Alternativne življenjske filozofije

Pogled na samostojno razstavo Jasno in večglasno umetnice Ane Pečar štiri leta kasneje.

Razstava umetnice Jasno in večglasno, ki se je v nekdanji samostanski cerkvi GBJ odvijala poleti in jeseni 2016, se je prvenstveno osredotočila na simbolni in zgodovinski vidik prostora ter na ustvarjanje enovitega ambienta. V svoji umetniški praksi se Pečar pogosto posveča raziskovanju in vzpostavljanju različnih alternativnih družbenih, ekonomskih, kulturnih in verskih sistemov, ki so skozi zgodovino živeli vzporedno in sočasno z dominantnimi tokovi. Poglobljeno se posveča tudi ponovno obujenemu pojavu staroverstva na Slovenskem, ki se je stoletja trmasto upiralo verskim, političnim in ekonomskim dogmam in v svojih obrisih preživelo. Z običaji in lokacijami, povezanimi s staroverstvom, se je ukvarjalo več raziskovalcev, med drugim etnolog Vitomir Belaj, ki je izdal temeljno delo Hod kroz godinu: Pokušaj rekonstrukcije prahrvatskoga mitskoga svjetonazora (2007), in nedavno preminuli pisatelj in publicist Pavel Medvešček, čigar knjiga Iz nevidne strani neba: Razkrite skrivnosti staroverstva (2015) je doživela velik odmev in privedla ta pojav v polje množične kulture. V času, ko so bili nosilci staroverskega izročila že pokojni, je javnost lahko ponovno začela odkrivati starodavne, predkrščanske običaje, uroke in verovanja.

Ana Pečar, Jasno in večglasno, 2016 (izsek iz videa)

Ana Pečar se je te tematike lotila subtilno, skrajno vizualno in netendenciozno, medtem ko ji je ambient in kontekst cerkve nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki nudil odločilno oporno točko. Samostan Studenec svete Marije je bil ustanovljen leta 1234 v bližini že obstoječega simbolnega mesta – izvira potoka Obrh. Kot je običajno pri tovrstnih posvečenih mestih, je bil ta studenec zaradi številih danosti verjetno v uporabi že mnogo prej, preden se je krščanstvo dokončno utrdilo kot edini verski in politični režim v Evropi. A ravno nekatera območja na obrobju stare celine so uspela vse do danes zadržati številne poganske prvine in običaje.

Bližina vode, potoka, reke ali studenca, je običajno pomenila tudi prostor naselitve. Voda je bila vselej – in je tudi še danes – eden tistih ključnih dejavnikov, ki je neizbežno privlačil ljudi v svojo bližino; na eni strani iz povsem praktičnih razlogov, to je vsakdanje potrebe po vodnem viru, medtem ko je na drugi strani na sebi pogosto nosila tudi simbolno vrednost očiščevanja, čaščenja in verovanja. Tudi kraji okoli Kostanjevice na Krki, pogorja Gorjancev in širšega območja Krškega polja so bogati s stališča tovrstnih zgodovin in mitologij, kjer se značilno pojavljajo bajeslovna bitja kot so Škrati, Besi in vile oziroma čarovnice Čestitke. Ohranitev starodavnih tradicij jim je omogočala predvsem njihova odmaknjenost in nedostopnost, nakar so v 19. in 20. stoletju začeli ti fenomeni zanimati ljubiteljske raziskovalce in etnologe kot so bili Janez Trdina, Jakob Kelemina in Miroslav Hanzlovsky, gozdarski oskrbnik v nekdanjem samostanu v Kostanjevici na Krki.

Ana Pečar, Jasno in večglasno, 2016 (postavitev v Galeriji Božidar Jakac, foto: Tomaž Grdin)

Ana Pečar se je z zasnovo in postavitvijo razstave neposredno navezala na omenjeni studenec, ki naj bi se po legendi nahajal pod glavnim oltarjem nekdanje samostanske cerkve in naj bi v te kraje pripeljal cistercijanski meniški red. Samostan je na tem mestu deloval vse do leta 1786, ko je bil v sklopu t.i. jožefinskih reform ukinjen, objekt pa je bil predan novim posvetnim dejavnostim. Zato je vizualna in zvočna reprezentacija vode, ki jo je avtorica uprizorila z uporabo videa in fotografije, simbolno povzela nekdanjo funkcijo tega prostora. Ambientalna prostorska instalacija je zaobjela celoten interjer in ustvarila meditativno vzdušje neskončnega pretakanja, nenehnega spreminjanja oblik in prikaza sledi vztrajnosti vode na kamnitih površinah. Čeprav posnetki ne prihajajo iz podnožja Gorjancev, pač pa iz območja Soške doline, kjer je bilo staroverstvo najdlje prisotno, je bil učinek v prostoru v isti meri svečan, pomirjujoč in obče senzoričen.

