Aplavz sosedom
Refleksija razstave SOSEDJE. Urbane prigode prijateljev in diplomatov, ki je do 28. avgusta na ogled v Galeriji DobraVaga v Ljubljani.
Piše: Maša Žekš
Konec maja je galerija DobraVaga, sedaj že dodobra prepoznaven in priljubljen galerijski in produkcijski prostor, praznovala peto obletnico svojega delovanja. Fokus galerije se od ustanovitve ni spremenil – DobraVaga mladim lokalnim umetnikom ponuja produkcijski in razstavni prostor, jih predstavlja in približuje širši javnosti in jim omogoča prodajo del po sporazumni ceni, ki je dostopna tudi povprečnim obiskovalcem kot so študentje, radovedni laiki ali naključni mimoidoči. Peto obletnico je obeležila z otvoritvijo skupinske razstave z naslovom Sosedje. Urbane prigode prijateljev in diplomatov.
Svoje rojstne dneve galerija vsako leto praznuje tako, da organizira tematsko skupinsko razstavo in celo vrsto spremljevalnih dogodkov kot so delavnice, pogovori, druženja in vodstva. Tako kot že leto poprej so tudi tokrat k sodelovanju povabili predvsem domače ustvarjalce, ki so z galerijo tako ali drugače že sodelovali, rednim obiskovalcem pa so z oziranjem v pretekla leta še približali občutek domačnosti in sosedstva. Galerija se namreč ponaša s statusom javnega produkcijskega prostora, ki združuje številne dejavnosti; spodbuja aktivno delovanje na področju kulture in umetnosti, predvsem pa podpira delovanje lokalnih umetnikov in njihovo vpletenost v širšo družbo in umetnostni trg. Tokratna skupinska razstava tako predstavlja zelo raznolika dela, bodisi dela na papirju, kot so grafike, fotografije in risbe, slike, videe in zvočna dela, bodisi dela, ki sledijo principom umetne obrti kot so denimo pletenine. Del razstave je posvečen tudi skupinskemu zinu, ki ga je galerija tokrat izdala v obliki razglednic, ki so naprodaj v lično zapakirani kuverti. Na njih so upodobljene posrečene strani različnih zinov, ki so bili v preteklih letih predstavljeni v okviru programskega sklopa ZINE VITRINE. Če so tedaj za uprizarjanje svojega procesa nastajanja zina izkoristili celotno dolžino vitrin, so si tokrat taisti prostor umetniki in umetnice delili in svojo raznolikost pod steklom vitrin predstavili v obliki ločenih kupčkov. Eva Bevec se je na primer ponovno, tokrat v fragmentarni obliki, predstavila s svojim zinom Magdalenine in lipov čaj. Na ogled je postavila izvezen prtiček, stare skodelice, domačo kuharico in pribor, med razglednice pa se je uvrstila naslovna upodobitev recepta iz lanskoletne razstave – makaroni s sladkorjem.
V idejni zasnovi se razstava ukvarja z vprašanjem sosedstva, skupnega življenja in kompleksnosti medsebojnih odnosov med tistimi, ki sobivamo – najsi bo to znotraj istega stanovanja, institucije ali države. Ta temeljna vprašanja medčloveških odnosov ostajajo še kako aktualna in vznemirljiva, tudi sedaj, ko razlogi za samoizolacijo navidezno bledijo, poletno delo od doma pa se mnogim izmed nas upira. Dobro leto spremenjenega življenjskega sloga med štirimi stenami je med drugim rezultiralo tudi v številnih novih poznanstvih in spoznanjih o domačem okolju, njegovi ureditvi in nenazadnje naši vpletenosti vanj. Tudi umetniki na razstavi v DobriVagi se s svojimi deli posvečajo nepogrešljivi vlogi soustvarjanja skupnosti in vpletenosti v svojevrstne medčloveške odnose in načine bivanja v družbi. Ukvarjajo se z razsežnostjo sosedskih odnosov, pomenom komunikacije in medsebojnega prilagajanja, širšim razumevanjem skupnosti znotraj urbanega okolja in se sprašujejo, kaj vsi ti neizbežni pojavi pomenijo za posameznika, za prostor in za ljudi, ki v njem bivajo.
