Tone Kralj: Za staro pravdo

Pred petdesetimi leti (8. avgusta 1970) se je v Lamutovem likovnem salonu odprla retrospektivna razstava Toneta Kralja, kjer so bili predstavljeni nekateri vrhunci njegovega ustvarjanja. To pa je bil šele začetek Kraljevega aktivnega delovanja v Kostanjevici na Krki. Isto poletje se je Tone Kralj na povabilo udeležil tukajšnjega mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva, kjer je izdelal kiparsko izvedbo svojega lesoreza Tri dobe iz leta 1921. Kmalu se je v Kostanjevico na Krki tudi preselil in tu do smrti v veliki meri živel in deloval. V letih po retrospektivni razstavi pa mu je bilo v sklopu nastajajoče Galerije Božidar Jakac omogočeno tudi delo na novi umetniški produkciji: ob priložnosti 400. obletnice slovensko-hrvaškega kmečkega upora je ustvaril skupino plastik Za staro pravdo, tri reliefe in monumentalno celopostavno skulpturo Matije Gubca.

Tone Kralj, Retrospektivna razstava ob 70-letnici, 1970. Lamutov Likovni salon, Kostanjevica na Krki, foto: arhiv GBJ

Umetniška pot Toneta Kralja (1900-1975) je svojo herojsko fazo nedvomno dosegla v 20. in 30. letih 20. stoletja, ko je bil eden najuspešnejših in najbolj izpostavljenih likovnih umetnikov na Slovenskem. V medvojnih letih se je vzpostavil kot pomemben predstavnik progresivnih smeri kot so simbolizem, ekspresionizem, nova stvarnost in socialni realizem. Po koncu druge svetovne vojne leta 1945 pa je v luči duha časa dolgo ostal v senci novih družbenih in likovnih tendenc. Kljub temu je ves čas aktivno deloval in ustvarjal, v veliki meri kot ilustrator, vendar je bilo priložnosti za predstavljanje in naročil veliko manj kot nekoč. V svoji umetniški praksi je preprosto nadaljeval in nadgrajeval nastavke, ki jih je tako odločno zastavil v preteklih obdobjih, ter se premikal v vedno nove smeri oblikovne in likovne izraznosti. Kralj je tudi v tem zatišnem času svoje kariere ostal ustvarjalno pronicljiv in raziskovalen pri naslavljanju različnih tematik in načinov njihove likovne obravnave. Kot svojevrstni moderni uomo universale se je spoprijemal z raznolikimi umetniškimi mediji – sliko, risbo, grafiko in skulpturo, pri likovni zasnovi in izvedbi pa je običajno izhajal iz izbranega tematskega okvira. V njegovih delih so se pojavljali (in ponavljali) dokaj specifični motivi in vsebine; med drugim je upodabljal brezimne kmete, delavce in borce ali zgodovinske oziroma mitološke junake kot so na primer svetopisemski svetniki, Martin Krpan in Matija Gubec. Njihove pomene in vloge pa je pogosto moč razumeti izrazito metaforično, v skladu v vsakokratnimi družbenimi okoliščinami ter duhom prostora in časa.

Tone Kralj, Tri dobe, 1921 (lesorez)

Druga svetovna vojna je pomenila izjemno globok rez v družbo, tako na lokalni kot na globalni ravni, zaradi česar se je korenito spremenila tudi sočasna likovna umetnost. Predvojna dominantna usmeritev v različne realizme in klasicizme je skoraj izginila in odprla pot bolj formalističnim in abstraktnim smerem v sodobni umetnosti. Na nek način pa je ta pojav mogoče preprosto razumeti s stališča večne transformacije tendenc in trendov v sodobnih umetnostih, kjer želi vsaka generacija pustiti svoj pečat, pri čemer mora neizbežno preseči svoje predhodnike. V takšnem okolju je v svojem zrelem – in potencialno najbolj produktivnem – ustvarjalnem obdobju živel in ustvarjal Tone Kralj, ki pa je kljub vsemu ohranjal lastno umetniško integriteto in v omejenem okviru, ki mu je bil na voljo, ustvaril nekatera izjemna dela, kot so denimo ikonične ilustracije v slikanici Martin Krpan (1954). V tem času pa je ustvaril tudi številna dela, ki sledijo njegovem ustvarjalnem kredu, naj si bodo to neposredne reminiscence na grozote vojne ali motivi kmečkega življenja.

