KRITIČNA MISEL!

Štirideset let nastavljanja zrcala

Kritika razstave Laibach – 4 dekade v Zasavskem muzeju Trbovlje. Do 1. septembra 2021.
Piše: Nina Misson

Leta 2020 se je zgodila 40. obletnica ustanovitve večmedijske skupine Laibach. Simbolični datum ustanovitve kolektiva je 1. junij 1980, kar je sicer tudi občinski praznik mesta Trbovlje, ki ohranja spomin na obračun revirskega delavstva z Orjuno, jugoslovansko nacionalistično organizacijo, 1. junija 1924. Ob tej priložnosti je bila v Zasavskem muzeju Trbovlje, domačem mestu skupine, postavljena razstava Laibach – 4 dekade, ki so jo podprli Občina Trbovlje, hkrati pobudnica razstave, in Ministrstvo za kulturo, pri njenem postavljanju pa so sodelovali še Delavski dom Trbovlje in sama skupina Laibach. Vse to kaže na ironijo, ki je bila večkrat izpostavljena v množičnih medijih že ob 30. obletnici Laibacha in je še vedno očitna danes, ko je na sporedu naslednja velika retrospekcija.

Septembra 1980 je takrat novoustanovljena skupina Laibach ob napovedi razstave in koncerta v Delavskem domu v Trbovljah, ki sta se imela odviti pod naslovom Alternativa Slovenski kulturi, oblepila domače mesto s provokativnimi plakati, ki so bili s strani oblasti hitro odstranjeni, dogodek pa je bil prepovedan. Po štiridesetih letih, tekom katerih je skupina postala širše prepoznavna in priznana tako v mednarodnem kot domačem prostoru, so vhodna vrata ter okno na pročelju Zasavskega muzeja na Ulici 1. junija in sosednje stavbe Delavskega doma prekriti z veliko fotografijo iz 80. let in logotipom Laibach. Kako tudi ne? Pobudnica pregledne razstave je danes – oblast. Pri tem se seveda postavlja vprašanje o karierni poti kolektiva Laibach, od disidentstva v 80. letih, do državotvornega fenomena v obdobju po osamosvojitvi.

Razstava je bila načrtovana že v preteklem jubilejnem letu, vendar je zaradi epidemioloških razmer in zaprtja kulturnih ustanov ni bilo mogoče izvesti v dejanskem letu obletnice; prav tako ni bilo mogoče izpeljati koncertnega dogodka Laibach 4.0 v Delavskem domu Trbovlje. Za obiskovalce se je razstava tako odprla 22. februarja 2021, ogledati pa si jo je mogoče do 1. septembra. Njen avtor je kustos Zasavskega muzeja Trbovlje, Gregor Jerman.

Še preden sploh vstopimo v razstavni prostor, lahko na robovih vhodnega stopnišča Zasavskega muzeja preberemo besedilo pesmi Brat moj, ki je izšla na glasbenem prvencu skupine z naslovom Laibach leta 1985, leta 2020 pa je v sklopu projekta Laibach Revisited dobila tudi nov miks in videospot. Na stenah avle in pod stopnicami zgornjega nadstropja se nadaljujejo citati oziroma gesla skupine kot so denimo »Totalitarni režimi ukinjajo iluzijo revolucionarne individualne umetniške svobode« ali »Laibach Kunst je princip zavestnega odrekanja osebnemu okusu, razsojanju, prepričanju (…); svobodno razosebljanje, dobrovoljno prevzemanje vloge ideologije, demaskiranje in rekapitulacije režimske retroavantgarde«.

