Dragica Čadež: Zgodba o lesu in glini

Retrospektivna razstava kiparke Dragice Čadež v Mestni galeriji v Ljubljani, ki bo kmalu v razširjeni obliki gostovala tudi v GBJ – Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, je posvečena prikazu ključnih točk njene ustvarjalne poti, ki obsega več kot petdeset let neprekinjenega delovanja. Od sredine 60. let naprej, ko je diplomirala (1963) in opravila specialko (1965) na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, se je njena praksa nenehno spreminjala, dopolnjevala in nadgrajevala, hkrati pa je ohranjala nekatere osnovne poteze, ki so lastne njenim ustvarjalnim težnjam in sporočilom. Od samega začetka javnega delovanja se je posvečala in približevala prostorski skulpturi, ki se v nasprotju s klasično tradicijo zahodne umetnosti ne osredotoča na osrediščeno gmoto, pač pa v duhu modernizma uvaja celosten kiparski ambient. V njene skulpture večjih formatov je dobesedno mogoče vstopiti, medtem ko groba in robustna obdelava materiala kliče k taktilnosti.

Dragica Čadež, Arhitektonska kompozicija – ležeča II, 1977. Foto: Boris Gaberščik [iz zbirke GBJ]

V svojem delovanju se je Dragica Čadež navezovala na različne tradicije modernizma, ki so v 20. stoletju omogočile drugačne poglede in percepcije skulpture; takšne, ki se ne navezujejo nujno na v zgodovini umetnosti vedno znova pojavljajoči se evropocentrični klasicizem, ampak se zgledujejo pri tradicijah kultur izven tega umetnostno dominantnega miljeja. To so Afrika, predkolumbovska Amerika ali reference različnih ljudskih umetnosti, ki v svoji izvorni obliki niso nikdar zares stopile na piedestal visoke umetnosti. Na drugi strani je v njenem delu moč zaznati zavedanje, da kulture in narave ni mogoče striktno ločevati na dva nepovezana pola, saj sta obe del istega zemeljskega univerzuma. Tudi kultura, ki jo ustvarja človek, je neizbežno zgrajena iz naravnih materialov in danosti in vsaka še tako umetelna snov v osnovi temelji na naravnih virih.

Čadež je to dejstvo v veliki meri upoštevala že v svojem najzgodnejšem ustvarjalnem obdobju in nadaljevala z raziskovanjem različnih materialov, prvenstveno lesa, nato pa tudi gline in keramike, skozi celotno kariero. Zato njene oblike pogosto delujejo tako zelo ekspresivno in amorfno in zato se njena dela, kadar so umeščena v naravno okolje, tako uspešno zlijejo s prostorom in okolico. Prav ustvarjanje v zunanjem prostoru pa se izkaže za izjemno pomemben element njene prakse.

Dragica Čadež, Asociacije na Pompeje, 1985. Iz razstave v Mestni galeriji Ljubljana, 2020. Foto: Andrej Peunik

Pravzaprav klasični razstavni prostori, tako imenovane bele kocke, morda niso najugodnejši ambient za gledanje in dojemanje njenih del, so pa vsekakor najbolj praktični, saj s svojo nevtralnostjo in kliničnostjo izpostavijo posamezna dela, hkrati pa zaradi so-postavitve omogočajo pregled in primerjavo med različnimi fazami delovanja. Tako je tudi na razstavi v Mestni galeriji v Ljubljani, kjer so dela predstavljena v medsebojnem dialogu. Spomladi letos bo razstava v razširjeni obliki preseljena v Galerijo Božidar Jakac, ki hrani največjo zbirko njenih del iz različnih obdobij, zato bo ta postavitev – tudi zaradi večjih prostorskih kapacitet – še bolj podrobna in obsežna. V zbirki GBJ je namreč hranjenih več kot 270 kiparskih del Dragice Čadež, ki jih je umetnica poklonila ustanovi po svoji pregledni razstavi v nekdanji samostanski cerkvi leta 1996.

