Intervju s fotografom Darijem Petkovićem. Pogovarjal se je Miha Colner.
V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je (do 2. januarja 2022) na ogled razstava Damnatio memoriae zagrebškega fotografa in vizualnega umetnika Darija Petkovića, ki že vrsto let raziskuje in analizira načine konstitucije zgodovine in spomina. Skozi medij fotografije in apropriacijo najdenih predmetov prikazuje lasten pogled na kulturno krajino, ki so jo zaznamovali številni zgodovinski dogodki in se je v kolektivni spomin vpisovala v odvisnosti od javnih in medijskih diskurzov. Dela iz pričujoče serije pronicljivo spremljajo in komentirajo posledice družbene, ideološke in ekonomske tranzicije na Hrvaškem in v širši regiji.
Ciklus Damnatio memoriae pripoveduje različne zgodbe o reviziji preteklih dogodkov in pojavov in o pogojenosti razumevanja zgodovine od geografske in kulturne perspektive gledanja. Na razstavi je tako izpostavil nekatere bolj ali manj pomembne dogodke iz nedavne zgodovine, ki danes burijo duhove in krešejo mnenja, kot na primer zgodba o pozabljenem iztrebljevalnem taborišču Uvala Slana na otoku Pagu, ki je deloval leta 1941 v okviru Nezavisne države Hrvatske, dogodek v gozdu Bedenik v okolici Bjelovarja, kjer je radikalni major JLA v samomorilskem napadu leta 1991 ubil enajst pripadnikov hrvaških oboroženih sil, in fotografije iz leta 1991, ki prikazujejo neformalne sestanke predsednikov Hrvaške in Srbije, Franja Tuđmana in Slobodana Miloševića, vsebina katerih ob pomanjkanju zapisnikov do dandanes ostaja skrivnost. Petković pa v svoji ustvarjalni praksi po prigodah iz zgodovine brska že petnajst let. V delu Okupacija u 26 slika (2008) se je denimo posvetil ekonomski okupaciji, ki je posledica procesov tranzicije v demokracijo in prosti trg, v seriji Duhovi prošlosti (2008-2013) je odkrival patologije politično motiviranih zgodovinskih konstruktov, medtem ko je v seriji Ilica 01. 09. 2013 (2013) dokumentiral posledice razpadanja gospodarske in družbene infrastrukture na nekoč osrednji nakupovalni ulici v Zagrebu.
Petkovićevo ustvarjalno prakso pa je v mnogo čem zaznamovalo razgibano delovanje na različnih področjih fotografije. Delovati je začel kot časopisni fotograf in se udejstvoval pri številnih hrvaških časopisih in revijah, kot so Nacional, Poslovni tjednik in Globus, nakar je leta 2005 nastopil službo profesorja na Oddelku za fotografijo Akademije dramskih umjetnosti v Zagrebu. Od tedaj se poleg pedagoškega dela posveča predvsem avtorskim oziroma umetniškim projektom, ki se običajno gibljejo na meji med vizualno umetnostjo in družboslovjem. S Petkovićem sva se prvenstveno pogovarjala o njegovi aktualni razstavi Damnatio memoriae, ki je leta 2019 premiero doživela v Galeriji Vladimir Bužančić v Zagrebu (kustosinja: Anita Zlomislić), hkrati pa sva odprla nekatere ključne teme, ki se tičejo vprašanj o povezavah fotografije in umetnosti z družbeno stvarnostjo.
Kaj je bil tvoj vzgib za projekt Damnatio memoriae, v katerem se ukvarjaš z revizijo zgodovine in kolektivnega spomina? Je ta pojav tako vseprisoten, da ga nisi mogel zaobiti?
Vsekakor je revizija vseprisoten fenomen. Tudi v preteklosti sem se vedno znova ukvarjal s temami, ki so povezane z izbranimi zgodovinskimi okoliščinami, na primer v serijah Sarjevski atentat (2014) ali Duhovi prošlosti [Duhovi preteklosti] (2008-2013). Očitno imam določen interes in senzibiliteto za takšne teme, kar je morda deloma povezano tudi s tem, da sem dolga leta deloval kot časopisni fotograf. Revizija in percepcija preteklosti so vseprisotne družbene teme, ki jih v svojih delih fotografsko interpretiram.
