KRITIČNA MISEL!

Žen* – Růže – Píseň – Kost

Refleksija razstave Wom*n – Rose – Song – Bone, ki je bila med 13. majem in 30. junijem 2021 na ogled v Display Gallery v Pragi.

Piše: Neža Kokol

Wom*n – Rose – Song – Bone je zadnja v vrsti vse popularnejših razstav, ki raziskujejo povezavo med erotiko telesa, rastlin in botaniko ter hkrati prevprašujejo koncept poželenja kot primarno človeškega. Kuratorka praške galerije Display Hana Janečková s povezovanjem devetih ustvarjalcev z različnih področij (od vizualnih umetnikov, pesnikov do znanstvenikov in raziskovalcev) kreira hierarhično vodoraven svet, v katerem se odnos do rastlin vzpostavlja s perspektive mnogoterosti vrst in generacij. Pa vendar ostane ključno vprašanje nezastavljeno: Kako se izogniti zgolj še eni preslikavi človeške percepcije na svet rastlin?

Razstava se odpre z odlomkom iz CAConrad pesnitve Mount Monadnock Transmissions, ki z navezavo metaforike pajčje mreže na queer kulturo obiskovalcu izriše tematski okvir, nato pa skozi tri večje in en manjši prostor tudi sama spreminja obliko ter prehaja med zvočnimi posnetki, zapisi, videi, slikami in skulpturami. Ustvarjalci z različnih področij, okolij in kultur z raznolikim strokovnim znanjem skozi prostore galerije prevprašujejo družbena pravila in pojave, ki so morda normalizirani, vendar zato nič manj problematični.

Kljub zanimivi, čeprav ambiciozni ideji o koraku naprej od zgolj življenja v sožitju z naravo proti zlivanju v večjo, fluidno entiteto pa so skoraj vsa dela zastavljena kot odgovor oz. alternativna realnost, merjena po človeški lestvici, ki tako še zmeraj ostaja trdna podlaga. Antropocentrični aspekt trenutne realnosti s tem brazdo med človeško raso in naravo tako zgolj poglablja. Raznolikost pristopov k sicer zelo abstraktni tematiki poskuša poglobiti nevarno dvodimenzionalno naracijo, vendar ob pomanjkanju navezav na sicer že precej raziskane filozofske koncepte v mnogih delih izpade samozadostno in plitvo. Kljub temu pa prepletanje različnih pogledov in materializacij skupne teme izriše dobro skico za premislek in njeno razvijanje v prihodnje.

Na stopnicah ob vhodu ter v drugi izmed osrednjih sob najdemo kaširane skulpture Rute Putramentaite, med drugim tudi delo I don’t really care about you, ki po besedah avtorice pritrjene na stene galerije s svojo organskostjo prevprašujejo tudi vlogo prostora, v katerem so razstavljene, in s tem rigidnost njegove institucionalne strukture. Čeprav se je Rute z načrtnim imitiranjem organskih oblik, kot so npr. osirji in rogovi, skušala jasno zoperstaviti konceptu »bele kocke« (angl. white cube), pa jih je prostor gladko pogoltnil. Če na primer čebele v naravi panj zgradijo v pregibih, razpokah in kotih, pa tvorbe na sredini bele stene galerije delujejo zgolj kot formalno razstavljeno umetniško delo – s tem pa se popolnoma izgubi prvotno povabilo k prevpraševanju družbenih struktur in norm v svetu umetnosti.

Pogled na razstavo, Display Gallery, Praga

Slednje so na zanimiv način izzvane v zvočnem posnetku Marie Tučkové v drugi sobi, kjer je avtorica dva meseca z ustvarjanjem t. i. soundscapov od treh zjutraj dalje spreminjala svoj bioritem in raziskovala izgubljene, potlačene in pozabljene stvari, ki pridejo na plan ob spremembah rutine in pomanjkanju fokusa. S tematiko spomina in telesnosti skozi zvok se prav tako ukvarja Lucie Rosenfeldová, ki v posnetku zgodbe “s pomočjo medicinsko inducirane amnezije raziskuje fizičnost občutij spomina, bolečine in užitka.”