Prav tako pa je njena povezava s Kostanjevico na Krki tudi simbolno pomembna, saj je tu ustvarila in postavila svojo prvo skulpturo v javnem prostoru. Leta 1966 se je udeležila Mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva, kjer se je konstruktivno srečala z mednarodno sceno, saj so izbrani umetniki na delovišču ustvarjali istočasno. Tistega leta so poleg nje skulpture ustvarili takrat že širše mednarodno uveljavljeni umetniki Aldo Dezza (Italija), Hisayuki Mogami (Japonska) in Peter Startup (Velika Britanija). Zlasti Mogami in Startup sta pomembno vplivala na Dragico Čadež. Peter Startup je deloval večinoma v lesu, se posluževal principov prostorske skulpture, ki se giblje med abstrakcijo in figuraliko, ter uvajal idejo o transformativni skulpturi, pri kateri je mogoče posamezne dele kipa sestavljati v različnih aranžmajih. S svojim geometričnim in minimalističnim pristopom do obdelave skulpture pa je pomemben pečat pustil tudi Hisayuki Mogami.

Dragica Čadež, Simbol T, 1966. Park skulptur Forma viva, Kostanjevica na Krki. Foto: Janez Kališnik

Dragica Čadež je iz hrastovega lesa izdelala monumentalno skulpturo z naslovom Simbol T, ki še danes stoji v tukajšnjem parku skulptur. Kot namiguje že sam naslov je kip nekakšna analogija za totem, ki s svojo obliko sporoča, da ni del naravnega habitata, hkrati pa se dokaj organsko umešča v svojo okolico. Četudi morda izhaja iz stilizirane podobe človeškega telesa, na skulpturi ni prepoznavnih figuralnih oblik, ki bi ponujale linearno narativno branje dela, pač pa se je umetnica poigravala z različnimi formami, ki so dovolj asociativne za miselno angažiranje publike. Čeprav je njena govorica pogosto izrazito vizualna, brez neposrednih sporočilnosti, so njena dela pogosto bolj ali manj prikrito kritična in angažirana. Z njimi sicer ne naslavljanja dnevno političnih tem ali aktualnih družbenih situacij, pač pa razmišljanja o nekaterih univerzalnih pomislekih in pojavih, ki že desetletja ali stoletja pestijo človeško vrsto.

Oblika črke T je nedvomen tujek v krajini, v katero je skulptura umeščena, ampak vsekakor ni edini, niti najbolj opazen tujek. Danes je kulturna krajina (in takšna je bila že leta 1966) polna različnih struktur, ki jih je ustvaril človek. Te se zlijejo z okolico zgolj zaradi dejstva, da smo se nanje navadili ali da pač ne vidimo alternative njihovi prisotnosti. T je lahko aluzija na električne drogove, ki so nekakšni praktični totemi moderne dobe, na pozabljene bajeslovne pošasti iz okoliških hribovij ali kaj tretjega. Njena dela ne ponujajo nedvoumnih in zaključenih interpretacij, ampak zgolj odmerjeno nakazujejo impulze, ki vselej ostajajo ambivalentni.

Dragica Čadež, Velika zaprta vrata, 1994. Foto: Boris Gaberščik [iz zbirke GBJ]

Na takšen način je Dragica Čadež tudi sicer pristopala k ustvarjanju in se je po izkušnji s kostanjeviško Formo vivo v veliki meri navezala na les kot svoj primarni (na pa tudi izključni) izrazni material. Začela se je poglabljati v les in ga poskušati razumeti na kar najbolj temeljni ravni njegove materialnosti in živosti. Umetnica se zaveda, da je pravzaprav vsak poseg v drevo in vsako kiparjenje v lesu prvenstveno nasilje nad živo materijo – nasilje, ki se ves čas odvija tudi v naravi. Drevo je treba najprej podreti, da bi ga lahko obdelovali. Čeprav je po poseku drevo mrtvo, pa je les tudi po prenehanju svojega organskega obstoja še vedno živ material, ki se spreminja, suši, poka, gnije, gosti žuželke vseh vrst in počasi ter neizbežno propada.