Revizija zgodovine nikakor ni nov ali lokalno pogojen pojav, ampak se je dogajal vedno in povsod. Ti si se verjetno navezal pretežno na območje Hrvaške, ker ga najboljše poznaš?
Hrvaška je v smislu polarizacije družbe dokaj specifična, saj vse teme, ki se povezujejo z obdobjem druge svetovne vojne in socializma, naletijo na burne in razdvojene odzive. Nisem zgodovinar, ampak dovolj dobro poznam zgodovinske okoliščine, da jih raziskujem in preizkušam družbeno klimo, nato pa nanje reagiram. Mnogi projekti so nastajali zelo počasi, kot denimo delo Razgovori bez svjedoka [Pogovori brez prič] v sklopu serije Damnatio memoriae (2019), ki temelji na fotografijah tajnih pogovorov Franja Tuđmana in Slobodana Miloševića, ki jih posedujem že dvajset let, ampak sem jih šele nedavno interpretiral in predstavil. Na podoben način sem se lotil dela, v katerem sem reagiral na knjigo vtisov iz Muzeja 25. maja v Drvarju, ki sem jo našel tam takoj po koncu vojaških aktivnosti na tem območju leta 1995. Knjigo sem našel odvrženo v kupu smeti, nato pa sem dolgo čakal, da se pojavi prava priložnost za predstavitev. Delo Konjićev skok (2019), ki temelji na tej knjigi vtisov, je bilo leta 2019 razstavljeno v sklopu razstave Kad spomenici ožive [Ko spomeniki oživijo] v Galeriji Nova v Zagrebu.
Si razstavil zgolj knjigo vtisov kot ready made ali si jo kako drugače interpretiral?
Na to knjigo vtisov iz 70. let sem z laserjem napisal slogane, ki so bili v tistih časih v zraku, tudi zaradi tega, ker ime Josipa Broza Tita še vedno odreja politični diskurz. To nasledstvo je še vedno prisotno in ravno lani so se spet kresala mnenja, ko se je Trg Maršala Tita v Zagrebu preimenoval v Trg Republike Hrvatske. Delo Konjićev skok je torej zanimivo iz perspektive razumevanja 70. let 20. stoletja, ko je jugoslovanski socializem dihal s polnimi pljuči, saj lahko v spominski knjigi najdemo razmišljanje takratnih obiskovalcev muzeja.
Predvidevam, da si leta 1995 prišel v Drvar kot fotoreporter.
Takrat sem delal zgodbo za redakcijo revije Nacional o vojaški operaciji, ki se je zaključila kakšen teden prej. Ena prvih stvari po prihodu v Drvar je bila, da sem obiskal Muzej 25. maj 1944, ki je bil popolnoma opustošen. Pred muzejem sem naletel na kupe smeti, kjer sem našel knjigo vtisov in jo rešil pred propadom. Takrat nisem imel načrtov, kaj naj z njo počnem, zdelo pa se mi je, da jo moram ohraniti. V takšnih izrednih situacijah pač ni mogoče kupiti spominkov, magnetov za na hladilnik, kljub temu pa se povsod najde kakšen zanimiv objekt. Na podoben način sem pogosto shranil kakšne meni zanimive reči, ki bi bile sicer zavržene. Do danes sem tako uspel ustvariti majhno zbirko predmetov, ki jih občasno vključujem v svoje razstave. Lahko bi rekel, da nikdar ne iščem specifičnih svari, pač pa one najdejo mene. Morda je to zgolj sreča ali pa vizualna senzibilnost, da takšne stvari sploh opazim in prepoznam. Na podoben način sem pridobil tudi volilne skrinjice, ki so zdaj del razstave Damnatio memoriae.
Omenil si, da si dolga leta delal kot fotoreporter za različne časopise. Kako se razlikuje delo za medije in delo za razstave? So kakšne stične točke?
Boljši opis bi bil, da sem delal kot portretni fotograf za časopise, a hkrati sem delal tudi razne reportaže. Za množične medije sem nehal delati leta 2005, ko sem se zaposlil na Oddelku za fotografijo Akademije dramskih umjetnosti v Zagrebu in se posvetil predvsem izobraževalnemu delu. Vsekakor je največja razlika v tem, da v svojih umetniških projektih nisem vezan na naročnika, tako da lahko delam izključno to, kar me zanima. Seveda pa je delo za medije pustilo določeno sled in vpliv v moji ustvarjalni praksi, predvsem pri izbiri in naslavljanju tem.
