KRITIČNA MISEL!

Struktura nežnosti

Refleksija festivala Art Stays: Structura, ki se odvija na različnih prizoriščih v mestu Ptuj. Do 18. septembra 2021.
Piše: Klara Širovnik

Korenine ptujskega festivala sodobne umetnosti Art Stays, ki je na ogled od 8. julija do 18. septembra, segajo v leto 2003. Letošnja edicija je torej že 19. zapovrstjo, v njej pa je združenih sedem razstav ter z njimi neposredno povezanih umetniških intervencij v starem mestnem jedru Ptuja. Festival organizira istoimensko kulturno umetniško društvo Art Stays, ki je bilo ustanovljeno z namenom razvoja in promocije (predvsem) vizualne umetnosti na Ptuju in v mednarodnem prostoru. Razstave in dogodki festivala se vsako leto odvijajo pod skupnim tematskim okvirjem in naslovom; letos nas skozi prizorišča vodi kratek in poveden naslov: Structura.

Koncept, ki se dotika pojava strukture, se svoji v srži dodobra odmika od fokusa lanskega festivala, ki se je odvil pod skupnim naslovom No More Silence oziroma Brez tišine in je napeljeval k misli o krhkosti sveta, v katerem živimo; slednje so ustvarjalci dosegli tudi s poudarjanjem pomena zvoka. Struktura na drugi strani teži k temu, “da na svet pogledamo z druge perspektive, začenši iz globine”, programsko rdečo nit pojasnjujeta direktorja festivala, Jernej Forbici in Marika Vicari. V času, ko preizprašujemo tudi najbolj osnovne družbene vrednote, kot so solidarnost, mir in zdravje, je pogled z druge perspektive pravzaprav ključen. To je navsezadnje ugotovil že Kopernik, s tem pa izzval enega od osrednjih preobratov v razumevanju sveta in filozofije: ko v opazovanje sveta vključimo sebe kot opazovalca, ko upoštevamo lastno pozicijo gledanja, se spremeni tudi celoten pomen videnega. Pravzaprav se spremeni celotna struktura sveta. Premik se lahko odvije v fizičnem ali miselnem svetu. Letošnji Art Stays poskuša zdramiti oba nivoja “premika”.

Osrednja razstava festivala je umeščena v Galerijo mesta Ptuj, nastala pa je v sodelovanju z mednarodnimi galerijami – Studio La Citta iz Verone, Riccardo Crespi iz Milana, Montoro12 iz Bruslja, Galerija Fotografija iz Ljubljane in Arte Laguna Prize iz Benetk. Naj gre za srečo ali pa zgolj za priložnostni način delovanja galerij v najstarejšem slovenskem mestu, Dušan Fišer, eden od predstavljenih umetnikov, obenem pa tudi vodja Galerije mesta Ptuj, je ob vhodu v osrednje prizorišče (na običajno sredo!) usmerjal obiskovalce in zbiral prostovoljne prispevke (vstopnine namreč ni). Fišerjeva dela se sicer razprostirajo v dveh prostorih galerije; njegova instalacija Enigma – mentalna struktura prostora (2003) je večdimenzionalno delo, ki se v tokratni postavitvi začenja s platnom, v katerega zre koza, nadaljuje z improviziranim “prostorom neskončnosti”, ki ga je – po lastnih besedah – Fišer postavil tik pred zdajci, in se izteče v postavitvi osrednje ampule.

