelovanju s portalom Koridor – Križišča umetnosti in Radiem Študent.