Omenil si, da v svojem delu pogosto fotografsko interpretiraš zgodovinske pojave, ki so pogosto zelo kompleksni. Je težavno vizualno manifestirati tovrstne pojave?
Seveda, to je pogosto zelo zahtevno. Vprašanje, kako neke zgodovinske in družbene teme obdelati v vizualnem smislu, se nenehno pojavlja. Pogosto se ukvarjam z dokumentiranjem prostorov, na katerih se odvijali bolj ali manj pomembni zgodovinski dogodki. Dober primer je delo Sarajevski atentat, v katerem se odraža pomembna sprememba konteksta, ki je geografsko pogojen. Moja generacija se je v osnovni šoli učila, da je bil sarajevski atentat dejanje, ki je jugoslovanske narode emancipiralo in osvobodilo vpliva Avstro-Ogrske. Danes pa se ta dogodek v Sloveniji in na Hrvaškem tolmači povsem drugače kot se na primer v Srbiji.
Na podoben način sem se tudi v seriji Damnatio memoriae med drugim naslonil na zgodovinski dogodek iz Barutane v Bjelovarju leta 1991, ki so obeležil razpad Jugoslavije. Takrat je predsedstvo Jugoslavije odlikovalo častnika JLA, ki je umrl v samomorilski akciji miniranja skladišča orožja v trenutku, ko so vanj vstopali pripadniki hrvaške vojske, da bi ga razminirali, kot zadnjega Narodnega heroja Jugoslavije. Zgodovina Jugoslavije je bila utemeljena z zgodbami narodnih herojev, po njih so bile imenovane tovarne, od Radeta Končarja in Marijana Badela v Zagrebu do Djura Salaja v Krškem. A ta tradicija se je zaključila z odlikovanjem za bizarno samomorilsko akcijo. Tako je danes omenjeni major JLA na območju Hrvaške označen za zločinca, medtem ko ima v Srbiji še vedno status heroja. Takšnih primerov je veliko na vseh straneh.
Dojemanje zgodovine je pač odvisno od kota gledanja in načina njene interpretacije. Pravijo, da zgodovino pišejo zmagovalci, vendar pri tem običajno ne gre zgolj za oblikovanje aktualne zgodovine, ampak se pogosto zgodijo tudi poskusi preoblikovanja zgodovine za nazaj. Recimo zgodovina druge svetovne vojne je danes v veliki meri odvisna od politične opredelitve oziroma tudi od intimnih nazorov posameznika. Na takšen način se danes negirajo tudi tiste dobre stvari, ki jih je nedvomno prinesel socializem, ampak to se pač dogaja v vseh spopadih. Postavljanje spomenikov in obeležij osebam, ki so sporne za eno stran, za drugo pa ne, je povsem običajna stvar. Denimo, atentator kot je Gavrilo Princip je tipičen primer situacije: ena stran ga glorificira, druga pa demonizira. To je tipična zgodba celotnega območja nekdanje Jugoslavije.
Omenil si dogodek v Barutani v Bjelovarju, ki si ga v sklopu razstave Damnatio memoriae predstavil v delu Šuma Bedenik, kjer si izbral zelo učinkovito vizualno rešitev. V tem primeru fotografije same zase ne morejo povedati celotne zgodbe, zato zahtevajo besedilo. Zdi se, da je v tvojih delih potreba po dodatnih besedilih dokaj pogosta.
Ta potreba se pojavi pogosto, vendar v mnogih preteklih delih besedila nisem potreboval in uporabljal, saj sem se bolj nanašal na likovne prvine fotografij. V seriji Damnatio memoriae pa bi bilo iz fotografij zelo težko razbrati celoten kontekst, ki je zelo partikularen in kompleksen. V delu Šuma Bedenik sem se osredotočil na prikaz sledi tega krvavega dogodka na drevesih. Čeprav so drevesa še dandanes povsem uničena ali zelo poškodovana, so v svoji strukturi zabeležila to tragično zgodbo eksplozije skladišča orožja pred tridesetimi leti.
