KRITIČNA MISEL!

Sladkorna bolezen

Refleksija razstav Čudovitost spomina in Pol-začasna razstava, ki sta do 13. februarja 2022 na ogled v Cukrarni v Ljubljani.

Piše: Maša Žekš

Pozno v septembru smo dočakali otvoritev galerije Cukrarna, ki je po sedmih letih gradnje in snovanja programa pod okriljem Muzeja in galerij mesta Ljubljane končno odprla svoja vrata. Nekdanja sladkorna rafinerija, kasarna in pribežališče revežev ter umetnikov slovenske moderne je zdaj prevzela vlogo največjega galerijskega prostora v Ljubljani, v katerem naj bi redno razstavljali domači in tuji umetniki, ki delujejo v različnih disciplinah. Glavno vodilo Cukrarne je medsebojno povezovanje in sodelovanje z drugimi institucijami, umetniki in producenti, kar naj bi privedlo do soustvarjanja kvalitetne umetniške produkcije in vzpostavljanja prostora polnega kariernih priložnosti in atraktivnih vsebin. Kljub tovrstni komunikaciji z javnostjo, se porajajo upravičeni dvomi o vzdržljivosti zanosa obiskovalcev in navsezadnje samega programa, ki v glavnem načrtuje gostovanje eminentnih ustvarjalcev in producentov iz mednarodnega prostora. Razstavni prostori famozne Cukrarne so namreč tako mogočni in luksuriozni, da zahtevajo dolgotrajno in specifično strategijo umeščanja umetniških del v prostor in, kot smo videli na prvi razstavi, preferenčno ustvarjanje del in situ. Otvoritveno razstavo je kustosinja Alenka Gregorič poimenovala Čudovitost spomina, na kateri se predstavlja mednarodna zasedba petnajstih umetnikov, spremlja pa jo pol-začasna razstava, ki na ogled postavlja dela Lie Perjovschi, Marka Pogačnika, Tobiasa Putriha, Mihe Štruklja in Andreja Štularja.

Po izvornem načrtu bi se skupinska razstava imenovala The Teaser Show, saj naj bi z naborom številnih mednarodno uveljavljenih umetnikov in utelešenostjo glavnih programskih smernic galerije presunila prve obiskovalce, ki bi se po njenem ogledu nadejali zgolj še odličnosti. Po pogovoru z umetniki o njihovi praksi in delu, ki naj bi ga razstavili ob otvoritvi Cukrarne, ter po menda temeljitemu raziskovanju zgodovinskih virov, kot so denimo pisma slovenskih književnikov moderne, je padla odločitev o spremembi naslova, ki zdaj zveni bolj sentimentalno. Razstava Čudovitost spomina se navezuje na mnogotere razmisleke o spominu, o odnosu do preteklosti, skupnosti in družbeni zavesti. Umetniki se v svojih delih ukvarjajo z vrednotenjem časa ter z načini posredovanja spomina, njegovega razumevanja in zapisovanja. Navsezadnje naj bi Cukrarna kot prostor sama nastopala kot nekakšen grenko-sladek spomin, povezujoč zgodbe o uspehu domače industrijske proizvodnje, o preobrazbi v vojašnico, o nelegalnem naseljevanju, vse do zgodbe o uspehu in ugledu, ko je bila pred tridesetimi leti razglašena za spomenik lokalnega pomena.

Nekatera dela so bila izbrana specifično za novonastali galerijski prostor. Tehten premislek glede postavitve in posledično zadovoljiv rezultat je najbolj očiten pri delih brazilskega umetnika Ermesta Neta in v Rusiji rojenega Vladima Fiškina, ki živi in dela v Sloveniji. Slednji je razstavil svoje že poznano delo Temni časi, ki gledalca jasno opomni na neizbežno minevanje dragocenega časa, čemur zlahka sledi tesnobno spoznavanje lastne minljivosti in mrzkega občutka nemoči. Delo Temni časi sestoji iz petdesetih stenskih ur različnih velikosti, ki so v celoti prebarvane s črno barvo in na steno izobešene v togi ravni liniji. Za razliko od poprejšnjih razstavnih prostorov, kjer so bile ure v podobnem obsegu že predstavljene javnosti, tokratna najdaljša galerijska stena na domačih tleh omogoča postavitev v strumno neprekinjeno vrsto, kar delu doda poseben čar monumentalnosti in občutek kontinuirane neskončnosti. Ure namreč delujejo, tiktakajo z različno glasnostjo in svoje poslušalce soočajo z iztekanjem časa, ki ga ni moč določiti. Če se Vladim Fiškin osredotoča na nedosegljiv, metafizičen čas in zvok, se Ernesto Neto posveča kolektivnemu spominu in doživljanju le tega preko vonja in barv.

