Dokumentiranje zapuščine Janeza Boljke

Proces evidentiranja in dokumentiranja zapuščine Janeza Boljke pod okriljem projekta Podporno okolje za delovanje na področju kulture v umetnikovem ateljeju poteka od začetka junija 2019, s čimer Galerija Božidar Jakac aktualizira Boljkovo obsežno donacijo, ki je javnosti na ogled kot stalna pregledna razstava, pridobljeni podatki s terena pa pomembno dopolnjujejo do sedaj raziskani fond. Če namreč kustos ne ustvari učinkovite dokumentacijske verige do muzejskega predmeta, je ta predmet vreden toliko, kot če ga ne bi bilo, je v predgovoru zbornika Slovenskega muzejskega društva leta 2010 zapisal Andrej Smrekar.

Atelje Janeza Boljke je name naredil močan vtis. Ne le zaradi neverjetno obsežne umetniške produkcije, ki se gnete in bohoti, kamor seže pogled, ampak tudi zaradi občutka umetnikove prezence. Prostor je namreč ostal tak, kot ga je kipar zapustil. Tu in tam odloženo orodje, kosi voska, nedokončane skulpture… Kot bi še dan poprej ustvarjal.

Foto: Maruša Lapuh

Boljka, ki se je julija 1962 preselil v atelje v Rožni dolini, kjer je pred njim kiparil Jakob Savinšek, je v enem od intervjujev leta 1994 povedal: »Sem samostojni umetnik, predan izključno svojemu likovnemu ustvarjanju, zanj živim. Pripadam svoji ustvarjalnosti in zanjo seveda skrbim. Vse vlagam v odlitke. Tu je veliko dragih in veliko bronastih odlitkov, ki so posejani naokoli (…).«

Pred začetkom evidentiranja sem poskrbela za obsežno fotografsko dokumentacijo ateljeja, kar bo čez čas, ko bo zapuščina razpršena ali umetnikov atelje preobražen, dragocena informacija. Fotografsko so zabeleženi tudi tisti detajli, ki bi utegnili koristiti bodočim raziskovalcem, med drugim Boljkove knjižne police in delovni pripomočki, ki so ostali v ateljeju.

Foto: Maruša Lapuh

Kipar odlitkov ni številčil, isto skulpturo je ulival pri različnih livarjih, kar se posledično odraža v različnih kakovostih bronastih ulitkov in originalnih kalupov najverjetneje ni dal uničiti. Specifičnost Boljkove zapuščine ni samo v neverjetni številčnosti izvedenih del, ampak tudi v veliki tržni uspešnosti, zaradi česa sodi Boljka med največkrat ponarejane slovenske umetnike. Zaradi vsega naštetega je presoja o avtentičnosti umetnin v nekaterih primerih otežena. Po zaključenem evidentiranju bo na voljo celosten popis Boljkovega opusa, ki bo predvsem s primerjavo fotodokumentacije, natančnih meritev in detajlnih popisov signatur ključen tudi pri ugotavljanju avtorstva nekaterih (neavtoriziranih) odlitkov in domnevnih ponaredkov, ki se pojavljajo na prostem trgu, čeprav je v tovrstni dilemah najzanesljivejša metoda spektrometrija in kemijska analiza brona ter patine.

Ker gre pri neavtoriziranih odlitkih po originalih za minimalna odstopanja pri merah (približen odstotek zmanjšanja forme v procesu reproduciranja je okoli 3–5 %), je bilo tudi zato nujno pridobiti čim natančnejše meritve posameznih skulptur. V ta namen sem zasnovala in dala izdelati pripomoček za merjenje, ki mi omogoča milimetrsko natančnost, kar je pri mali plastiki še sprejemljivo zaokrožanje, in primerljivost samih meritev posameznih skulptur.

Nepredvidljivo terensko delo zahteva prilagodljivost in iznajdljivost. Ker merilni boks pri skulpturah večjih dimenzij ni uporaben, še vedno pa sem zaradi primerljivosti želela zagotoviti zanesljive in dovolj natančne meritve, sem zasnovala in dala izdelati na prvi pogled dokaj preprosto in zelo učinkovito merilno napravo, s katero lahko samostojno in učinkovito rokujem.

Natančna dokumentacija z uporabo standardizirane muzejske terminologije in obsežne fotodokumentacije omogoča proučevanje brez potrebe po manipulaciji, ki je obremenjujoča tako za umetnine same kot za skrbnika umetnikove zapuščine. Kakovostna dokumentacija je dragocena tudi zato, ker povečuje možnosti za iskanje izgubljenih ali ukradenih predmetov. Identifikacijski obrazec predmeta kulturne dediščine (Object ID Checklist) in popisni list, ki ga uporabljam pri evidentiranju, namreč vsebujeta identične rubrike.

S sistematičnim evidentiranjem likovne zapuščine Janeza Boljke Galerija Božidar Jakac postavlja referenčni okvir za proučevanje tako obsežnega likovnega fonda v referenčnem muzeju, pri čemer sledim dvema izhodiščema: zbiranje informacij, ki bi utegnile biti uporabne za proučevanje Boljkovega opusa v prihodnosti, ko zasebna zapuščina v celoti morda ne bo več dostopna, in zbiranje najkoristnejših podatkov za ugotavljanje avtentičnosti posameznih umetnin. Pri tako obsežni zasebni zapuščini je še toliko bolj pomembno, da se z evidentiranjem ne odlaša, saj je nemogoče napovedati, koliko časa bo fond še na razpolago za proučevanje.

Medtem pa se vtis obilja, ki me je prevzel ob prvem vstopu v atelje, vrača znova in znova…

Sandra Bratuša

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s