KRITIČNA MISEL!

Transcendenčna komemoracija

Refleksija razstave Carlos Garaicoa: Kad grad spava, građani se bude [Ko mesto spi, se prebivalci zbujajo] v Atriju Galerije umjetnina in v Galeriji Kula v Splitu, ki je bila na ogled do 11. julija 2021.
Piše: Maša Žekš

Konec maja so v Splitu na Hrvaškem otvorili razstavo kubanskega umetnika Carlosa Garaicoa, svetu poznanega po svojih intervencijskih posegih v urbano okolje in arhitekturo, fotografijah in instalacijah, ki se osredotočajo zlasti na družbeno in politično situacijo v kubanski prestolnici Havani. Na razstavi z naslovom Kad grad spava, građani se bude [Ko mesto spi, se prebivalci zbujajo] je predstavil dve manjši deli, narejeni posebej za razstavne prostore splitske Galerije umjetnina in galerije Kula. Carlos Garaicoa je navkljub svojemu velikem opusu in gostovanjih na številnih sejmih, bienalih, galerijah in muzejih, na Hrvaškem razstavljal prvič. Kljub temu sta se njegova umetniška praksa in življenjska filozofija prikladno ujeli z zgodovinsko-političnim duhom dalmatinskega mesta, razstava pa navkljub svoji majhnosti in vizualni preprostosti vsebuje ključne elemente težkih in potlačenih zgodovinskih vsebin, bolečega spominjanja in zvite nostalgije.

Carlos Garaicoa, rojen leta 1967, v svojem delu praviloma raziskuje aktualne kulturno-politične in zgodovinske problematike ter jih s pomočjo medija fotografije, videa, risb in instalacij premišljuje skozi prizmo arhitekture in urbanizma. V obdobju njegovega mednarodnega delovanja in uspeha je njegova glavna tema ostala kubanska prestolnica Havana, njena arhitektura, njena pestra zgodovina in njeni raznoliki prebivalci. Navdih za svoja dela črpa iz političnih in ideološko motiviranih pojavov, med katerimi prevladuje v arhitekturi izražena dualnost med komunističnimi vzgibi in agresivno, potrošniško naravnano družbo. Na njegovo prakso je namreč močno vplivala družbeno-politična situacija na Kubi, kjer so po razpadu Sovjetske zveze in socialističnega bloka v Vzhodni Evropi številni arhitekturni objekti ostali nedokončani in v ruševinah. Garaicoa danes živi in dela na relaciji med domačo Havano in Madridom ter redno sodeluje na prestižnih umetniških prireditvah kot so beneški, havanski, moskovski in šanghajski bienale, trienale v Yokohami in Documenta v Kasslu. V Sloveniji se je v okviru skupinske razstave Čakalna lista v Mestni galeriji v Ljubljani predstavil leta 2006.

Tokratna razstava v Splitu sestoji iz dveh projektov; prvi je razstavljen v atriju Muzeja likovne umetnosti, po katerem razstava nosi ime When the City Sleeps, the Citizens Awake; drugi je predstavljen v Galeriji Kula in nosi naslov Memento mori. Oba projekta se dotikata hrvaške zgodovine v drugi polovici 20. stoletja, njene vpletenosti v različne politične ideologije prejšnjega stoletja in posledice le-teh. Ideja za razstavo se je avtorju bojda porodila že pred leti, ko je na splitskem letališču v trgovinah s spominki opazoval mavčne komemorativne statuete.

V Galeriji Kula je znotraj majhnega kamnitega prostora predstavljeno celostno delo Memento mori, ki ga sestavljajo plakati hrvaških vojnih filmov iz obdobja socializma in obdobja t.i. tranzicije v demokracijo, lokalne nagrobne figure in zbirka sovjetskih poštnih znamk. Plakati priljubljenih filmov kot so Povratak, Vukovar, Dvostruki obruč, Prvi splitski odred in Bitka na Neretvi so preko zidu razprostrti kot nekakšen muralski kolaž, prednje pa so na tla položene cenene majhne skulpture, ki jih domačini polagajo na grobove. Izbrane filme povezuje precej dolg in razgiban čas, od druge svetovne vojne pa vse do hrvaške osamosvojitvene vojne med leti 1991 in 1995. Med plakati in žalujočimi figuricami pod njimi se vzpostavi dialog, ki je kritičen do vojne in empatičen do hrvaškega kolektivnega spomina, ki ga pogosto preveva turobnost in občutljivost. Lokalno izdelane kičaste figure s sklonjenimi glavami žalujejo za izgubo in istočasno opominjajo na vojno in zločine, katerih referenca je predstavljena v obliki reklam za fikcijo. Memento mori sodobnega gledalca sooči z morečimi in problematičnimi trenutki hrvaške nedavne zgodovine in s pomočjo socialistične in tranzicijske ikonografije in kiča dreza v boleč, ne tako daljen spomin.

