KRITIČNA MISEL!

Hommage Tisnikarju

Refleksija razstave Minljivost – Hommage Tisnikarju, ki je bila med 13. majem in 3. oktobrom na ogled v KGLU – Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu.

Piše: Eva Stamboldžioski

V sklopu projekta stalne zbirke slovenjgraške Koroške galerije likovnih umetnosti (KGLU) Hommage á Tisnikar je bila 13. 5. 2021 odprta razstava z naslovom Minljivost – Hommage Tisnikarju, tokrat v njeni matični galeriji. Projekt se je rodil že leta 2001, ko je KGLU za gostovanje v galeriji Zitadella Spandau v Berlinu postavila veliko razstavo Tisnikarjevih del, ki so bila pospremljena s kiparskimi deli Mirsada Begića. Povezovanje njunih razstavljenih del je utemeljiteljico projekta, umetnostno zgodovinarko in tedanjo direktorico KGLU-ja, Mileno Zlatar spodbudilo k njegovem snovanju in postopnem dodajanju slikarskih, kiparskih, grafičnih in fotografskih del drugih slovenskih in mednarodnih umetnikov. Zbirka, ki jo je kuriral Marko Košan, je bila tako v preteklih letih razstavljena tudi drugod po Sloveniji (Obalne galerije Piran, 2016; Galerija Murska Sobota, 2017; Pilonova galerija, Ajdovščina, 2018).

Razstava, ki je bila na ogled do 3. oktobra 2021, se je nahajala v sobani, za katero bi lahko rekli, da je tematsko razdeljena na dva dela. Obiskovalcu se je ob vstopu v razstavni prostor pogled najprej ustavil na veliki fotografiji Hermana Pivka z naslovom Mojster Tisnikar, za katero bi lahko rekli, da napoveduje tematiko prvega dela sobane, namenjene izključno Tisnikarjevim slikam, ki predstavljajo izbor del iz vseh avtorjevih ustvarjalnih obdobij. Ko smo se sprehajali skozi prostor, lahko v podnapisih beremo: Umrli, Nikoli vojne, Osamljeni, Ti, ki ostanejo, Sprevod vran, Strah, Katastrofa, Ob krsti …, kmalu pa razpoznamo tudi prevladujočo barvno shemo, ki vsa dela z modrikastimi in zelenkastimi toni postavlja v hladni del barvne palete. V oči nam bodejo predvsem zelenkaste polti naslikanih figur. To je načeloma lastnost, ki jo povezujemo s hudo bolnimi ljudmi, ki nam ob pogledu nanje vzbujajo tesnobo, predvsem ko ob tem pomislimo, da se človekovo življenje z malo nesreče lahko končna v hudih agonijah. Tisnikarjeve slike nam tako že na prvi pogled dajejo vedeti, da je z naslikanimi figurami nekaj “narobe”, ti nenaravni zelenkasti toni človeške polti tako ob prvem gledalčevem pogledu najprej vzbujajo nek občutek mistike, ko nismo ravno prepričani, za kaj pri slikah sploh gre. Ob pogledu na naslove, ki so zapisani pod deli, pa se nam razumevanje prvega dela razstave nekoliko razjasni in zelo kmalu postane očitno, da vse Tisnikarjeve slike odražajo “trpko tipanje po končnih resnicah človekove eksistence”.

Izpostaviti velja zlasti sliko z naslovom Nikoli vojne iz leta 1969, ki prikazuje mater z otrokom, ki z utrujenim in praznim obrazom zre mimo gledalca ter v naročju nosi svojega objokanega otroka. Za njima pa lahko vidimo polje mrtvih ljudi, ki ga prekinjajo nekatere še žive figure, ki se stiskajoč v dvoje ali same pomikajo stran od velikega, v gobo oblikovanega oblaka padle atomske bombe. Občutje nelagodja in zgroženosti ob pogledu na sliko še stopnjuje otrokov pogled, ki za razliko od svoje matere zre naravnost v obiskovalca. Ta nebogljen pogled v posamezniku vzbuja sram, saj ta ve, da je človeška krutost 24 let pred nastankom te slike takšen napad tudi izvedla. Slika stimulira podoživljanje zgodovine skozi oči nedolžnih in ne zmagovalcev ali poražencev. To je spoznanje, ki obiskovalcu občutek sramu stopnjuje v občutek krivde in makroretrospektivo Tisnikarjevega opusa prestavi v mikroretrospektivo vsakega posameznika, torej v njegovo osebno poglabljanje.

V drugem delu sobane pa se srečamo s slikarskimi in kiparskimi deli umetnikov, ki so se skozi leta pridružili projektu Hommage á Tisnikar. Predstavljajo se z zelo podobnimi tematikami kot sam Tisnikar in tako spremljajo osrednji del razstave. Razstavljajo Mirsad Begić, Bogdan Borčić, Matej Čepin, Hermann Falke, Metod Frlic, Zdenko Huzjan, Roberto Kusterle, Dragiša Modrinjak, Zoran Mušič, Valentin Oman, Tihomir Pinter, Herman Pivk, Vladimir Veličković, Franc Vozelj. Vsak umetnik ima razstavljenih nekaj del, obiskovalcem pa so zraven na voljo tudi teksti, ki razlagajo oziroma predstavljajo tematski opus posameznega avtorja.

Gre torej za razstavo, ki obiskovalcu na ogled ponudi konkretno število likovnih del, ki s svojo tematiko zagotovo spodbujajo h kritičnemu razmišljanju gledalca – človeška minljivost kot večni problem vsake družbe, ki se morda najbolj odkrito izraža ravno v vedno hitreje razvijajoči se moderni družbi, ki se ji je v preteklih dveh letih pridružila še pandemija, ki je zagotovo pretresla dojemanje kratkosti življenja vsakega posameznika. V tej luči bi lahko rekli, da razstava ne bi mogla najti bolj idealnega časa za svoje odprtje. Vendar pa se v razstavnem prostoru nekoliko pogreša bolj konkretne razlage posameznih ključnih likovnih del, napise, ki bi gledalcu na enostaven način opisali njihov kontekst. Gre namreč za kompleksno razstavo, ki poleg razmisleka teži tudi k primerjanju med razstavljenimi deli.
Pomanjkanje tekstovne opreme prvega dela razstave tako izpostavljam kot njen edini deficit, saj je v izboru del, kljub svoji široki zastavitvi, zelo uspešna.

Članek je nastal v sklopu delavnice kritiškega pisanja Kritična misel (mentorica: Saša Nabergoj)

Projekt Kritična misel se odvija v partnerstvu med Galerijo Božidar Jakac in Loškim muzejem, v sodelovanju s portalom Koridor – Križišča umetnosti in Radiem Študent.