Zapisi zgodb iz kostanjeviškega kloštra

I: Uvod

To srečanje sega resnično v moje zgodnje otroštvo, v prvo polovico petdesetih let prejšnjega stoletja, in zato je spomin nanj nekoliko zamegljen, a s posameznimi prebliski. Neki dan je pači (moj stari oče) doma zapregel konja v voz lojtrnik, me dvignil in posadil na voz, se tudi sam povzpel nanj, prijel za vajeti in že sva bila na poti v grad. Pot mi je bila neznana, zato mi je pači med vožnjo kar z bičem v roki nakazal smer posebne zanimivosti. Povedal mi je tudi, da greva v grad zato, ker se nekdo seli v Kostanjevico in ga je prosil za prevoz pohištva.

Kar hitro sva priropotala do gradu in vhoda pri grajskem mlinu. Takoj ko vstopi naša vprega čez vhod, pači ustavi konja, kajti pot proti stolpoma je bila kot mravljišče. Po njej so hiteli vojaki proti mlinu, da bi le-tam ob zajezenim Obrhom oprali svoje vojaške porcije in žlice. To mi je bilo zelo zanimivo in dobro se spominjam lesenega korita, ki se je raztezal od obzidja do mlina in usmerjal vodo na mlinsko kolo. Vojaki so se ob koritu prerivali in na hitro oplaknili vsak svojo posodo. Vojak v drugačni uniformi, pa je stal pri strani in na ostale nekaj vpil.

Ko je vojska svoje opravila, sva nadaljevala pot mimo obrambnih stolpov, se zapeljala pod velbom in se znašla na dvorišču. Spominjam se, da so na voz naložili omare, mizo, stole in še kaj. Žal pa mi je iz spomina ušlo, kdo so bili ljudje, ki so se selili in kam v mesto. Ko sva s pačijem prišla domov, sem ves navdušen staršem pripovedoval, da sem v gradu videl vojake in enega, ki je na njih vpil. Nato mi je mama na svoj način in s svojim poimenovanjem pojasnila: „Veš, tisti, ki so pomivali porcije in žlice, so druškani. Tisti, ki pa je kričal na njih pa je gedžo.“

II: Vinarska

Če pri hiši ni vinograda, v kleti tudi vina ni. Ko pa smo imeli pri hiši večje delo ali opravilo na polju in so nam priskočili na pomoč sorodniki ali najeti delavci, pri malici ni nikoli manjkal kozarec vina. Oče je vedno pravočasno poskrbel za to.

Ko pa sem dovolj zrasel in obvladal vožnjo s kolesom, je oče to nabavo prepustil meni. Običajno me je poklical in dejal: „Vzemi 5l pletenko, natakni jo na balanco in skoči po vino v Vinarsko. Pa reci, naj ti natočijo dobrega in pazi na pletenko.“ Iz Oražnove ulice, kjer smo živeli, je bil grad za peš hoditi nekoliko odmaknjen, toda s kolesom, mala malica.

In tako so se začeli moji obiski v Vinarski. Vsakič sem kaj novega odkril. Že sama vhodna vrata so bila zanimiva s svojo velikostjo, narejena iz masivnega lesa. Za vrati sem vstopil v nekakšen predprostor, iz katerega si lahko desno stopil do pisarne, levo pa se je odprl pogled na veliko število velikanskih sodov, ki so bili na podlogah lepo razvrščeni na obeh straneh dolgega hodnika. Kleti so mogočni grajski zidovi zagotavljali primerno temperaturo, pritajena razsvetljava pa je še dodatno prispevala k posebni atmosferi prostora.

Nabavni obiski v Vinarski so se vrstili in počutil sem se vse bolj domačega. Zelo zanimiva sta mi bila kletarja, brata Božič, Janez in Lojze. Janez je bil dokaj velik in postaven mož, Lojze pa precej manjši, ampak precej bolj zgovoren. On mi je tudi največkrat napolnil pletenko. Občasno pa sem v kleti naletel tudi na enologa Jožeta Likarja.

