KRITIČNA MISEL!

Zapopasti s humorjem

Refleksija razstave Naslednjih 21 dni bo ključnih, ki je bila med 13. majem in 2. junijem 2021 na ogled v Galeriji ŠKUC v Ljubljani.

Piše: Lucija Klauž

Galerijo Škuc je med 13. majem in 2. junijem naseljevala razstava Naslednjih 21 dni bo ključnih. Razstavljajoči umetniki so se lotevali tem kot je delo umetnika in spreminjanje statusa umetnosti v času epidemije, porast konservativnosti v družbenem in posledično tudi umetniškem prostoru, ter delovanja umetnostnega sistema nasploh. Razstavljajo slovenski umetniki Nataša Berk, Adrijan Praznik, Simona Semenič in Nada Žgank, kolektiv Small but dangers in italijanski umetnik Aldo Giannotti. Razstavo so kurirali Miha Kelemina, Vesna Bukovec in Lara Plavčak v sodelovanju z udeleženkami 18. generacije Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti, dvoletnim izobraževalnim programom, ki deluje pod okriljem Zavoda SCCA-Ljubljana in je namenjen praktičnemu in teoretičnemu izobraževanju o kuratorskih praksah v polju sodobne umetnosti.

Nataša Berk

Z bledo rumenim samolepilnim lističem, prilepljenim na okno, ki narekuje, naj si predstavljamo umetnost v javnem prostoru, se je ogled pričel še preden smo vstopili v galerijo. Samolepilni lističi so se nato ponovili v mnogih variacijah, ki obiskovalko naprošajo, naj si predstavlja umetniško delo, enkrat kip, drugič kup datotek na mobilnem telefonu. Avtorica Nataša Berk ne daje natančnih navodil za narekovane miselne kreacije, temveč le namigne, da naj si zamišljamo video, barvne fotografije ali skulpture, ki bodo v prostoru naslednji dan. Avtorica s tovrstno postavitvijo od gledalca ne pričakuje, da delo dokonča, nadaljuje ali dopolni, temveč da zasede vlogo umetnika in delo ustvari. S tem izpostavi pogost očitek sodobni umetnosti, da jo vendar lahko naredi vsakdo, z razstavljenimi objekti pa to tezo postavi na preizkušnjo.

S kombinacijo starejših in novih site-specific del se predstavlja italijanski umetnik Aldo Giannotti. S črtnimi risbami, narejenimi neposredno na stene, komentira aktualno politično dogajanje in spremembe v umetniškem sistemu: »Naslednjih 2000 let bo ključnih« in navodila za gledalko kot na primer: »Sedi na stopnice in si predstavljaj, da je vse, kar vidiš umetniško delo.«

Aldo Giannotti

Tudi Giannottijeve risbe v sebi nosijo težnjo izobraziti tistega gledalca, ki njegovemu delu sicer ne bi dal priložnosti. Kuratorska ekipa Giannottija izpostavlja kot povezovalca razstave. Njegovi vizualni komentarji naslavljajo vse tiste teme, ki se je jih v svojih delih lotevajo tudi ostali umetniki, vendar zaradi neposrednega nagovora obiskovalcev in igrivih navodil učinkujejo precej podobno kot projekt Imagine more Nataše Berk. Znotraj razstave se vez vzpostavi predvsem med tema dvema deloma, obiskovalka pa ju občuti kot ponovitev. Giannotti med umetnicami in umetniki izstopa predvsem zaradi svoje perspektive zunanjega opazovalca, saj gre za tujega avtorja, ki je nekatera dela ustvaril v in za slovenski umetniški prostor ter tako pridobil izkušnjo ustvarjanja v njem, brez da bi bil vanj vpet dlje časa in brez da bi poznal njegove specifike – majhnost, celo utesnjenost in spreminjajočo se politično klimo.

V naslednjem prostoru so v dialog postavljena dela kolektiva Small but dangers z delom fotografinje Nade Žgank in umetnice Simone Semenič. Slednji dve se, podobno kot Nataša Berk, lotevata pričakovanj, ki jih gledalka bojda ima do umetniškega dela. Žgank in Semenič razstavita sosledje rezalnih desk, na katere so prilepljene fotografije Simone Semenič, ki slači gorenjsko narodno nošo. Z naslovom Janezove sanjarije podoba postane komentar domače politične klime, ki postopoma načenja tudi odnos do umetnosti.

Simona Semenič & Nada Žgank

Razmerje med naslovom in razstavljenim objektom pa je ključno tudi pri delih Umetnost je lepa, blagodejna in mistična 1 in Umetnost je lepa, blagodejna in mistična 2, dvojca Small but dangers. Pompozni naslovi so zavajajoči, saj bi gledalka pričakovala vse kaj drugega kot dva majhna kolaža na vsakdanjem črtastem papirju A4-formata, ki skupaj tvorita kontrast bolj univerzalne sporočilnosti. Ta se – znova – loteva pričakovanj gledalca, ki ga v izhodišču diagnosticira kot konservativnega. Angažiranost Semenič in Žgank je torej postavljena v dialog s kolažema Small but dangers, ki sicer prepoznava zahteve specifičnega občinstva, vendar mu s svojo vsebino ne poskuša ustreči.

Small but dangers

Razstava povezuje tematike, ki druga na drugo neprestano medsebojno vplivajo, vendar podteme, morda prav zaradi njihove mnogoterosti in obsežnosti, ostanejo zgolj predstavljene. Z odpiranjem vedno novih polj, ki zastavijo linijo, ki se ne razvije v poglobljeno obravnavo nekega pojava, prične razstava kljub majhnemu obsegu ponavljati sicer duhovite in pomembne uvide v delovanje sodobne umetnosti.

Avtorji, ki se odzivajo na konservativno mišljenje, so v svojem početju lahkotni, vendar se v načinu nagovora gledalca in vrsti humorja, ki se je poslužujejo, medsebojno ne razlikujejo kaj dosti. Uporaba humorja, ki služi kot vezni člen razstave, pa postane z vsakim naslednjim delom bolj predvidljiva, saj so obravnavane teme stalnica razstav sodobne umetnosti, zaradi česar so bile deležne že precej interpretacij. Ker razstava obravnava le skrajno konservativnost, jo zgolj parodira, brez da bi se preizkusila v njeni analizi in brez da bi se bolj poglobljeno lotila manj emblematičnih znakov konservativnosti.

Adrijan Praznik

Razstava s pomočjo humorja ohranja svojo lahkotnost, vendar morda prav za ceno le-te ne podaja kompleksnejšega pogleda na situacijo, ki jo problematizira. Tako se zdi, da z lahkotnostjo in humorjem gledalcu zgolj ustreže, brez da bi sprožila miselni preobrat. Moč je prepoznati namero izpostavitve vzročne povezave med mišljenjem gledalca, kar želi razstava preizpraševati, in sistemom, ki goji takšno gledanje, pri čemer arhitektura prostora in prosta smer ogleda ponudita dve različni branji in razmislek o tem, ali je bila prej kura ali pač jajce. Pa vendar se zdi, da večinska teža, vsem ostalim naslovljenim dejavnikom navkljub, pristane na ramenih občinstva, problematika konservativnosti gledalca pa prevlada nad problematiko tega, kako je sistem znotraj katerega umetnost trenutno deluje, zastavljen.

Članek je nastal v sklopu delavnice kritiškega pisanja Kritična misel (mentor: Goran Milovanović)

Projekt Kritična misel se odvija v partnerstvu med Galerijo Božidar Jakac in Loškim muzejem, v sodelovanju s portalom Koridor – Križišča umetnosti in Radiem Študent.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s