Delo Življenje je reka je Ernesto Neto premierno razstavil že leta 2012 na bienalu Kochii-Muziris v Indiji. Monumentalna instalacija je narejena iz več vrst tkanin, ki napolnjene z začimbami in izobešene iz stropa tvorijo viseče biomorfne strukture. Kot je zanj značilno, je delo barvito, interaktivno, drzno in razkošno. Razstavljeno je v pritlični dvorani, nad katero so perforirani arhitekturni kubusi kot ustvarjeni za izobešanje takšnih ekspresivnih podvigov. V svoji mogočnosti in intenzivnosti delo zaobjema avtorjevo umevanje indijske kulture, tradicije in zgodovine, ki je polna barv, vonjav in čutnosti. Ob delu z blagom, ki ga je umetnik sam poiskal in tekom bivanja v Indiji tudi sam sešil, se je navduševal nad pomenom tkanine, pigmentov in vzorcev, ki v zavesti in spominu indijske družbe ostajajo izredno pomembni življenjski dejavniki. Delo izredno lično poživi sivkast, betona poln prostor, istočasno pa Cukrarno napolni z nežnim vonjem klinčkov in kurkume.

Podobno kot se delo Temni časi ukvarja s časom, instalacija Življenje je reka pa z razvijajočimi se spomini znotraj neke kulture, so tudi dela Sophie Calle (Prefinjena bolečina, 1984–2003), Janet Cardiff (Štiridesetdelni motet, 2001) in Terese Margolles (Posmrtne zabeležke, 2006) primerljiva na ravni naklonjenosti ali bridkega odnosa do transcendentnega časa ter na ravni refleksije bolečega spomina z neizbežnim minevanjem. Zvočna skulptura Janet Cardiff z naslovom Štiridesetdelni motet je denimo predelava korala iz sredine šestnajstega stoletja, ki dojemanje novoveške skladbe poveže s sedanjostjo. Večglasje je razdeljeno na štirideset samostoječih zvočnikov. Ti stojijo v krogu, vsak pa predvaja zgolj enega od glasov zbora. Z gibanjem po prostoru lahko obiskovalec prisluhne vsakemu pevcu posebej, skladba pa ne glede na to da je sakralna in postavljena v posvetni prostor, ohranja izjemno čustven naboj in sposobnost, da se posameznika dotakne na intenziven, nepojasnljiv način.

Konkretno z načinom in intenziteto spominjanja se ukvarja Sophie Calle v delu Prefinjeni bolečini, kjer se spominja tragičnega dogodka v svojem življenju. Spomin nanj se tekom let in z zbiranjem tujih pričevanj o tovrstnih čustvenih bolečinah nenehno spreminja, bledi in izgublja na svoji dramatičnost. Njeni spomini na kaotično prekinitev ljubezenskega razmerja so v obliki dnevnika postavljeni ob bok pričevanjem neznancev, oboje pa je na način izvezenih odlomkov predstavljeno na pokončno uokvirjenih tkaninah črno-bele barve. Prebiranje tujih tragedij je umetnici pomagalo preboleti lastno bolečino, tekom let pa se je razvodenel, predvsem pa skrajšal sprva goreč in pretresljiv spomin na razhod s partnerjem. Ganljive in bridke so tudi fotografije mehiške umetnice Terese Margolles, na katerih so podobe nekdaj veličastnih, danes pa propadajočih in zapuščenih, kinodvoran, na katerih so razobešena poslovilna pisma samomorilcev. Posmrtne beležke se soočajo s temno realnostjo številnih latinskoameriških in mehiških mest, kjer posledica družbeno-političnih trenj in družbenega razkroja niso samo podrti arhitekturni kompleksi, ampak pa tudi visoka stopnja samomorov med mladimi.

