KRITIČNA MISEL!

Doodnormaal

Refleksija razstave Jaimy Gail & Susanne Khalil Yusef z naslovom Doodnormaal, ki je do 5. decembra 2021 na ogled v Galeriji GoMulan v Amsterdamu, Nizozemska.
Piše: Neža Kokol

V začetku novembra se je v GoMulan, eni najmlajših galerij v Amsterdamu, odprla razstava Doodnormaal, verjetno najbolj normalna razstava do zdaj. Besedna zveza, dobesedno prevedena v »smrtno normalno«, je naslov skupinske razstave umetnic Susanne Khalil Yusef (1984) in Jaimy Gail (1992). Avtorici skozi politično obarvane kolaže, skulpture, tkanine (Susanne) ter serije fotografij (Jaimy) na oster, vendar igriv način, kritizirata splošnost in ustaljenost mnogih družbenih konstruktov ter situacij (konflikti na Bližnjem vzhodu, patriarhat, vrste diskriminacij, ki podžigajo oboje), ki pa še zdaleč ne bi smele biti normalizirane. Obe tako na razne načine kritizirata koncepte, ki v različnih kulturah zaradi dolgoletne prisotnosti mnogim predstavljajo normalnost. A čeprav se razstava s fotografijami tradicionalno na stenah in skulpturami na piedestalih vizualno ne upre pravilom in normam klasične galerijske postavitve, pa se provokativna kritika zgoraj omenjenih konceptov, ki kot uporniški žarki proseva iz del, toliko bolj.

Galerija je omejena na ozek hodnik in večjo sobo, zaradi česar razstava takoj ob vstopu senzorično preplavi; barvitost fotografij, skulptur, rož, neonskih luči in pletenin z močjo Aličine zajčje luknje obiskovalca posrka v neko navidezno čudežno Palestino, pisano alternativo tisti, ki je na mnogo manj humoren in barvit način občasno predstavljena skozi medije. Hkrati pa so teme, ki jih razstava obravnava, za tiste, ki jih živijo, vse prej kot čarobne, saj zgolj opominjajo na bolečo, ponavljajočo se realnost.

Takoj ob vhodu nas pričaka fotografija dvoriščne strani neke hiše v pozni popoldanski (ali pa morda zgodnji jutranji) uri. Fotografija je del serije Acterland (Zaledje) Jaimy Gail, v kateri se avtorica osredotoča na pokrajino brez človeka, čeprav so njegove sledi v njej (še posebej na Nizozemskem) vseprisotne. Jaimyjine fotografije se nadaljujejo na stenah osrednjega prostora galerije v okviru dveh serij portretov: Biti ženska (Vrouwzijn) in Obnašati se normalno (Normaal doen) na prvi pogled ne delujeta prav nič nenavadno, saj vizualno ne odstopata od klasične portretne kompozicije. A trik je v detajlih – Jaimy s kompozicijo in položajem portretirank in predmetov ohranja navidezno normalnost, v katero spretno vključuje manjše deviacije, ki kot lise v sicer spolirani podobi obiskovalca vodijo do prevpraševanja bistva portreta. Ena izmed nun na fotografiji na primer nosi zelo kratko krilo in sedi na stolu s široko razprtimi nogami; skupina žensk, ki pozira za portret, nosi burke, obarvane roza. Ženska, portretirana na kavču v bogato opremljenem stanovanju, je gola. Jaimy ohranja jezik tradicije, vendar ga s posameznimi nepričakovanimi elementi provocira, kar deluje kot subtilna, a izjemno prodorna kritika. Leta 2020 je za fotografijo Pink Niqab iz serije Vrouwzijn prejela prestižno nagrado Female in Focus fotografske revije British Journal of Photography (BJP); nobeno izmed njenih del namreč ne kriči svojega sporočila – vsako deluje mirno, na prvi pogled skoraj spodobno, vendar je ravno zgoraj omenjena provokacija tisto, kar najbolj udari, izostri pogled na normalnost.

Normaal. Doen. (obnašati se normalno), ki ga parafrazira naslov razstave, je bil pred štirimi leti predvolilni slogan trenutno vladajoče liberalno-konservativne Stranke za svobodo in demokracijo (VVD), katere predsednik je tudi premier Nizozemske Mark Rutte. Normalnost, ki namiguje na dostojnost oz. obnašanje brez izstopanja, je tako še zmeraj ena izmed največjih vrednot na Nizozemskem. Pretirano izražanje emocij, javni prepiri, popivanje na ulicah in podobni nesofisticirani zdrsi niso zaželeni. Glede na zloglasno pomanjkanje zaves v nizozemskih hišah je spoprijemanje Nizozemcev z bolečino, besom, razočaranjem ipd. za večino tam živečih tujcev zato še zmeraj uganka. Svoboda in demokracija, ki ju stranka tako ponosno zagovarja z lastnim imenom, pa sta (med drugim) pod opresivno »normalnostjo« paradoksalno s tem precej omejeni; kako si lahko svoboden, če moraš svoje izražanje zmeraj prilagajati (ne)napisanim pravilom? In do katere mere velja nekaj za demokratično, če zgolj ohranja stara pravila določene skupnosti, ki pa hkrati prezira vedno večje število tistih pripadnikov novonastale družbe, katerih definicije normalnosti so drugačne? Nizozemska je namreč ena izmed najbolj kulturno pestrih in globalno povezanih držav v Evropi, kar pomeni, da se pogledi, življenjski slogi in vrednote ves čas mešajo in spreminjajo. Kaj potemtakem predstavljajo tovrstne norme, duhovi iz preteklosti, ki preganjajo tiste bolj ekspresivne in ki jih vsak nov priseljenec prejme zapakirane skupaj z dovoljenjem za bivanje – če ima srečo?