Razstava je po besedah kustosa zasnovana kot časovni trak, ki ga dopolnjuje izbor domačih in svetovnih dogodkov, ki so tako ali drugače vplivali na delovanje Laibacha. Izbor dogodkov naj bi pomagal prikazati zeitgeist obdobja in ponuditi dodaten kontekst kronologiji skupine. Poleg glasbenega delovanja, ki je predstavljeno z videospoti na zaslonih, je prikazana tudi njihova vizualna in performativna umetniška dejavnost, denimo naslovnice plošč, plakati, kostumi za nastope, dokumentacija performansov in samostojna likovna dela.
Zasnova razstave je krožna, smer ogleda pa nakazujejo tudi smerokazi na tleh. V grobem je razdeljena na štiri dele, ki ustrezajo štirim desetletjem delovanja skupine. Znotraj vsake dekade je predstavljena tudi videografija skupine za dotično obdobje, a obiskovalec lahko glasbi iz videospotov prisluhne le preko slušalk. Glede na to, da je velik poudarek na glasbenemu delovanju skupine, pa bi bilo morda smiselno, da bi bila v postavitev vključena tudi glasba, vsaj kot zvočna kulisa. Posamezni sklopi so tudi barvno označeni; stene, ki nakazujejo novo dekado, so prebarvane v črno, medtem ko so poudarki in nekateri vsebinski sklopi poudarjeni z močno rdečo. Črno-rdeča je sicer pogosta barvna kombinacija totalitarnih političnih režimov, po drugi strani pa tudi številnih multinacionalnih korporacij, ki delujejo po podobno totalitarnih principih. Mimogrede, isto barvno paleto so izbrali tudi avtorji razstave Gesamtkunst Laibach – Temelji 1980–1990, ki se je leta 2010 zgodila v ljubljanskem MGLC-ju ob tridesetletnici skupine. Istega leta pa se je v Delavskem domu v Trbovljah odvijal tudi večdnevni dogodek Rdeči revirji + Črn Križ, 1980–2010, na katerem je ob črni prav tako prevladovala rdeča barva, še zlasti na osrednji razstavi likovnih del Janeza in Dejana Kneza.

V prvem poglavju oziroma desetletju razstave Laibach – 4 dekade, to je iz 80. let, izstopajo predvsem plakati, ki črpajo iz propagandne umetnosti nacizma in socialističnega realizma, in ena izmed bolj ikonskih fotografij skupine iz zgodnjega obdobja. Za tiste obiskovalce, ki delovanje kolektiva Laibach slabše poznajo, ter za tiste, ki nismo v živo izkusili obdobja poznega socializma v 80. letih, pa bi bilo koristno kakšno spremljevalno besedilo, ki bi dodatno osvetlilo, zakaj so te podobe in v splošnem sámo delovanje skupine povzročile tako ostre odzive s strani oblasti in dela javnosti. V opombah kronologije so prepovedi in cenzure namreč le zavedene, ne pa tudi razložene.

Na dveh panojih so izrezki iz domačega in svetovnega časopisja, ki prikazujejo mednarodno prisotnost skupine, v prvi sobi pa je izpostavljen tudi zemljevid, na katerem so z rdečo označene tiste točke, kjer je skupina v letih 1980-2020 nastopala. Zemljevid seveda pritegne, vendar bi bil spet koristen bolj natančno opredeljen kontekst, morda primerjava s kakšnim drugim istodobnim uveljavljenih slovenskim, jugoslovanskim ali mednarodnim bendom. Pod zemljevidom je nekaj obsežnih map skeniranih člankov, kar kustos imenuje »kontemplativni del razstave«. Sočasno s pripravami na razstavo v Zasavskem muzeju je v sodelovanju s skupino potekala digitalizacija preko 6000 člankov, ki izvirajo iz domače in svetovne periodike. Ti so bili natisnjeni iz novo nastale digitalne baze in zloženi v črne fascikle, ki naj bi bili na voljo za branje na razstavi, a kaj ko je to izvedljivo zgolj v teoriji, saj je listanje in pregledovanje zaradi epidemioloških ukrepov skrajno omejeno oziroma prepovedano.
Poleg slikovnega materiala so na razstavi predstavljeni tudi izbrani predmeti, od zbirateljskih redkosti do trgovskega blaga oziroma mercha, kot so značke, plastične cigaretnice, uniforme članov skupine in nagrade. Med uniformami izstopa tista, ki je bila sešita za Janija Novaka za nastop v Severni Koreji leta 2015, ki velja za zgodovinski dogodek, saj je bila Laibach prva zahodna skupina, ki je tam nastopila. V Severni Koreji so Laibach izvedli dva koncerta ob sedemdesetletnici osvoboditve korejskega polotoka izpod japonske kolonialne nadvlade. Ker je bilo veliko pozornosti namenjene prav natančni kronologiji izbranih dogodkov, preseneča, da v vitrinah razstavljeni predmeti niso razvrščeni po kronoloških obdobjih. Novejši predmeti so postavljeni ob bok starejšim ali pa se bolj kot na Laibach navezujejo na pojav NSK oziroma Neue Slowenische Kunst. Laibach je sicer predhodnik in eden od ustanoviteljev NSK, ki obsega grupacije kot so likovni kolektiv IRWIN, Gledališče sester Scipion Nasice ali oblikovalsko skupino Novi kolektivizem. NSK je bil ustanovljen leta 1984 kot umetniško-politična organizacija s številnimi divizijami, po letu 1991 pa se je preoblikovala v neodvisno državo NSK. Laibach znotraj širšega kolektiva NSK predstavlja njeno glasbeno divizijo.

