O blogu

april 2020

Pomladno prebujanje, ki je še posebej čudovito v Parku skulptur Forma viva, v naš muzej vsako leto privabi številne obiskovalce, ki nas obiščete v skupini ali posamično. Hkrati je dvorišče nekdanjega cistercijanskega samostana ob dopoldnevih zapolnjeno z otroškim vrvežem. Zato je bila misel na zaprtje muzeja za obiskovalce pred letošnjim marcem povsem abstraktna.

Teče šesti teden, ko večina zaposlenih v GBJ dela od doma. Usmerili smo se v raziskovanje, snujemo razstavne projekte, prilagajamo aktivnosti vezane na evropske projekte, hkrati pa smo intezivirali delo v muzejski dokumentaciji. Muzeji ter druge institucije se na raznorazne načine trudimo biti v stiku z vami, dragi obiskovalci, kako nam uspeva, pa bomo lahko ovrednotili šele s časovno distanco. Vsekokor je to tudi čas za temeljito refleksijo, za razmislek o dostopnosti naših vsebin, o pomembnosti digitalizacije, možnostih predstavitve galerijskih in muzejskih vsebin, ki lahko na nove načine nadgradijo doživljanje umetnin. Pristnost fizičnega stika z umetnino in prostorom, pa ostaja nenadomestljiva izkušnja, ki jo bomo po tem obdobju še bolj cenili.

Ob spremljanju trenutne situacije, zasičenosti s podobami na družbenih omrežjih, v vsej tej virtualnosti, ki se nam ponuja v uživanje na domačem kavču, komunikaciji preko številnih kanalov, s katero dnevno ohranjamo stike … smo sodelavci v GBJ začutili, da pogrešamo prostor za besedo. Tako se je razvila ideja, da se vrnemo eno spletno fazo nazaj (ali mogoče že dve, tri …) in začenemo pisati blog. Na njem bomo kustosi GBJ in drugi sodelavci združili vsebine, ki nastajajo pri rednem muzejskem delu z osebnimi razmišljanji in spomini na pretekle razstavne projekte.

Če bo ta blog samo naš korona projekt ali bomo vztrajali tudi naprej bo pokazal čas. Vsekakor upamo, da se naš delavnik čim prej vrne nazaj v idilično okolje nekdanjega cistercijanskega samostana in da se tam srečamo v živo!