Med najbolj neposredne predstavitve sosedskih odnosov na razstavi sodi delo Lenarta Merlina z naslovom Jebem vam mater smrdljivo. Delo, sestavljeno iz zvočnega posnetka, transkripcije in obešenega predpražnika, predstavlja avtorjevo pikantno soočenje z naporno sosedo, s katero so se konflikti v času karantene le še zaostrili. Na zvočnem posnetku lahko poslušamo skrivoma posnet pogovor med umetnikom in njegovo sosedo, s katero si po besedah avtorja delita tudi steno v njegovi spalnici. Nejevoljna soseda na posnetku vneto preklinja, nerazumljivo godrnja in se pritožuje, nakar umetniku in njegovi prijateljici očita gibanje po bloku ter ju zmerja z lenima študentoma. Celoten monolog sosede je natipkan na priložen transkript, na obešenem sivem predpražniku pa je pomenljiv zapis besede Welcome. Na nekoliko bolj splošen način se je tematike lotila Petra Korent z delom Skrivni opazovalec. Na velikem formatu je v tehniki tuša na papir upodobila kaotično okolico svojega domovanja in komične prigode znotraj stanovanjskega kompleksa, interakcije med posamezniki, njihove pogovore, krike in vsakodnevna opravila. Njeno delo v celoti sicer spominja na razvpito Dvoriščno okno Alfreda Hitchcocka, kjer se v svojo sobo zaprt protagonist takisto razgleduje po notranjem dvorišču in radovedno opazuje dogajanje v sosednjem bloku. Skozi okna vidimo ljudi, ki jedo zajtrk, gledajo televizijo ali se predajajo spolnim užitkom. Nekateri se družijo na notranjem dvorišču, obešajo perilo, kadijo na balkonu ali sprehajajo psa. V enem izmed oken se nahaja tudi avtoričin avtoportret.
Med razstavljenimi deli zagotovo izstopa dve leti stara javna intervencija Danila Milovanovića, z naslovom Učinek ogledala, ki je danes dostopna v obliki video, fotografske in tekstovne dokumentacije. Gre za civilno, samoiniciativno, gverilsko intervencijo v javni prostor v ljubljanskem parku Tivoli. Na video posnetku lahko opazujemo nenehna manevriranja in skorajšnja trčenja mestnih kolesarjev na ovinkih pri Bleiweisovem podhodu. Nevarna srečanja so bila posledica slabe preglednosti ovinka in pogosto neprilagojene hitrosti kolesarjev zaradi klančine. Danilo Milovanović je povsem samoiniciativno, kot odgovoren in angažiran meščan, na omenjena kritična mesta namestil prometna ogledala, njegovo intervencijo pa je Mestna občina Ljubljana v svojih promocijskih kanalih in medijih nemudoma predstavila kot svojo. Ko je zaradi novinarskega razkritja teden dni kasneje postalo jasno, da gre za nesporazum in da si občina pripisuje zasluge posameznika, ki je deloval na lastno pest in lastne stroške, je redarstvo ogledala odstranilo, umetniku pa je grozila globa za prekršek zakona o cestah, saj ogledala niso ustrezala predpisanim standardom. Kmalu za tem je občina na ista mesta namestila svoja ogledala. Celoten pripetljaj se dotika vprašanja o intervencijah domačinov, ki želijo na tak ali drugačen način izboljšati bivanjske pogoje v svojem neposrednem okolju, vendar jim je to zaradi rigidne zakonodaje in populistične politične samopromocije preprečeno oziroma prepovedano.
Fotograf Nik Erik Neubauer je v času karantene poprijel za delo dostavljavca hrane in naravo dela izkoristil za raziskovanje in dokumentiranje neznane okolice. Male radosti dostavljavca hrane / The Perks of Being a Food Delivery Boy je serija srebrnoželatinastih uličnih fotografij, ki upodabljajo na novo odkrite kotičke domačega mesta. Na edini razstavljeni fotografiji je star blokovski kompleks v Ljubljanskih Fužinah pred katerim se dviguje zasnežen hrib, po katerem se sankajo otroci. Iz bolj zasebne sfere izhaja Dorotea Škrabo – Skrabzi z videom Svakog gosta, 3 dana dosta!, 8. 1. 2021. Kot multimedijska umetnica se ukvarja predvsem s pomenom spletnega uprizarjanja in podob na internetu, raziskuje absurdne pojave na družbenih omrežjih in premišljuje o vedno bolj opaznem prepletanju popularne kulture z umetnostjo in vsakdanjim življenjem. Razstavljen video kolaž, vstavljen v silhueto abstrahirane hišice, je prikupen in domiselno šaljiv, saj upodablja avtorico v zamahu plesa in petja na Manetovem Balkonu v družbi kolažiranih celopostavnih likov, ki prav tako tleskajo in ploskajo v ritmu glasbe. Delo je zaradi svoje majhnosti prikupno, spričo avtoričinega plesa in govoričenja pa izredno komično. Posrečena je izbira balkona kot delno zunanjega prostora, kjer so se ljudje zadrževali v času samoizolacije, z balkonov so tudi protestirali, ploskali medicinskemu osebju ali uresničevali varne pogovore v živo. Na eni strani delo osvetljuje dragoceno spretnost samozadostnosti in domiselno namiguje na očarljivost kratkočasenja in zabave, ki si ju moramo ustvariti sami.