V sredini sobe je postavljena instalacija risb Anne Zemánkové, ki se definiranim kategorijam izogibajo s prehajanjem med abstraktnimi ornamentalnimi vzorci in tistimi iz narave, iz katerih prvi izhajajo. Kot odgovor na to je v kotu naslednje sobe postavljena abstraktna slika Alžběte Krňanské, ki podobne ornamentalne tehnike vpeljuje v kontekst meja iskrenosti osebnega izraza v javnosti ter na socialnih omrežjih. Ljudje se v javnosti z uporabo mask, filtrov in drugih načinov estetizacije zavarujemo pred tujim posegom v svoj intimni prostor, občutkom razgaljenosti, sramu in drugimi neprijetnostmi. Po njenih besedah je prav zabrisana linija med izraznostjo in zgolj dekorativnostjo funkcija, ki simultano deluje kot zaščitno sredstvo v kontekstu ranljivosti osebne reprezentacije.

Špela Petrič, umetnica in raziskovalka, razvija nove metode senzibiliziranja človeških interakcij z naravo skozi na novo izumljene ter navidezno neuporabne znanstvene naprave (Phytocracy Tools), razstavljene v osrednjem prostoru. S posnetkom, ki prikazuje njihovo uporabo v praksi, na satiričen način izraža kritično stališče do antropocentričnih metod nadzorovanja narave skozi meritve in dokumentacijo, hkrati pa se z opisi tipov bitij preko njihovih načinov interakcije z naravo poigrava tudi z grotesknostjo sodobnega kulturnega pojava.

Zadnja v vrsti zvočnih instalacij je spekulativna znanstvena fantastika Sin Wai Kin (Victoria Sin), ki skozi fiktivno zgodbo nagovarja tematike queer teorije in teorije spolov, rigidnost morale, zastavljene na podlagi heteroseksualnih vrednot, ter koncepta perverznosti in erotike v povezavi z naravo in »naravnim«. Prav slednje se izkazuje za izredno problematično, saj nas tekom vse podrobnejšega raziskovanja narave ta zmeraj bolj preseneča z odstopanjem od družbenih norm. Narava se temu ni nikoli pokorila, z našim pomanjkljivim poznavanjem pa smo jo kljub temu zlorabili za podkrepitev diskriminatornih načel in zakonov, ki so tekom zgodovine vodili v izključevanje raznoraznih manjšin. Ti se tako zdaj bolj kot kadarkoli izkazujejo za nasilno vsiljevanje s strani peščice privilegiranih posameznikov, ki si s pretiranim posploševanjem in eliminacijo odstopanj od koristoljubno potecialnih konceptov krojijo svet v zelo omejeno, vendar izjemno uslužno verzijo realnosti. Oznaka nečesa za »naravno« je priljubljen argument konservativne strani za omogočanje izločanja »neželenih« posameznikov, ohranjanje neenakopravnega statusa quo, zasebnih interesov in s tem moči določenih institucij, ki bi bila brez tovrstne »tradicije« že davno izgubljena.

Pogled na razstavo, Display Gallery, Praga

Refren, ki se ponavlja tekom zgodbe Sin Wai Kin (Victoria Sin) in je naslovljen tudi v nekaterih izmed drugih del, zastavlja vprašanje: “Kaj pa, če je vse bila ista stvar, če vsi postanemo ista stvar, če smo vsi ista stvar, isto bitje?” Poved, ki s tem pod vprašaj postavlja človekovo potrebo po razlikovanju v obravnavi posameznih entitet, skorajda ponotranjeno neenakopravnost, pa deluje kot dvorezen meč – kako lahko namreč zagotovimo, da v primeru stapljanja vseh bitij “v eno” ne izgubimo diverzitete ter bogastva izkušenj, ki ga ta prinaša?