Bi se strinjal, da razstava Damnatio memoriae nekoliko spominja na muzejsko postavitev, kjer so podobe po pravilu opremljene s spremljevalnim besedilom?
V sodobni fotografiji se pogosto uporablja besedilo, ki pomaga pri branju, razumevanju in interpretiranju nekega dela, na način kot želi avtor. Tu se pojavi velika razlika s fotoreporterskim delom, kjer lahko fotografija nekega dogodka zaradi opisa, ki ga prispeva novinar ali urednik, popolnoma izgubi izvorni smisel in kontekst. Časopisni fotograf pri tem nima prav velike kontrole nad svojimi podobami, čeprav je bil on ta, ki je bil priča nekem dogodku in ga je tudi zabeležil. Besedilo namreč vedno močno odreja razumevanje fotografije.
Omenil si volilne skrinjice, ki so eno bolj vidnih del na razstavi Damnatio memoriae. Kakšna je pravzaprav zgodba te fotografije in instalacije?
Informacijo o odvrženih volilnih skrinjicah sem leta 2018 našel v medijih. Zdelo se mi je neverjetno, da so bile glasovalne skrinjice iz časa Jugoslavije odvržene v kanal Odra-Sava v bližini Zagreba. To „instalacijo“ sem hitro našel v krajini, kamor je nekdo očitno odvrgel cel kamion skrinjic. Naredil sem fotografijo teh škatel na licu mesta, nekaj skrinjic pa sem vzel domov, saj sem predvideval, da bo komunala stvari počistila. Ampak zgodba se je hitro razširila v medijih v celotni regiji, zato se je nekdo ponoči vrnil na prizorišče, da „počisti“ prostor in takrat so bile te skrinjice zažgane, saj so bile narejene iz sintetičnih (plastičnih) materialov.
Se morda ve, kdo je odvrgel skrinjice oziroma kdo je to naročil?
Policija je takrat sporočila, da vodi kriminalistično preiskavo, vendar kasneje sploh nisem preverjal, ali je ta zgodba dobila epilog. Sodeč po komentarjih na spletnih portalih, pa so te skrinjice mnoge ljudi motile. Bolj desno orientirani spletni portali so denimo javno razglašali odpor do socialističnih obeležij na teh volilnih skrinjicah, čeprav so bile ravno te skrinjice uporabljene pri prvih večstrankarskih volitvah na Hrvaškem leta 1990. Našel sem fotografije takratnega predsedniškega kandidata in kasnejšega predsednika Franja Tuđmana s svojimi sodelavci, kako spušča glasovalni listič v identično (ali morda celo isto) skrinjico. Te skrinjice so torej artefakt, ki je tesno povezan s procesom hrvaškega osamosvajanja, zato jih vidim predvsem kot zgodovinski relikt.
V svojih preteklih projektih si se pogosto na podoben način ukvarjal s preteklostjo in vplivom preteklosti na sedanjost. Ena izmed tvojih bolj prepoznavnih serij je Duhovi prošlosti, kjer si portretiral ljudi, ki se identificirajo s preteklimi ideologijami in režimi. Zakaj se ti je zdelo pomembno zabeležiti ljudi, ki se maskirajo v ustaše, četnike in partizane?
Fenomen druge svetovne vojne me fascinira, ker se nikoli ne konča. Tudi vojne na območju nekdanje Jugoslavije v 90. letih so bile močno prežete s tem duhom. Druga svetovna vojna je tema, ki še vedno globoko polarizira družbo na Hrvaškem. V mesecu maju si sledi več komemoracije; prva je komemoracija v Pliberku [Bleiburg], ki jo v zadnjem času avstrijske oblasti omejujejo in prepovedujejo, nato se zgodi zbor podpornikov četniškega gibanja v okolici Ravne Gore v Srbiji, nato pa 25. maja sledi rojstni dan Josipa Broza Tita v Kumrovcu, kamor se zgrinjajo ljudje iz celotne bivše Jugoslavije. Na vseh teh proslavah se ljudje iz različnih razlogov oblačijo v uniforme iz časa druge svetovne vojne.