Pri prvem delu instalacije, torej pri sliki na platnu, gre za prikaz prostora, ki se poglablja sam vase; umetnik s prepričljivo ustvarjenim globinskih učinkom pogled opazovalca usmerja v črno luknjo – v neznano, v nerazvito, v tisto, kar še ni generirano. Način predstavitve bi zlahka povezali s slikarji iluzionizma, ki so prostor umetnine želeli podeliti s prostorom opazovalca, običajno z uporabo svetlobnih in senčnih učinkov. Sliko v istem prostoru dopolnjuje Fišerjeva »instalacija neskončnosti« – inovativni in belo obokani prostor iz lesa, ki je omejen in majhen, kljub temu pa ob vstopu zahvaljujoč strukturi iluzorno brezmejen. Če vanj stopimo in se ozremo navzgor, se zdi, kot da se nad nami dviga brezmejnost in neskončnost, pa čeprav je fizični obok še zmeraj le nekaj centimetrov nad blazinicami prstov. Tretji del instalacije predstavlja dvometrska ampula, ki je v mnogoterih pomanjšanih odtisih opazna tudi na prej omenjeni sliki, opazovalca pa usmerja k temu, da si generiranje misli vsaj za hip predstavlja tudi popolnoma mehanizirano, skorajda industrijsko. V dialogu treh delov instalacije umetnik gledalca opozarja na človekovo zmožnost možganskega generiranja misli. To vprašanje Fišerja vznemirja že dlje časa: kako nastane misel in kako se ta nadalje pretvarja v sliko, ki jo vidimo, in v podobo, ki si jo ustvarimo? To vprašanje je v današnjem času, katerega vsakdanjik je neločljivo prepleten z zasloni in pametnimi napravami, še toliko bolj pereče in aktualno.

Osrednja razstava festivala v nadaljevanju združuje umetnike različnih porekel in pristopov. Strukturi festivala to prinese nekaj dodatne globine, pri tem pa bi se bilo smiselno vprašati, ali lahko poskušamo razstavo razumeti “po delih”, kot posamezne in konstitutivne elemente strukture, ali jo lahko umevamo le kot celoto? Je sploh nujno razumeti strukturo, da bi razumeli celoto? Odgovor ni enoznačen, vendar se v številnih primerih pokaže, da razumevanje posameznih paradigem in plasti sicer pomaga pri dojemanju celote, obenem pa se poglobljene razlage razodenejo šele v njihovem združevanju.

Na tem mestu je treba izpostaviti delo Nahalal – Partly Cloudy (2011) umetnika Gala Weinsteina, ki je leta 2017 zastopal Izrael na beneškem bienalu. Umetnik je raznolike materiale, ki vsak zase izpovedujejo lastno zgodbo, združil v kompleksno in transparentno celoto; gladki materiali pričajo o preprostosti in neprodušnosti, grobi materiali pa o izzivih in prepustnosti. Delo prikazuje Nahalal Moshav, obliko zadružnega bivanja v Izraelu, kjer posameznik upravlja svojo kmetijo, z drugimi kmetovalci pa si deli javne objekte. Tovrstno obliko sobivanja je leta 1921 razvil arhitekt Richard Kaufman in jo zasnoval v obliki kolesa, čigar vozlišče predstavljajo osrednje stavbe skupnosti, okoli pa so kmetijske enote. Nahalal se nahaja med Haifo in Jeruzalemom, lokacijo, ki je že desetletja odločilno zaznamovana s konfliktom med Izraelci in Palestinci, zato je portretiranje “skupnostnega bivanja” in “bivanja v sožitju s sočlovekom” na tem ozemlju še toliko bolj povedno. Umetnik izraelsko-palestinski konflikt, termin, ki je sicer pogosto problematiziran, predstavi z izjemno občutljivostjo, ambivalenco in subtilnostjo, ne le po vsebinski plati, temveč tudi z likovnimi elementi in teksturo. Celo deževni oblaki, ki plavajo nad Nahalalom, so nežni in nevsiljivi, čeprav so v svoji pritajenosti morda najglasnejši faktor Weinsteinove umetnine.