Nekoč nas je obiskal brat mamine birmanske botre iz Hrastnika. Ker je bil zaposlen v steklarni Hrastnik, nam je kot darilo prinesel pletenko nenavadnih oblik. Ni bila okrogla, temveč ploščato trebušasta. Povedal je, da drži 7l in ko smo z vodo preverili, je bilo res tako. Naslednjič sem šel po vino že z novo pletenko. Kletar Lojze je takoj videl, da je pletenka nova in da takšne še ni videl. Podstavil jo je pod pipo, jo odprl in vino je steklo. Medtem sem mu dejal, da pri tej pletenki videz vara in da drži 7l. Pogledal me je in mi dejal, da on dobro ve, da več kot 5l v pletenko ne gre. Še sva se pregovarjala, a obveljala je njegova. Tudi naslednjič se je zgodba ponovila, tako da še dandanes ne vem, ali je res tako mislil, ali pa mi je natakal z dobro mero.

Zopet sem bil v nabavi vina. Imel sem že polno pletenko in grem proti izhodu, ko me Lojze vpraša, če mi se sanja, kam bodo poslali steklenice z vinom. Pokazal mi je, kako se polnijo. Na pultu je stala preprosta napravica z ročajem za potiskanje plutovinastih zamaškov v steklenico. Z njo so ročno potiskali vrat steklenice v barvo in nato nanjo prilepili še etiketo. Seveda nisem uganil, kam je vino namenjeno, zato mi je Lojze zaupal, da gre pošiljka vina na maršalat v Beograd. S smehom je dodal, da že vedo, kje je dobra kapljica doma.

Moj oče pa je še vedno vsaj enkrat letno obiskal Vinarsko. To je bil čas priprav na gasilsko veselico in takrat se je na veselicah popilo veliko več vina kot danes. Vedno je bil zadolžen za vino in tako je poskrbel, da je v Vinarsko pravočasno odšlo nekaj preizkuševalcev vina, ki so se na koncu tudi odločili, katero vino se bo pilo na tokratni veselici. Kletarji so imeli potem dovolj časa, da so v miru natočili sode z izbranim vinom. Takrat so bile veselice ob nedeljah in običajno so gasilci s svojim vozilom že dopoldan pripeljali polne sode na prizorišče. Tako, pripravljeno je bilo vse in popoldne se je veselo druženje pričelo.

III: V gradu bodo snemali film

Pisalo se je leto 1963. Novica, da bodo v gradu snemali film, se je po Kostanjevici in okolici hitro razširila, še posebej zato, ker so filmarji potrebovali veliko število statistov. Odziv je bil dober in kaj kmalu so bili preoblečeni v vojake in postrojeni na grajskem dvorišču. Kasneje sem izvedel, da je bilo sodelovanje pri filmu dokaj dobro plačano.

Z vsakim novim dnem sem o filmu vedel več. Tako naj bi se film imenoval Nevesinjska puška in obravnava zgodovinske dogodke in boje nekje v Bosni. Ko je snemanje steklo, me je zelo vleklo v grad. Tu se je dogajalo toliko zanimivih stvari, ki jih še nikoli nisem videl. Še sreča, da je moj prijatelj in sošolec Kavčič Marjan živel na Grajski ulici in v času snemanja filma sem imel veliko šolskih obveznosti, ki sva jih lahko rešila le skupaj. Seveda, večji del časa sem porabil za ogled prizorišča snemanja.

Običajno sem se pripeljal s kolesom mimo vhodnih stolpov pod obok. Od tu sem iz varne razdalje opazoval, kako nastaja film. V notranjosti dvorišča je bila postrojena vojska. Čeprav sem vedel, da so domačini, jih je uniforma tako spremenila, da sem le tu in tam kakšnega prepoznal. Zanimivo mi je bilo, kako se je snemalec s kamero vozil po tirnicah s pomočjo potiskanja dveh moških. Zadnjo besedo pa je iz svojega stolčka imel režiser [Žika Mitrović]. On je odločil, ali je posneti kader dober ali se ga ponovi. Prvič v življenju sem videl v živo poklicne filmske igralce. Občudoval sem jih, kako se lahko vživijo v popolnoma nov svet in ga tako prepričljivo odigrajo.

