Po osamosvojitvi Slovenije je bila uvedena nova valuta – slovenski tolar. Serijo devetih tolarskih kovancev je grafično oblikoval Miljenko Licul, modele za kovnico pa zmodeliral Janez Boljka.
Galerija Božidar Jakac je poskrbela za evidentiranje in dokumentiranje zapuščine Janeza Boljke, ki pod okriljem projekta Podporno okolje za delovanje na področju kulture trenutno poteka v umetnikovem ateljeju, kjer so se ohranili tudi modeli za tolarske kovance. V bronu je izvedenih šest: človeška ribica (10 stotinov), mala uharica (20 stotinov), čebela (50 stotinov), potočna postrv (1 tolar), kmečka lastovka (2 tolarja) in glava alpskega kozoroga (5 tolarjev). Enakih šest modelov je na ogled na stalni razstavi Janeza Boljke, ki sta jo v Galeriji Božidar Jakac zasnovala Boljka in Licul. V umetnikovem ateljeju sta se ohranila še dva modela: vzpenjajoči se konj (10 tolarjev) v patiniranem mavcu in štorklja (20 tolarjev), ohranjena zgolj kot motiv v vosku. Motiv bika (50tolarjev) se žal ni ohranil. Tolarskih kovancev je bilo namreč devet.
Janez Boljka, Model za kovanec za 10 stotinov, za 20 stotinov in za 50 stotinov, bron, 1992.
Likovno kompozicijo sprednje strani tolarskih kovancev torej sestavlja motiv živali, ki ima tudi simbolno sporočilnost, v latinščini izpisano ime živali in s številko označena vrednost kovanca, medtem ko je oblikovalec zadnje strani kovancev učinkovito združil nominalno vrednost s številko in z besedo, ime izdajatelja ter letnico kovanja. Pri celotni zasnovi idejnih osnutkov je bilo potrebno upoštevati tudi tehnološke zahteve samega kovanja.
Carmen Arnold-Biucchi, ki je kot kustosinja skrbela za zbirko antičnih kovancev v harvardskem muzeju umetnosti (Harvard Art Museums), je te drobne dragocenosti imenovala »originalna dela antičnega kiparstva v miniaturi«. Med najbolj znanimi in popularnimi Boljkovimi ciklusi je ravno živalski. Pri osnutkih za kovance so živalski motivi zasnovani kot plitki reliefi, pri čemer je moral avtor računati z 10 krat manjšo končno podobo. Gre torej za svojevrstno miniaturno kiparstvo tudi v smislu kiparjeve percepcije med samim procesom ustvarjanja. Kovanci so tudi sicer igrali pomembno vlogo v Boljkovem ustvarjanju, saj jih je, poleg najrazličnejših medaljonov, pogosto apliciral na površine skulptur.
Janez Boljka, Model za kovanec za 1 tolar, 2 tolarja in 5 tolarjev, bron, 1992.
Slovenski tolar je bil v obtoku dobrih 15 let, dokler ga ni leta 2007 nadomestila skupna valuta Evropske unije. Pri oblikovanju nacionalne strani slovenskih evrskih kovancev se je uigranemu tandemu (Licul se je kot oblikovalec podpisal pod mnoge Boljkove kataloge in postavil več njegovih razstav) pridružila Maja Licul. Med osmimi evrskimi kovanci sta le dva živalska motiva: lipicanca (20 centov) in štorklja (1 cent), sklepamo pa lahko, da je Boljka razmišljal tudi o cvetličnem motivu, saj se je v ateljeju ohranil plitki relief planike v krožno zamejenem polju primerljivega premera. Na kovancih sta tudi Trubar in Prešeren, medtem ko je Cankar ostal v ateljeju predvidoma kot predlog in zanimiva reliefna izpeljava prav tako priljubljenega Boljkovega motiva.
Janez Boljka, Idejni predlogi za motive na tolarskih kovancih (planika, štorklja in Ivan Cankar).
Kovanci niso samo plačilno sredstvo, ampak so tudi pričevalci zgodovine. Če so nekoč s svojimi podobami in materialnostjo zgovorno pričali o vladarjih, politični zgodovini, veri in kulturi, dandanes njihova materialna pojavnost pojenja v prevladi negotovinskih transakcij. Kovanci so vendar narejeni za dotikanje in izmenjavo ter v žepu vedno pripravno žvenketajo za nakup jutranjega časopisa ali dara vbogajme.
Sandra Bratuša
#naprejvpreteklost #Slovenija
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC (BLOG) 