Rahlo konfuzna poanta je tudi integracija primerov krutosti narave v samo narativo, ki sicer deluje v luči simbioze in skupnosti, primeri pa nasprotno prikazujejo enostranskost in deviantnost, ki bi ju lahko skozi antropocentrične oči prav tako označili kot izkoriščevalski (med drugim primer čebelje orhideje in čebele, ki po oprašenju fige pogine), in s tem namigujejo na to, kar je Nicole Seymour v svoji knjigi Strange natures: futurity, empathy, and the queer ecological imagination opisovala kot zavračanje narave s strani queer skupnosti, kar je nakazano tudi v CACondrad(ovem) odlomku na začetku razstave.

Fizično prepletanje človeka z rastlinskim svetom je z izrazito erotičnim prizvokom hkrati tudi osrednja tema zadnjega dela Zheng Boja, ki je bilo med drugim prikazano tudi na Manifesti 12 v Palermu. Estetsko izjemno privlačna instalacija prikazuje šest mladih moških v tajvanskem deževnem gozdu v intimnem odnosu z rastlinami. Delo bi lahko zlahka povzeli s stavkom iz zgodbe Sin Wai Kin “What if you eat the thing or fuck the thing to become the thing”, vendar bi ga s tem precej zbanalizirali. Čeprav je spolni užitek rastlin zaenkrat neraziskan in s tem za ljudi tudi neobstoječ koncept, je hkrati video izmed vseh del zaradi moči vizualne podobe najbolj efektiven pri prevajanju človeškega koncepta v realme, ki so pogosto nepredstavljivi, odpravljeni in s tem posledično omalovaževani. Kljub temu pa je to zgolj še en primer vsiljevanja antropocentrične perspektive na svet, ki mu je ta tuja, in tako zgolj potrjuje brezmejnost človeškega narcisizma ter samozadostnosti.

Kombinacija lepote in krutosti narave, želja po stapljanju z njo in njeno hkratno zavračanje sta razstavi pridali precej shizofren priokus, kar zgolj potrjuje, da je tema še zmeraj precej neraziskana, preobsežna in preabstraktna, da bi lahko dosegla koherenten ter poglobljen rezultat, v kolikor posamezne teorije in pristopi niso jasno razločeni. Če je narava obravnavana kot pretežno instinktivna, smo ljudje vendarle razvili (kar ne namiguje na superiornost oz. inferiornost katerega izmed dveh) kognitivno, racionalno in reflektivno plat, ki za naša dejanja zahteva prevzem odgovornosti. Človeški pristop k spolnosti se zatorej razlikuje od drugih vrst, naše reakcije, pravila in posledična neenakopravnost so stvar vzpostavljenih hierarhij in zavestnih odločitev. Globlji problem pa je, da posledic ne trpijo zgolj tisti manj privilegirani členi človeške vrste, temveč z vse več naravnimi katastrofami tudi narava sama. Tako se na koncu oboje staplja, vendar še zdaleč ne na romantiziran način življenja v sožitju.

Kaj je torej tisto, k čemur stremi(mo)? Poskus spreminjanja človekovega dojemanja narave kot ‘drugega’ in prikaz enotnosti vrst na osnovi raznolikosti in mnogoterosti brez hierarhične konotacije se je zaradi erotike kot povezovalne, vendar eksplicitno antropocentrične teme, neuspešno izognil sicer plemeniti želji po vzpostavitvi alternative naši tradicionalno zavrti percepciji. Kot semena pasijonke, sadeža strasti, se je na koncu že ničkolikokrat videno trdovratno človeško pametovanje zataknilo za zobe z vprašanjem: kdo daje nam ljudem poslanstvo, da se zmeraj počutimo vpoklicani za uveljavljanje sprememb?

Članek je nastal v sklopu delavnice kritiškega pisanja Kritična misel (mentorica: Saša Nabergoj)

Projekt Kritična misel se odvija v partnerstvu med Galerijo Božidar Jakac in Loškim muzejem, v sodelovanju s portalom Koridor – Križišča umetnosti in Radiem Študent.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s