Ostale tri dekade, ki sledijo herojskim in disidentskim 80. letom, so predstavljene po istem principu. Sklopi so nakazani s črnim pasom na steni in veliko rdečo številko dekade delovanja Laibach, pripada pa jim tudi kronologija ter zasloni z videospoti iz dotičnega obdobja. Nekateri razstavljeni predmeti pripadajo dejavnostim sestrskih oddelkov NSK, tako je na primer v sklopu druge dekade na ogled plakat Krvava Gruda: Plodna Zemlja Novega Kolektivizma, oddelka za oblikovanje NSK.

V vhodni sobi, kamor se po ogledu obiskovalec spet vrne, je avtoportret Tomaža Hostnika iz leta 1982, prvega pevca skupine Laibach, ki je istega leta tragično preminil. Zato ni naključje, da slika na posebej izpostavljenem mestu v črni stenski niši deluje kot ikona. Avtoportret obkroža instalacija Apologija Laibach, ki je posvečena Hostniku, in besedilo, ki ga je Hostnik spisal leta 1982, medtem ko je pesem izšla po njegovi smrti leta 1986 na albumu Slovenska akropola.

Prav tako je v vhodni sobi predstavljenih deset točk konventa Laibach z razlago principa delovanja in organizacije Laibach Kunst, ki so izšli v Novi reviji leta 1983. Pod Hostnikovim avtoportretom, poleg knjige vtisov, pa se obiskovalec znajde pred informacijo o aplikaciji AR LAIBACH, ki naj bi bila dostopna uporabnikom pametnih telefonov. V DDTlab-RUK, mreži centrov raziskovalnih umetnosti in kulture, so pod vodstvom dr. Maše Jazbec, v sodelovanju s Srednjo tehniško in poklicno šolo Trbovlje in v izvedbi dijaka Matica Bernota ustvarili aplikacijo, s katero naj bi lahko obiskovalci na interaktiven način vstopali v 3D-resničnost in tako dostopali do nekaterih materialov iz razstave. A ob obisku razstave meseca maja 2021 aplikacije AR LAIBACH ni bilo več mogoče najti.

Razstava v Zasavskem muzeju torej zajame delovanje Laibach kot izrazito večmedijske skupine. Ob podrobni kronologiji je poudarjena predvsem njena stalna prisotnost pa tudi raznovrstnost njenega delovanja, ki se je ves čas odzivalo na aktualno družbeno dogajanje v svetu. V veliki meri pa je ostala neizkoriščena priložnost, da bi se prikazal proces, kako se je skupina iz subkulturne scene malega industrijskega mesta, iz prepovedanih »ideoloških provokatorjev«, prelevila v svetovno znano organizacijo in eno bolj prepoznavnih in uspešnih blagovnih znamk z območja Slovenije. Tudi vpetost Laibacha v NSK je zgolj nakazana z le nekaj omembami v izbrani kronologiji ter z nekaj predmeti v vitrinah, kot so na primer potni listi Države NSK, vendar pa ta tesna povezava ni nikjer dovolj natančno razložena. Slednje pa bi publika z vso pravico tudi pričakovala, saj gre navsezadnje za pregledno razstavo, ki naj bi bila v osnovi arhivska in didaktična, kljub temu pa od publike samoumevno zahteva obilico predznanja. Zato je moč zaključiti, da razstava večjih ambicij od tega, da faktično predstavi štirideset let delovanja skupine Laibach, očitno ni imela.

Članek je nastal v sklopu delavnice kritiškega pisanja Kritična misel (mentor: Goran Milovanović)

Projekt Kritična misel se odvija v partnerstvu med Galerijo Božidar Jakac in Loškim muzejem, v sodelovanju s portalom Koridor – Križišča umetnosti in Radiem Študent.