V šoli so nas razveselili z novico, da bomo šli višji razredi v grad na srečanje z glavnim igralcem filma. In res se neki dan odpravimo v spremstvu učiteljic v grad. Ko pridemo tja, zavijemo v grajski park, posedemo na travo in se živahno pogovarjamo. Nenadoma pa vsi utihnemo in obrnemo svoje poglede proti vhodu, od koder se je proti nam namenil glavni igralec v vojvodski opravi, Miha Baloh.

Korak se mu je ustavil v naši bližini, usedel se je na tla in se naslonil na drevo. Pokrčil je kolena, da so še bolj izstopali zloščeni škornji, dvignil glavo, nas pogledal in dejal: „Otroci tu sem, vprašajte.“ Na začetku je bilo z vprašanji kar težavno, a je na koncu kar steklo. Povedal nam je nekaj o sebi in o trenutni vlogi. Srečanje je bilo prijetno in za vse zanimivo.

IV: Prodana nevesta

V Kostanjevici na Krki je bilo napovedano gostovanje operne hiše iz Ljubljane z opero Prodana nevesta. To je bil vsekakor velik kulturni dogodek za naš kraj. Prišel je težko pričakovani dan nastopa opere. Proti gradu so se vile trume ljudi od blizu in daleč. Kar veliko je bilo za tiste čase tudi avtomobilov.

Sam sem prišel na grajsko dvorišče dovolj zgodaj, da sem si lahko v miru ogledal oder in še zadnje priprave. A bolj kot to, me je pritegnilo pečenje vola, ki ga je pekla ljubljanska Emona na levem delu dvorišča proti Vinarski. V belo oblečeni delavci so to veliko žival nad ognjem obračali s pomočjo velikega volana, pritrjenega na nosilno os.

Predstava se je pričela v velikem slogu, jaz pa sem se pomaknil na vzvišeni del dvorišča, da sem videl na oder in vrtenje vola nad ognjem. Kasneje sem prebral, kakšni veliki umetniki so nastopali v tej operi. Med njimi je bil tudi tenorist Miro Brajnik. Zakaj omenjam ravno njega? V nekem obdobju sva bila z njegovim sinom Damjanom sodelavca. Nekoč sva se pogovarjala o njegovem očetu in ali je tudi on sam po glasbeni strani kaj podedoval od očeta. Povedal je, da ima primeren glas za petje, posluh in da so ga priganjali k učenju klavirja. Vendar ga pevska pot ni zanimala in se je odločil za drug poklic.

V letu 1985 smo se v službi z večjo skupino odpravili na strokovno ekskurzijo na Dolenjsko. Predlagal sem, da si ogledamo tudi grad v Kostanjevici na Krki. Vsi so bili z videnim navdušeni, kajti večina tega dela naše lepe domovine ni poznala. Seveda, vstopili smo tudi v grajsko cerkev, ki je vse očarala z mojstrsko gradnjo in neverjetno akustiko. Spomnil sem se na sodelavca Damjana in ga prosil, naj nam v tem čudovitem prostoru zapoje. Ni se branil, stopil je na sredino in nam s krasnim tenorjem zapel arijo. Hvaležno smo mu zaploskali.

Kdo bi si mislil, da bo po toliko letih od nastopa očeta, v gradu prepeval tudi sin.

V: Forma viva

Od ust do ust je šla po Kostanjevici novica, da bomo imeli Formo vivo. Le kaj naj bi to bilo? Na ušesa mi je prišla razlaga, da naj bi na Štangrabah kopali kamnite bloke, ki jih bodo obdelovali kiparji. Čas je razblinil ugibanja in prišlo je na dan, da bodo umetniki kiparili v hrastovem lesu iz Krakovskega gozda. Delovišče kiparjev pa bo v gradu.