Stari starši Susanne Khalil Yusef so palestinski migranti, ki so rojstno deželo zapustili leta 1948 in se nikoli vrnili nazaj. Susanne je mladost preživela v petih evropskih državah, na Nizozemskem pa po prejeti vizi za šolanje zaključila akademijo in začela svojo umetniško prakso. Njeno delo, razstavljeno v osrednji sobi galerije, je globoko prepleteno z njenimi palestinskimi koreninami, saj se v svoji umetniški praksi osredotoča predvsem na teme, kot so arabskost v evropskem kontekstu in izraelsko-palestinski konflikt. Razstavljala je v številnih muzejih, med drugim tudi FOAM in Museum Arhnem, v razstavljena dela, ki obsegajo vse od tekstila, keramike, skulptur, neonskih luči, slik in fotografij, pa vpleta zgodbe sebe in tistih, ki so ji na razne načine posredno ali neposredno blizu.

Na treh piedestalih v centru sobe so razstavljene vaze v obliki velikanskih glav, poimenovanih Yusef Boys (Joseph Beuys ) po njenem družinskem priimku in oblikovanih po obrazih tridesetih umorjenih Palestincev. V vsako so vtaknjene rože, ki tekom razstave počasi venijo in opominjajo, da je še v tako navidezno igrivih podobah zmeraj prisotna smrt. Na nasprotni steni vrat je na neonsko oranžnem ozadju orjaška črna preproga z barvnimi ponavljajočimi se vzorci in obliko izraelskega drona, avtonomnega projektila Harpy. Prisrčnost naslova Harpy the Flying Carpet in domačnost, ki jo preproga sicer predstavlja, ob krutem političnem kontekstu zamenja melanholičnost; kot majhen otrok, ko prvič občuti minljivost življenja. Na steni med obojimi vrati so razstavljene slike, narejene v mešani tehniki, ki jih je avtorica ustvarila po študijski izmenjavi v Ramallahu, Palestini. Na mnogih izmed njih so upodobljene figure Handale, dečka, ki obrnjen stran od opazovalca, z rokami, sklenjenimi na hrbtu, v arabskem svetu simbolizira pravičnost in emancipacijo. Motiv Handale se pojavi tudi v obliki polmetrskih bronastih kipcev, stoječih med barvnimi vazami in lonci, ki kot varuhi prostora prizemljeni bdijo nad (med) obiskovalci.

Barvitost, igrivost, nagajivost ter pop kvaliteta, ki so vseprisotne v Susanninem delu, delujejo kot filter oz. posrednik med njo, publiko in težavnimi temami, ki jih naslavlja. Najlepši primer tega je velik roza neonski napis nad vrati, ki v arabščini oblikuje stavek »želimo živeti« in prikazuje, kako vsakodnevno, splošno in javno je to srce parajoče sporočilo, ki z lučjo privablja in z vsebino opozarja brezskrbne obiskovalce na sočasno realnost mnogih, ki (pre)pogosto ostane neopažena. Na okna galerije so pritrjene glave slavnih osebnosti, ki so v preteklosti izrazile podporo Palestini, hkrati pa iste glave strmijo na drugi konec sobe, v smer razstavljene kolekcije glinenega orožja. Pobarvano belo, svetlo modro in roza, to namiguje na otroke in prisotnost orožja v njihovem življenju, ki se po množičnosti in normaliziranosti skoraj primerja z igračami otrok na Nizozemskem.

Susanne s svojimi deli tako Jaimyjin »doe normaal« poveže z »dood« (smrt). Smrtna normalnost na Nizozemskem, normalnost smrti v Palestini, ki pa vodita v nenormalnost obojega; kot ena tistih (ne)pravilnih izjav pri logiki, ki jih ni nihče zares razumel v srednji šoli. Ni čudno, da jih, aplicirane na realnost, tudi toliko let po zaključeni gimnaziji skoraj nihče ne; še toliko manj, odkar se je začela pandemija in postavila idejo normalnosti na glavo tudi pri nas. Katera normalnost je potemtakem pravilna in katera ni? In zakaj? Ena izmed posledic pandemije je, da smo začeli nekatere prej samoumevne koncepte, kot so spoznavanje novih ljudi, kulturni dogodki in potovanja (četudi samo v sosednji kraj), množično prevpraševati in s tem ugotavljati, da mnoge stvari niso tako gotove, kot se zdijo. Veliko moči za uveljavljanje potrebnih sprememb je v naših rokah – predvsem pa v naših glavah – če jih le hočemo. Zdravo – za gotovo?

Članek je nastal v sklopu delavnice kritiškega pisanja Kritična misel (mentorica: Saša Nabergoj)

Projekt Kritična misel se odvija v partnerstvu med Galerijo Božidar Jakac in Loškim muzejem, v sodelovanju s portalom Koridor – Križišča umetnosti in Radiem Študent.