V pretežnem delu njenega opusa se torej odraža ta spoštljiv odnos do materiala, saj umetnica zavestno sledi njegovim karakteristikam. Kljub temu njena praksa ni tako enoznačna. Razstava v Mestni galeriji Ljubljana se začne z njenim geometričnim obdobjem, ko je bila del neformalne skupine Neokonstruktivisti (1968-1972), kjer so se poleg nje udejstvovali še Drago Hrvacki, Tone Lapajne, Slavko Tihec, Drago Tršar in Vinko Tušek, ki so skupaj sledili splošnim tendencam tedaj priljubljenega minimalizma in geometrične umetnosti. Ta dela pa v opusu Dragice Čadež ustvarjajo zanimiv obrat. V tem primeru je les uporabljen za izdelavo objektov, ki delujejo skoraj industrijsko, kot da so bili množično proizvedeni s pomočjo matrice. Na nek način se v tem odraža tudi duh časa, ko se je umetnost pogosto prenašala iz domene visoke umetnosti v polje množične kulture, ki je dostopna in razumljiva širšemu krogu ljudi.

Dragica Čadež, razstava v Mestni galeriji Ljubljana, 2020. Foto: Andrej Peunik / levo: delo Trikraki znak (1969)

V tem obdobju je les obdelovala na skoraj mizarski način; material je obdelovala v ravnih linijah, ga barvala in brusila, da bi dobila gladke površne, ki gledalca pritegnejo v smislu bližnjega prepoznavanja teh objektov kot skrajno domačnih in vsakdanjih. Njeno delo Trikraki znak (1969) bi zlahka postavili v domačo dnevno sobo; površine so gladke, monokromne in hladne (kot mnogi izdelki industrijskega oblikovanja), a še vedno prijetne in udobne; po svoji obliki ustrezajo geometriji modernega vsakdanjika, številnim objektom, ki so plod skrbnega in načrtnega oblikovanja. Na drugi strani pa je dvodimenzionalno delo Geometrijska slika II (1970), ki na (je) podoben način odraža(lo) idealne proporce geometričnega oblikovanja, z leti postalo ukrivljeno in na razstavi vidno odstopa od ravne zidne površine. Material preprosto vrača udarec!

Dragica Čadež, Sestavljeni simbol, 1982. Foto: Boris Gaberščik [iz zbirke GBJ]

V nadaljevanju so predstavljeni še mnogi fragmenti iz nadaljnjih obdobij njenega delovanja, ki se usmerjajo v značilno grobo in monumentalno obdelavo lesa – in v novejših delih tudi gline. Delo Sestavljeni simbol (1982) se navidezno organsko širi po prostoru in predstavlja v prostoru razstavljen kompozitni objekt, ki posredno namiguje na različne vsakdanje objekte. Ciklus Asociacija na Pompeje (1985) prikazuje ekspresivne figure v krču trenutka neizmerne katastrofe, ki še danes neizbežno buri človeško domišljijo. Monumentalna dvodelna skulptura Velika zaprta vrata (1994) predstavlja robustno obdelani leseni gmoti z izjemno ekspresivno teksturo, grobo izdolbeno in žgano površino, ki z mislijo na staroegiptovsko kulturo namigujeta na prehod, nevarnost in utesnjenost. Cikel Olesenele sence (1998-2020) je celostna prostorska postavitev, ki se osredotoča na stilizirane figure in njihov prodor v prostor na način nakazovanja njihovih senc, s čemer izziva percepcijo videnega. Novejši ciklus Tihožitje (2017-2020) pa predstavlja njeno novejše delovanje, kjer kombinira glino in les, da bi dosegla celosten učinek prostorske instalacije; v kotu razstavne sobane je gmota polomljenih in v črno prebarvanih gajbic, v katere so umeščeni keramični kosi z odtisnjenimi podobami rok in luknjami, ki (lahko) namigujejo aktualna vprašanja postulatov klasičnega humanizma in medčloveškega sožitja.

Retrospektivna razstava Dragice Čadež se bo v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki odprla 23. aprila 2021.

Miha Colner

Dragica Čadež, Tihožitje, 2017-2020. Iz razstave v Mestni galeriji Ljubljana, 2020. Foto: Andrej Peunik

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s