Ana Pečar, Jasno in večglasno, 2016 (izsek iz videa)

S pomočjo gibljivih in statičnih posredovanih podob se je umetnica posvetila osvetljevanju drugačnih življenjskih filozofij, kot jih narekuje dominantni sodobni življenjski slog. Z vizualnimi sredstvi se je osredotočila na kontinuirano delovanje vode, ki se v preteklih stoletjih in tisočletjih ni bistveno spremenilo, s tem pa je izrazila idejo o človekovi neznatnosti v kontekstu vsega zemeljskega in onkraj-zemeljskega. Voda je v mnogih kulturah pomemben simbol življenja in plodnosti. Žuborenje vode je (lahko) pomirjujoče in meditativno, saj s svojo zvočno, vizualno in taktilno repeticijo ustvarja občutek mirnosti in varnosti. Monumentalna vizualna krajina v razstavišču pa se je hkrati navezala na fontano, ki se nahaja na dvorišču muzeja (danes je tam replika fontane iz 18. stoletja), kjer se vedno znova in neizbežno, ob vsaki javni prireditvi, vzpostavi središčna točka kompleksa.

V ustvarjalni praksi Ane Pečar je voda torej pomembna in vseprisotna tema. Med leti 2008 in 2011 je ustvarila trilogijo Partitura za tri vode I-III, ki prav tako ni bila zastavljena narativno, ampak izrazito vizualno in ambientalno; s tem je izrazila globoko fascinacijo nad vizualno reprezentacijo vode v kombinaciji z ostalimi zemeljskimi elementi, na soroden način kot to v svojih delih ustvarja filmar Andrej Zdravič, ki se osredotoča na vodo v vseh njenih različnih pojavnostih.

Ana Pečar, Jasno in večglasno, 2016 (postavitev v Galeriji Božidar Jakac, foto: Tomaž Grdin)

Danes, ko človeška vrsta invazivno kolonizira naravo, je pomen vode postal tudi izrazito politično vprašanje. Zavoljo ljudskih potreb in komodifikacije vsakdanjega življenja jo pogosto dojemamo kot samoumevno, čeprav je jasno, da ni zagotovljena in da jo človeške dejavnosti lahko dodobra ogrozijo. Prav tako pa je v sodobni potrošniški družbi v veliki meri izginila njena simbolna vrednost. Umetnica kljub temu ne opozarja na mogoče stranpoti sodobne družbe in njenega pogosto nereflektiranega odnosa do narave; namesto tega je odmik od hitrega in površnega življenjskega tempa izrazila na povsem intimni ravni. Preselila se je v dokaj neobljudene kraje v Posočju, kjer je bližje naravi in stran od običajnega ritma sodobnega sveta.

Pečar je po predlogah Belaja in Medveščka obiskovala in dokumentirala izbrane kraje in lokacije, ki naj bi po dostopnih (ustnih) virih predstavljali točke čaščenja staroverskih skupnosti. Te niso imele potrebe po gradnji umetelnih objektov v naravi, ampak so kot svete častile kraje, ki jih je oblikovala narava sama. Nekaj fotografij teh točk je umetnica v dokaj objektivistični maniri, brez idealiziranja, umestila tudi na razstavo. Staroverstvo je namreč kljub nedavnim obsežnim raziskavam še vedno dokaj neraziskan in nedognan fenomen, ki za sabo ni pustil pisnih virov in zgolj peščico materialnih. Razlogi za to pa so verjetno pragmatični in praktični. V obdobju verske dogme ni bilo prostora za alternativne diskurze, zato so morala biti mesta čaščenja nevpadljiva in skrita. Iz današnje perspektive torej ne vemo, kakšno je bilo življenje teh (deloma) poganskih skupnosti v preteklih stoletjih, zato se je umetnica izognila pretiranim interpretacijam in mistificikacijam.

Ana Pečar, Jasno in večglasno, 2016 (izsek iz videa)

Prostorska instalacija Jasno in večglasno je predvsem ustvarila prostor, ki je s svojim celostnim potopitvenim učinkom obiskovalca popeljal v nek drugačen svet. S tem je Ana Pečar ponudila alternativni diskurz običajnemu življenju, najsi bo to hitra komunikacija, globalizacija, potrošništvo ali nenehen napredek, ter vzpostavila prostor odmika in kontemplacije; prostor, ki je nekako izvzet iz zunanjega sveta. Iskala je korelacije z načinom življenja vračev, puščavnikov in menihov, ki so se umikali v osamo, da bi prišli do poglobljenih spoznanj o sebi. Za konkreten in temeljit premislek o najbolj temeljnih stvareh ljudje bojda rabimo predvsem čas, ali pa dolgčas, ki ga večina nima na pretek, zato le-ta v sodobni družbi vse bolj velja za privilegij; najlažji način mentalnega nadzora nad ljudstvom pa je prezaposlenost, pa naj bodo to še tako banalna in nesmiselna opravila. Zato je umetnica s svojo instalacijo obiskovalcem ponudila vsaj začasen odmik; ponudila je fragment drugačne stvarnosti onkraj vsakdanjega spektakla in možnost boljšega sožitja z naravo. Predvsem pa je odprla številna izhodišča za premislek o lastni vlogi v sferi vsega zemeljskega.

Miha Colner

Ana Pečar, Jasno in večglasno, 2016 (postavitev v Galeriji Božidar Jakac, foto: Tomaž Grdin)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s