Podobne karakteristike izraža tudi delo nemškega umetnika Herberta Hamaka, čigar instalacijo bi težko uvrstili v katero koli od tradicionalnih umetniških zvrsti. Umetnik pravi, da gre v prvi vrsti za delo o barvi, ki se spremeni v sliko in nato v skulpturo. Hamak se namreč osredotoča na čistost barve, ki jo poudari skozi filtriranje svetlobe, medtem ko z različnimi liki, katerih videz je dodobra pogojen s svetlobo in sencami, kaže na pomen mesta gledanja, ki je neposredno povezano s časom opazovanja. Njegova razstava je ob 10. uri zjutraj denimo neprimerljivo drugačna kot ob 18. uri zvečer, ko se položaj sonca na nebu spremeni. Umetnik s tem na odprt in prost način pokaže na pomen opazovalca, kar pa v Galeriji mesta Ptuj omogoča že prostor sam, ki je kljub močno omejeni kvadraturi odprt in prost.

Nežna struktura festivala Art Stays se nadaljuje s kiparsko razstavo v Dominikanskem samostanu. Tam se raziskovanje strukture v prvi vrsti razvija v raznolikost materialov, najsi bo to jeklo, glina, bron, aluminij ali lateks. Razstava v Dominikanskem samostanu, ki je nastala v sodelovanju z galerijama Punto sull’Arte iz Vareseja in Galerie Kornfeld iz Berlina, v Sloveniji prvič predstavlja dela gruzijske umetnice Tamare Kvesitadze, ki je mednarodno prepoznavnost dosegla s svojo specifično različico kinetičnega kiparstva. Na ogled je postavila delo Ne me quitte pas, v prevodu Ne zapusti me (2017), skulpturo v bronu, ki na svojstven način pripoveduje zgodbo o razdvajanju bitja v času kibernetike. Umetnica pri tem raziskuje razmerje med kinetičnim in statičnim, med jasno strukturo in inovativnimi formami. Bronasti kip tako prikazuje rojstvo “novega človeka”, razdvajanje prvotnega bitja, iz katerega zdaj raste “moderni človek”. Lahko pa ga razumemo tudi kot proces uničenja življenja, kakršnega smo poznali do zdaj. Ob tem je posebna pozornost usmerjena tudi v grobost procesa nastajanja novodobnega bitja, saj je v zapuščanju “stare podobe” oziroma starega telesa čutiti trganje mesa, napenjanje, krvavitve in bolečino.

Tem principom smiselno sledijo tudi dela umetnika Johannesa Nielsena, ki živi in dela na Kitajskem. Nielsen ustvarja na videz krhke skulpture, zaznamovane z estetskim minimalizmom, ki nosijo sporočilo esencialnosti in gibanja. Inspiracijo za oblikovanje delikatnih in lahkotnih človeških teles umetnik bojda črpa iz dreves, a presenetljivo je, da se navdih, vzet neposredno iz narave, izrazi skozi telo, ki deluje skorajda računalniško oziroma kibernetično. V njegovem kiparstvu zatorej najdemo dva človeka – tistega, ki je zrasel iz drevesa, in tistega, ki živi v ekranu.

Osrednji razstavi festivala Art Stays v Galeriji mesta Ptuj in Dominikanskem samostanu pojav strukture raziskujeta na številnih različnih nivojih. Dejstvo, da je obseg posameznih razstav relativno skromen, smiselno nadomešča dejstvo, da je festival razdeljen na sedem prizorišč. Celoten program obiskovalcu v razmislek ponuja posamezne drobce, ki vprašanje strukture obravnavajo na sebi lasten način. Obravnavani razstavi strukture predstavljata nevsiljivo, pridržano ter morda celo z nekakšno simpatično zadrego, ki gledalcu odpira prostor za lastno interpretacijo.

Članek je nastal v sklopu delavnice kritiškega pisanja Kritična misel (mentor: Miha Colner)

Projekt Kritična misel se odvija v partnerstvu med Galerijo Božidar Jakac in Loškim muzejem, v sodelovanju s portalom Koridor – Križišča umetnosti in Radiem Študent.