Leta 1944, ko je bil Bogdan Borčić star komaj sedemnajst let, je bil aretiran kot sodelavec Osvobodilne fronte in poslan v Dachau. Po osvoboditvi taborišča 29. aprila 1945 je to ostalo zaprto še kakšen mesec pozneje, saj so se bali širitve epidemije tifusa in so nekdanji ujetniki morali še čakati preden so se lahko odpravili domov. V tem času so se lahko prosto gibali po celotnem območju in Borčić je začel risati, kar je videl. Sicer se je že pred internacijo šolal v slikarski šoli Mateja Sternena in nato pri Francetu Goršetu, a s študijem slikarstva je začel šele pozneje. Neposredno po koncu vojne leta 1945 se je odprla v Ljubljani likovna akademija in Borčić je bil eden izmed njenih prvih študentov.
Kmalu se je odmaknil od človeške figure in se posvetil redukciji motiva. Borčića prištevamo med osrednje mojstre abstraktne grafike. Na njegov osebni likovni izraz je brez dvoma vplivala pariška šola, v Pariz je večkrat študijsko potoval. K tematiki taborišča se je prvič vrnil že kmalu po koncu vojne ter v različnih obdobjih svojega ustvarjanja. Nekatera izmed njegovih del, ki se navezujejo na kruto obdobje internacije, so upodobljena bolj realistično, druga pa se teme dotikajo bolj implicitno. Zlasti pozneje v opusu lahko srečamo večjo umetnikovo interpretacijo in ne toliko neposredno upodobitev motiva.
Kot tudi pri drugih umetnikih, ki so se v svojem delu vračali k lastni izkušnji preživetja v taborišču, so se ti motivi začeli pojavljati pogosteje v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko govorimo tudi o pojavu tako imenovane spominske literature. K temu so umetnike spodbudili tudi novi konflikti in vojne v svetu. Borčić se nato eksplicitno k taboriščni tematiki nekaj časa ni več vračal, vse do leta 2004, ko je bil povabljen v Dachau, da razstavi nekatera svoja starejša dela. Od tega trenutka naprej so njegovo zadnje obdobje ustvarjanja zaznamovali spomini na preživete strahote.
Delo Izza žice – Dachau kaže umetnikovo intimno interpretacijo osmišljenja trpljenja v taborišču, saj je poleg simbola koncentracijskega taborišča – žice, vanj vključil še ribiško motiviko, ki se je začela pojavljati v njegovih delih. Povezana je bila z umetnikovo mladostjo in očetom na otoku Vis. Svoje doživljanje te skrajne situacije, ki jo je izkusil v Dachau, je umetnik družil z osebno ikonografijo in z žico, na kateri visijo ribiške mreže, ki so pred tem končale življenje tistega, kar so ujele in s tem ustvaril arhetipsko podobo brezupnosti, ujetosti in slutnje smrti.
O avtorju:
Bogdan Borčić se je rodil leta 1926 v Ljubljani. Končal je Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in na isti akademiji še podiplomski študij slikarstva pri profesorju Gabrijelu Stupici. Izpopolnjeval se je na študijskih potovanjih po Evropi, od leta 1958 do 1959 v slovitem ateljeju J. Friedlaenderja v Parizu. Na ALUO v Ljubljani je poučeval na slikarskem oddelku (od 1969 do 1973), od leta 1973 do 1984 pa na grafičnem oddelku. Leta 1979 je gostoval kot gostujoči profesor na grafičnem oddelku likovne akademije v Monsu v Belgiji. Njegova dela hranijo v svojih zbirkah mnogi svetovni muzeji, med drugim tudi dunajska Albertina, v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je urejen Grafični kabinet Bogdana Borčića, v Koroški galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec pa je na ogled stalna postavitev avtorjevih slikarskih del. Nagrado Prešernovega sklada je za slikarske stvaritve prejel leta 1965, leta 2005 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umrl je aprila 2014 v starosti 87. let.
dr. Asta Vrećko
Podatki o delu:
Bogdan Borčić, Izza žice – Dachau, 1959
jedkanica, reservage / papir
list: 50,3 x 70,5 cm; odtis: 24,5 x 45 cm
Grafični kabinet Bogdana Borčića, inv. št.: BB 4174
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC (BLOG) 