V Kumrovcu je na nekdanji Dan mladosti vselej videti veliko ekshibicionizma, saj se ljudje oblačijo v partizanske uniforme ali kar v uniformo maršala Tita. Celoten dogodek tako še najbolj spominja na nekakšen karneval. V Kumrovcu je posledično dokaj pozitivno vzdušje, ker se pač slavi rojstni dan. V Pliberku je bilo povsem drugače, saj se obeležuje prostor trpljenja pripadnikov vojske NDH. Skratka, v mesecu maju se tri vikende zapored odvijajo proslave, tako da sem bil vsako soboto na enem od teh zborov. Fotografije iz teh manifestacij so družbeni komentar o identifikaciji in odnosu do tega preteklega obdobja. Vedno, ko je bilo delo Duhovi prošlosti razstavljeno, je izzvalo precej burne reakcije z vseh strani.
Ljudje na fotografijah so ti očitno pozirali?
Da, v glavnem sem jih vprašal, če jih lahko fotografiram in nihče ni imel problemov s tem, saj so tja pravzaprav prišli z namenom, da bi bili videni in da bi pokazali svojo ideološko opredelitev. Z ljudmi v Pliberku in v Kumrovcu sem neposredno komuniciral, medtem ko je bil na Ravni Gori z mano kolega iz Srbije, ki mi je pomagal pri komunikaciji. Če bi ljudje prepoznali moj dialekt, morda ne hoteli biti fotografirani ali bi se hoteli zaplesti v pogovor, česar sem se izogibal. Priti na četniški zbor iz Zagreba bi se morda že samo po sebi zdela provokacija.
V projektu Okupacija u 26 slika (2008) si soočil podobe sodobne neoliberalizma in nacionalne agende, kar samo po sebi zveni kot kontradikcija. Kaj te je zanimalo v tem projektu?
Do zdaj sva veliko govorila o vojnah in konfliktih, ki sem jih v svojih delih pogosto obdeloval. Danes so sodobne družbe so privzele drugačen način prevzemanja neke države in njene vitalne infrastrukture – to so banke, telekomunikacije, zavarovalnice, mediji, trgovine, turizma in podobno. Ko sem vse to seštel, sem ugotovil, da je hrvaška neodvisnost trajala zelo kratek čas, saj je bila celotna ekonomija in strateška infrastruktura hitro razprodana. Tudi simbolizem je podoben; ko se na nekem območju pojavi imperator, tam običajno zapiči ali izobesi zastavo, podobno pa danes pridejo korporacije, ki zapičijo svoj logotip; ta je isti v Sloveniji, na Hrvaškem ali v Nemčiji. Zdelo se mi je, da je prevzemanje pomembne strateške infrastrukture pomembno zabeležiti v kontrastu z nacionalnimi simboli, kot so zastave, grbi, spomeniki. V tej seriji sem preprosto iskal mesta teh kontradikcij, kjer se srečujejo korporativni in nacionalni simboli.
Mnoge od korporacij, ki so prisotne na Hrvaškem, prihajajo ravno iz območij, ki so nekoč že imela teritorialne pretenzije po hrvaškem in jugoslovanskem ozemlju. Pred osemdesetimi leti je italijanska vojska morala vkorakati v Dalmacijo, a tam ni ostala dlje kot do leta 1943. Danes pa imamo v Dalmaciji ogromno simbolov sodobne Italije, ki sicer nima več uradnih teritorialnih zahtev do Hrvaške, vendar v ekonomskem smislu ves profit iz tega področja konča v Italiji. To imenujem sodobna okupacija. Vprašanje je, kaj sploh tvori državo? Je to zgolj ozemlje ali so to tudi pomembni ekonomski in infrastrukturni mehanizmi? Zato sem simbole korporacij postavil ob bok nacionalnim simbolom in zastavil vprašanje, kaj vsi ti simboli sploh pomenijo.