Del postavitve Memento mori je tudi zbirka poštnih znamk iz Sovjetske zveze. Filatelistična zbirka je na sredini prostora razstavljena pod steklom in obuja spomine na izginulo državo, njeno moč, sistem idej in ideološko fikcijo. Avtor izpostavlja, kako se moč in oblast ene države nad drugo lahko simbolno prenaša že s pomočjo nazobčanega listka z nominalno vrednostjo. Znamke so oblikovane v skladu s tedanjo socialistično doktrino in jasno zastopajo ideologijo, ki se je tedaj obilno izvažala iz Sovjetske zveze, tudi na Kubo. S povečevalnim steklom si je poleg znamk mogoče ogledati tudi dejanske pisemske kuverte, ki so na Kubo prispele ožigosane in polepljene s sovjetskimi znamkami.

Čez cesto je v atriju Galerije likovnih umetnosti razstavljen projekt Kad grad spava, građani se bude. Zelene površine notranjega dvorišča zapolnjujejo številne v zemljo zapičene table, na katerih so podobe zgradb, betonskih brutalističnih arhitektur in industrijsko grajenih domov, zgrajenih v obdobju jugoslovanskega socializma. Na nekaterih se nahajajo tudi večjezični napisi kot so “ne gazi travu” ali “grad spavaonica”. V tem delu se avtor namreč ukvarja s konceptom t.i. spalnega naselja, istočasno pa se sprašuje o nikdar doseženi utopiji družbene in ekonomske enakosti, ki naj bi se znotraj takšnih arhitekturnih rešitev razvila še hitreje kot sicer. Pri tem delu se je navezal tudi na delovanje in (ne)učinkovitost havanskega okrožja Alamar, kjer so po zgledu sovjetskega kanona v 70. letih zgradili nešteto dormitorijev. Zaradi izoliranosti od dejanskega mesta je okrožje počasi izgubilo identiteto, stavbe dandanes propadajo, v njih pa živijo reveži.

Carlos Garaicoa tudi v Splitu družbene strukture mesta in njegovo povezanost z umetnostjo raziskuje skozi arhitekturne elemente in izpostavlja pomembnost zgodovinskega konteksta ter pasti političnih ideologij. V muzejskem atriju zgrajeno navidezno socialistično naselje ne prikazuje zgolj makete procesa mapiranja tesno skupaj umeščenih stavb, pač pa spominja tudi na nekakšno pokopališče preminulih zgradb, saj so jasne, pisane table videti kot skromni, v naglici zgrajeni nagrobniki. Avtor s tem ostaja kritičen do neresnic in utopij, ki so bile s pomočjo številnih propagand delavskemu ljudstvu prodane kot odrešitvene ideje vredne občudovanja.
Oba projekta sta vizualno učinkovita in nemudoma privlačita gledalčevo oko. Plakati v atriju so namreč izredno dinamično postavljeni, polni živih barv, privlačijo pa tudi z motivi raznolikih, dozdevno prepoznavnih arhitektur. Dopadljiva je tudi sama lokacija razstave, saj je atrij ravno prav velik in travnat, skozenj pa obiskovalca popelje široka tlakovana pot. V vse strani obrnjene table je tako moč opazovati bodisi iz zavetja križnega hodnika, bodisi čisto od blizu, kjer se nam v obraz posmiha tabla s prepovedjo hoje po travi. Med drugim naj bi delo s tem preizpraševalo tudi svobodo rabe parkov in ostalih zelenih javnih površin v urbanem okolju.

Dela v Galeriji Kula so tako nekoliko bolj neposredna, saj z vzbujanjem mešanih čustev, zlasti žalosti in zmedenosti, dosegajo umetnikov standard nujnega oprezanja za mešanico kritičnosti, samozavedanja in nelagodja. Repetitivna, vsem že dodobra poznana in sitnobna, raba simboličnega opomnika smrti in minljivosti je tu nemara oproščena, saj je izrek “memento mori” načrtno apliciran na Hrvaško zgodovino in tamkajšnje družbeno-politično vzdušje. Filmski plakati v kombinaciji s kipci delujejo samozadostno, zato akcesorna, docela obširna zbirka sovjetskih znamk izstopa kot malce vsiljena in nepotrebna.

Resda so znamke v obliki taiste propagande pustile vtis tudi na jugoslovanskih tleh, a za hipec se zdi, da so v razstavo vključene zgolj zaradi avtorjeve potrebe po razstavljanju nečesa njemu domačega, kar je vedno prepredeno z duhom Kube. Po drugi strani pa je s tem še bolj poudarjena transcendentnost časa in prostora, k čemur nas avtor nenehno napeljuje. Pretekle ideje o inovativnih naselbinah danes rezultirajo v propadajočih ruševinah, bridki trenutki prejšnjega stoletja pa se preobražajo v ambivalentna čustva in izmaličene spomine. Avtorjevo vizualno povezovanje različnih zgodovinskih dogodkov in njihovih posledic z duhom časa, kulturnimi fenomeni in arhitekturo pa nedvomno nosi velik potencial za proizvajanje vednosti in manifestacijo gledalčevega samozavedanja in kritičnega razmišljanja.

Članek je nastal v sklopu delavnice kritiškega pisanja Kritična misel (mentor: Miha Colner)

Projekt Kritična misel se odvija v partnerstvu med Galerijo Božidar Jakac in Loškim muzejem, v sodelovanju s portalom Koridor – Križišča umetnosti in Radiem Študent.