Ostala dela so nekoliko manj izrazita, ali pa se v tako impozantnem in velikem prostoru, postavljena ob poprej omenjena monumentalna in impresivna dela, enostavno izgubijo in spolzijo iz spomina. Marjetica Potrč, ki je bila pred kratkim predstavljena na mariborskem trienalu EKO8, tokrat s svojimi deli zaseda celo sobo. Zaradi odločitve, da opisi razstavljenih del niso v prostoru, pač pa so na voljo v tiskanem vodiču po razstavi, se večina obiskovalcev nehote le posmuka skozi prostore, medtem ko razstavljena dela terjajo več pozornosti ali interpretacije. Predvsem to velja za daljše video projekcije kot sta Sonata za dim Samsona Younga in Steber Adriana Pacija ali pa denimo prostorsko postavitev Tobiasa Putriha Paličnjak/PKC4. Slednja je sestavljena iz po tleh razporejenih različnih kosov lesa, ki naj bi se sčasoma prelevili v pohištveno opremo galerijske knjižnice. V katalogu razstave se opis dela tesno navezuje na ideje italijanskega oblikovalca pohištva Enza Marija, kjer da so posamezni razstavljeni kosi namenjeni obiskovalčevemu soustvarjanju dela, sestavljanju, razstavljanju in dejanski interakciji mislečega uporabnika z objektom. Na podlagi te ideje je Tobias Putrih zasnoval delo, ki naj bi odražalo ravnovesje med estetiko in funkcionalnostjo, čez čas in soustvarjanje s strani uporabnikov pa naj bi se delo vzpostavilo kot arhitekturni element knjižnice. Na dejanski razstavi to ni dovolj očitno, saj si večina obiskovalcev ne bi drznila dotakniti na prvi pogled krhke konstrukcije deščic in plošč.

Istočasno se je odprla tudi tako imenovana pol-začasna razstava, za katero so bila ustvarjena čisto nova, za prostor specifična dela, ki so v takem ali drugačnem smislu povezana z vzpostavljanjem nove Cukrarne. Glede na večletne priprave, temeljite razmisleke in velikokrat poudarjeno hvalevredno sodelovanje z umetniki in ostalimi strokovnjaki, je pol-začasna razstava, ki naj bi stavbo povezovala z njenimi uporabniki in obiskovalcem prinašala ”užitke umetnosti” tudi ko na sporedu ni ostalih razstav ali dogodkov, izdatno razočaranje. Predvsem to velja za dela razstavljena v mezaninu. Ponavljajoča se štorija o kaljenju znamenite literature in prijateljevanju ikoničnih mož slovenske moderne za zidovi Cukrarne je rezultirala v delu, ki naj bi uprizarjalo hommage temu pomembnemu obdobju slovenske književnosti v prostoru, kjer se je le-ta ustvarjala. Site-specific instalacijo z naslovom Slovenska moderna je Andrej Štular umestil v ozek slepi hodnik Cukrarinega mezanina. Polovico dela predstavljajo preko stene pritrjene naplavine Ljubljanice med katerimi se skrivajo s svinčnikom zapisani citati literatov. Na nasprotni steni so izobešene številne drobnarije, kot so sladkorne kocke, klobuk, kilogramski paketi sladkorja, portreti pisateljev in ostali referenčni predmeti. Ob tako vztrajnem opominjanju na pomembnost Curkarne v slovenski literarni zgodovini, bi vseeno pričakovali nekoliko bolj razkošno, prostorsko bolje umeščeno in pa bolje skonstruirano delo. Posamezni razstavljeni kosi so majhni, nedefinirani, zapisani citati pa nečitljivi in drobni. Glede na domnevno pomembnost vsebine, ki jo predstavlja, instalacija razočara, saj kvazi muzeološka postavitev znotraj ozkega hodnika izpade površno in nedodelano, na videz sentimentalna in relevantna dela razdrobljena po steni pa posledično ne pridejo do izraza.