Večina desnih političnih opcij v sodobni Hrvaški zelo kritično gleda na obdobje socialistične Jugoslavije, ampak na drugi strani pa je država prodala večino industrije, ki je nastala v obdobju socializma, da bi peščica ljudi ustvarila profit. Tako je recimo na mnogih nivojih družbe. Na primer stanovanjska vprašanja so bila v času Jugoslavije nedvomno boljše in pravičnejše rešena kot danes. Takrat so se stanovanja za državljane gradila po nekem centralnem planu, ljudje pa so jih dobili v uporabo po neprofitni ceni. Danes se morajo ljudje zadolžiti pri tuji banki in svoje stanovanje skoraj dvojno odplačati, medtem ko bodo še 30 let živeli v stanovanju, ki ni njihovo, in bili v strahu pred izgubo službe, kar bi jih preprečilo, da pravočasno odplačajo obrok kredita. Če se to zgodi, lahko banka vzame celotno stanovanje in ne le tisti neodplačani del. Te ukrepe pa bosta izvajala nacionalna policija in sodstvo in ne denimo italijanski lastnik in italijanska policija. Deložacijo bo v njihovem imenu opravila hrvaška policija. To so teme, ki se pojavljajo v podtonih te serije. Naslov serije Okupacija u 26 slika sem si izposodil pri kontroverznem filmu Lordana Zafranovića iz leta 1978, ki govori o vstopu Italijanov v Dubrovnik in o delovanju kvizlinških sil.
To je očitno zgodba o tranziciji, ki smo ji priča že trideset let. Podobne teme si se lotil tudi v projektu Ilica 01. 09. 2013, kjer si v enem dnevu fotografiral prazne prostore na tej nekoč glavni nakupovalni ulici, ki je veljala za nekakšen „high street“ Zagreba.
Da, ta serija je nastala v enem samem dnevu leta 2013. Takrat sem se sprehodil čez najožje središče Zagreba in izbral dve točke, Trg Bana Jelačića, ki je dobil ime po pomembni zgodovinski osebnosti, in Trg Franja Tuđmana, ki je poimenovan po, kakor ga pogosto imenujejo, očetu sodobne Hrvaške. Kaj se je zgodilo med tema dvema točkama? Zgodil se je popoln polom gospodarskih dejavnosti, zato sem fotografiral prazne prostore in razbite izložbe. Na razdalji treh kilometrov je bilo stanje precej povedno – stanje se je občutno slabšalo vse bolj kot sem se oddaljeval od Bana Jelačića in približevali Franju Tuđmanu.
Za sam konec me zanima, kaj pripravljaš v prihodnosti. Zasledil sem, da se ukvarjaš s fenomenom Matije Gubca in Kmečkega upora leta 1573, ki sta v zadnjem času vse bolj pozabljena pojava oziroma dogodka. Na kakšen način se lotevaš te teme in kako se soočaš s temi zgodovinskimi fenomeni?
Tudi v tem primeru se lotevam zelo pomembnega zgodovinskega pojava, ki se spreminja skozi čas. Kot sem že omenil, je jugoslovanska zgodovina temeljila na mitologiji narodnih herojev. Zadnja vojna v 90. letih pa ni zelo jasno definirala neke mitske osebe, kot se je recimo zgodilo po drugi svetovni vojni; na Hrvaškem je pogojno rečeno najbolj izpostavljen general Ante Gotovina, ki pa je še živ in tega mitskega statusa še nima. Če se vprašamo, kdo je največji junak v hrvaški zgodovini, je to nesporno Matija Gubec, ki povezuje dve območji, ki sta meni blizu in v katerih sem odraščal – to je področje Hrvaške in Slovenije. Kmečki upor, ki se je leta 1573 odvijal v okolici Stubice in Krškega, v teh krajih še vedno živi. Še vedno se dogajajo prireditve, kjer se ljudje oblačijo v kostume in na način ponovne uprizoritve izvajajo igrane bitke med kmečkimi uporniki in samodržci tistega časa. Del projekta bodo verjetno sestavljale sledi, ki se povezujejo z mitom Matije Gubca, od ulic trgov in javnih zgradb, ki nosijo njegovo ime. Tudi v Beogradu je nekoč obstajala ulica Matije Gubca, ampak so ji nedavno spremenili ime. To se meni zdi izjemno zanimivo in zabavno, na drugi strani pa je zaradi časovnega odmika tudi manj politično sporno, čeprav gre – tako kot pri večini drugih mojih projektov – za neko vrsto izpraševanje določenega zgodovinskega obdobja in njegovega vpliva na današnji čas. Ampak pravzaprav pa ne vem še povsem dobro, kam me bo vse skupaj pripeljalo. Projekt je še v procesu.
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC (BLOG) 