Pisalo se je leto 1961. Na grajski zelenici so bili že pripravljeni skrbno izbrani hrastovi hlodi. Prišli so umetniki iz različnih koncev sveta in delo se je pričelo. Nekateri so si svoj delovni prostor našli v senci dreves vzdolž cerkve. Tisti, ki pa so se odločili za večje umetniško delo, pa so se celo poletje potili na vročem soncu.

S kolesom sem se velikokrat zapeljal v grad in s zanimanjem opazoval spretne roke kiparjev, pod katerimi so nastajale nove umetnine. V prvem letu smo se otroci radi oglasili pri kiparju iz Makedonije Petru Hadži Boškovu, ki je na naše začudenje govoril slovensko. Povedal nam je, da je študiral v Ljubljani. Iz štirih debel je delal postavitev, ki jo je poimenoval Jutro, Dan, Večer in Noč. Da je na postavitvi nazorno prikazal zatemnjeni del dneva, si je pomagal z ogromnim številom žebljev lepenkarjev. Pri zabijanju le teh je bil vesel naše pomoči.

Kot eden najbolj marljivih umetnikov mi je ostal v spominu Japonec Eisaku Tanaka. Njegovo delo je bilo res veliko, zato smo ga vsi občudovali. Pravo nasprotje je bil v letu 1962 italijanski umetnik [Vittorio Tavernari], ki je eno bruno nekoliko obdelal in to naj bi bil lik ženske. Otroci smo družno ugotavljali, da mi tu ženske ne vidimo. Isto leto je sodeloval tudi naivec Petar Smajić. Ta mi je bil zelo všeč, ker pod njegovim dletom so nastajali prepoznavni liki. Zlasti mi je lepem spominu ostal njegov kip matere z otrokom, ki so ga postavili na prostor pred glavni vhod v šolo. Ob otvoritvi je bil lep program in ob tej priliki nam je spregovoril tudi avtor.

V letu 1965 je bil med udeleženci tudi kanadski kipar [Pierre Heyvaert], ki pa je s seboj pripeljal mlajšo ženo. Stanovala sta v zgornjih prostorih restavracije Pod Gorjanci. Okno njune sobe je bilo točno nasproti okna sobe sosedne stavbe, kjer je bival Severjev Olči. Ta gospod se je pri nas velikokrat oglasil v očetovi krojaški delavnici, tudi če se za njega ni nič šivalo. Imel je navado, da je že zunaj koga povprašal, ali so gospod direktor doma. Rad je prinesel kakšno novico. Tokrat pa mu je šlo še prav posebej na smeh.

Povedal je, da se celo poletje zadrževal večino časa v sobi, od koder se mu je nepričakovano ponudil lep pogled. In ta lepi pogled je bila kiparjeva žena. Mož je ustvarjal v gradu, ona pa se je dolgočasila v sobi in ker je bilo vroče, se je tudi nekoliko razkomotila. Gospod direktor, vam rečem, krasno poletje.

Spomnim se, kakšno šalo je prodajal v svoji delavnici znani šaljivec frizer Hodnik Jože-Pratkar. Naj bi na lastne oči videl, kako so udeleženci Forme vive v zahvalo, ker so jedli v restavraciji Pod Gorjanci, poslikali zadnjo steno dvoriščnega nadstreška. V vedra so nalili različne barve, jih premešali, polili stene in na koncu razmazali s pleskarskim čopičem in že je bilo gotovo.

Še danes me spreleti srh, ko se spomnim zaključka Forme vive, verjetno je bilo leto 1965. V toplem večeru se nas je v gradu zbralo zelo veliko. Poleg obveznih govorov in zahval, je predvsem navdušil s svojim nastopom Slovenski oktet. Ko pa so zapeli Večerni ave, se je nenadoma zaslišal zvon z Marijine cerkve na Malih Vodenicah. Bil sem očaran nad trenutnim sozvočjem. Na koncu programa pa nas je presenetila še ognjena zavesa, ki je padala iz gornje etaže na novo pozidanega zahodnega dela.

Martin Šantelj