Delo, ki v okviru pol-začasne razstave pozitivno preseneča, je subtilna stenska risba Mihe Štruklja, ki se nahaja v kletnih prostorih ob lično izdelanih garderobnih omaricah. Risba, ustvarjena s svinčnikom in ogljem na beton se razteza preko celotne stene, upodablja pa notranjo konstrukcijo Cukrarne. Tako kot druge Štrukljeve podobe, ki se v občutno manjšem formatu nahajajo tudi v nadstropju galerije, je Reminiscenca – Cukrarna ustvarjena na podlagi fotografije, ki jo je avtor posnel med časom prenove. Avtorjevo preigravanje s perspektivo in načrtno krhko upodabljanje stavbnega skeleta se zadovoljivo manifestira v monumentalnem delu, ki se za razliko od ostalih del oblikovno in praktično dobesedno zlije s konceptom nastajanja in izgradnje Cukrarne.

Nobenega dvoma ni, da lahko Cukrarna množico navduši z vabljivo in mogočno arhitekturo in inovativno prenovljeno notranjostjo. Ravno ta veličastnost in opevanje novih, sodobnih, predvsem pa velikih razstavnih prostorov privede do visokih pričakovanj, da bodo sleherna dela, skupaj s sporočilom in idejo, ki stoji za njimi, primerno umeščena vanje. Ta naloga ni enostavna, neuspeh pa je mestoma viden že na prvi skupinski razstavi, kjer se številna dela, ali pa njihova umeščenost v prostor in medsebojne odnose, izkažejo kot neizrazita in suhoparna. Posamezna dela navdušujejo in prispevajo k zastavljenemu konceptu preizpraševanja in vrednotenja spomina in časa, spet druga so zaradi nejasne vsebine ali slabe umeščenosti v prostor nekoliko razvodenela in irelevantna; malce konfuzen pa je tudi preplet aktualne in pol-začasne razstave. Vsebina glavnine del je občutno melanholična in v povezavi z razburkano zgodovino Cukrarne igra na gledalčeva čustva in samorefleksijo eksistence. Za ploden ogled razstave je nujen (sicer lično oblikovan in primerno strnjen) obrazstavni letak-vodič, ki je za razliko od obsežnega a žal nepoučenega kataloga razstave veliko bolj informativen in vsebinsko smiseln.

Ne preseneča, da se ob tako velikem, nesramno dragim in dolgo načrtovanim projektom kot je Cukrarna porajajo dvomi, predvsem pa strahovi, da le ta ne bo kos svoji veličastnosti in programskim ciljem. Prostor je velik in potrebno ga bo zapolniti z dobrimi, raznolikimi razstavami in dogodki, kjer ne bodo prednjačili zgolj tuji ustvarjalci. Zlasti pa bo prostor potrebno zapolniti z obiskovalci, saj skrita bojazen pred osamelimi galerijskimi prostori še vedno upravičeno bdi v srčiki kulturnih vozlišč sodobne umetnosti. V duhu družbenega trenda nezadovoljstva in apatičnosti niti prostor kot je Cukrarna žal ni kultura per se, pač pa še ena od kulturnih institucij, ki bo za svojo vizijo in program najverjetneje pošteno garala za uspeh. Ob trenutnem vsesplošnemu manku optimizma vseeno močno upamo, da bo Cukrarna izkoristila svoj ugoden potencial in svežo energijo pogosteje usmerila v domačo produkcijo.

ČUDOVITOST SPOMINA:
Rosa Barba, Sophie Calle, Janet Cardiff, Jimmie Durham, Vadim Fiškin, Teresa Margolles, Ernesto Neto, Adrian Paci, Lia Perjovschi, Marjetica Potrč, Tobias Putrih, Miha Štrukelj, Aleksandra Vajd & Anetta Mona Chisa, Samson Young. Kustosinja: Alenka Gregorič

POL-ZAČASNA RAZSTAVA:
Lia Perjovschi, Marko Pogačnik, Tobias Putrih, Miha Štrukelj, Andrej Štular

Članek je nastal v sklopu delavnice kritiškega pisanja Kritična misel (mentor: Miha Colner)

Projekt Kritična misel se odvija v partnerstvu med Galerijo Božidar Jakac in Loškim muzejem, v sodelovanju s portalom Koridor – Križišča umetnosti in Radiem Študent.