Tudi preostala dela so izjemno raznolika v svoji obliki in pojavnosti; gledalec je soočen s polaroidnimi fotografijami, dišečimi smrekicami, izvezenim šalom, številnimi videi in instalacijami v vitrinah. Dela pripovedujejo različne zgodbe kot denimo vpogled v optimistično utopijo prihodnosti, raziskovanje arhitekturnih elementov sosednjih domov, pasje občevanje ali premišljevanje o problematiki državnih meja z domiselno igro pingponga preko meje. Nekateri so se teme lotili nekoliko bolj politično angažirano (Klara Kracina, Fedja Šičarov in name:) in se ukvarjali s vprašanjem policijske ure, prepovedanih združevanj in protestov ter vsesplošne paradoksalne odtujenosti.
Na ogled je tudi nekaj videov, ki se tematsko nekoliko slabše vključujejo v celotno razstavo. Razlogi za to so bodisi preširoko zastavljene teme, preveč eksperimentalni pristopi, nekoliko zmedeno podajanje vsebine in dejstvo, da gre ponekod za starejša dela. Dela, ki so nastala pred dobrimi petimi leti, namreč vpeljejo čisto drugačno vzdušje, saj razlogi za njihov nastanek niso bili povezani s pandemično samoizolacijo, kar denimo tema mnogih novejših del. Vseeno se nekatera dela vsebinsko povezujejo z naslovom razstave, saj kot tako imenovane diplomate razumemo umetnike, ki živijo in delujejo v tujini, kot so v Berlinu živeča Lena Kocutar ali pa Urša Rahne, ki je svoje sosede na in pod balkonom posnela med bivanjem v Beogradu. Koncept tovrstne umetniške diplomacije sovpada s pripovedjo razstave o svojevrstnem sprejemanju kompromisov in spretnemu izogibanju konfliktov na dnevni ravni znotraj katere koli skupnosti – na delovnem mestu, v instituciji ali galeriji.
Razstava Sosedje. Urbane prigode prijateljev in diplomatov je razmeroma obsežna in nadvse raznolika. Kljub temu deluje kot zaključena celota, ki lahko obiskovalca pritegne zaradi obravnave domačih prigod, skupnostnih tegob in kolektivne drame. Dela pričajo o tem, da so bili tudi umetniki prisiljeni delovati v novih nenavadnih okoliščinah, kar je mnoge izmed njih privedlo do tega, da so postali izjemno iznajdljivi in prilagodljivi. Raznolike izkušnje preteklega leta so tako prinesle nove priložnosti, svež zagon ali zelo specifičen navdih, rezultat pa so umetniška dela, ki izpostavljajo naključja, humor, absurd in kaos. Tematika sosedstva, skupnosti in sobivanja zaokrožuje celotno razstavo in vase vpleta tudi gledalce, ki so se nemara prav tako na smrt dolgočasili, bili hudo osamljeni ali hodili na proteste. Konec koncev razstava govori o vseh nas, ki smo se v nekem določenem trenutku znašli v nenavadnem paradoksu samoizolacije in omejitve gibanja, kar je povzročilo, da smo se končno začeli zavedati povezanosti, solidarnosti in pripadnosti širši družbi, ob tem pa se je morda udejanjila prepotrebna samorefleksija in se je pojavil čas za dodatno spoznavanje, ne le sosedov in okolice, ampak tudi samega sebe.
Umetnice/ki: Eva Bevec, Jure Brglez & Tereza Prepadnik, Peter Cerovšek, Nina Čelhar, Peter Ferlan, Ester Ivakič, Lena Kocutar, Petra Korent, Janja Kosi, Klara Kracina, Lene Lekše & Mihael Novak, Lenart Merlin, Teja Miholič, Danilo Milovanović, Name:, Nik Erik Neubauer, Neža Perovšek, Nez Pez, Lucija Rosc, Nika Rupnik, Srcozlom, Fedja Šičarov, Dorijan Šiško, Dorotea Škrabo – Skrabzi, Anne Tassel, Luka Uršič, Tadej Vaukman
Kuratorke: Dora Trček, Ajda Kocutar, Anja Zver, Mila Peršin, Ema Kobal in Alin Kostiov
Članek je nastal v sklopu delavnice kritiškega pisanja Kritična misel (mentor: Miha Colner)
Projekt Kritična misel se odvija v partnerstvu med Galerijo Božidar Jakac in Loškim muzejem, v sodelovanju s portalom Koridor – Križišča umetnosti in Radiem Študent.
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC (BLOG) 