Tone Kralj, Martin Krpan, 1954 (akvarel)

Leta 1970 je bila na povabilo takratnega direktorja Dolenjskega kulturnega festivala in kasneje ustanovitelja Galerije Božidar Jakac Lada Smrekarja pripravljena retrospektivna razstava Toneta Kralja v Lamutovem likovnem salonu, ki je njegovo ime in delo ponovno dvignila v zavest domače javnosti. To pa je bila nedvomno tudi spodbuda za ustvarjanje novih del. Istočasno je Kralj sodeloval tudi na mednarodnem kiparskem simpoziju Forma viva v Kostanjevici na Krki, kjer je v kiparskem mediju poustvaril svoje zgodnje delo, lesorez Tri dobe (1921). Kompozicijo iz svojega ekspresionističnega obdobja je prepričljivo prenesel v tridimenzionalno gmoto, ki uspešno ujame eksistencialistično atmosfero in simbolni pomen dela – neizbežnost staranja in umiranja.

Tone Kralj, Tri dobe, 1970. Park skulptur Forma viva, GBJ, Kostanjevica na Krki, foto: Marjan Pfeifer, arhiv GBJ

Leta 1972 je Kralj začel delati na skupini plastik z naslovom Za staro pravdo, ki jih je obdeloval iz masivnega krakovskega hrasta. Delo je nastalo v sklopu priprav na slovesno obhajanje 400. obletnice slovensko-hrvaškega kmečkega upora leta 1973, po dostopnem fotografskem materialu sodeč pa je bilo delovišče postavljeno v park skulptur Forma viva in pogosto javno dostopno obiskovalcem. Skupina je sestavljena iz dveh reliefov, ki prikazujeta bojne prizore iz zgodovine kmečkih uporov, reliefa z metaforičnim tihožitjem in monumentalnega kipa Matije Gubca. Kip Gubca prikazuje figuro, ki vklenjena v verige vdano stopa proti svoji neizbežni usodi, javni usmrtitvi, ki naj bi se zgodila na Markovem trgu v Zagrebu leta 1573. Postava nekoliko ostarelega, a zelo čilega in žilavega moža, je ena od mnogih variacij reprezentacije kmetov, ki se pojavljajo skozi celoten Kraljev opus. Grobo obdelana tekstura lesa poudarja moreče vzdušje prizora, tik pred smrtjo pred (nevidnim) avditorijem krvoželjne množice, medtem ko krona na glavi prikazuje sarkazem zmagovalcev, plemiških stanov, v obravnavanju poražencev – razbeljena krona naj bi služila kot mučilno in morilsko orodje za usmrtitev „kmečkega kralja“; krono pa je na drugi strani moč razumeti tudi kot nekakšno avreolo, ki je iz preprostega kmeta naredila revolucionarja, trdno zapisanega v zgodovino. Umetnik je tako predstavil idejo o herojski smrti, tako univerzalno v kateri koli ideologiji, kjer je osrednji heroj hkrati krščanski trpin in revolucionarni junak. Scenski učinek skulpture je še poudarjen z atributi mučilnega orodja, ki so postavljena oziroma izklesana ob njegovih stopalih.

Tone Kralj, Matija Gubec, 1973. GBJ, Kostanjevica na Krki, foto: arhiv GBJ

Dva reliefa z naslovom Vdor uskoških konjenikov pa predstavljata narativne in dramatične prizore bitk kmečke vojske na Krškem polju. Na enem izmed njiju je denimo prikazan prizor naskoka uskoške konjenice, ki prebija razredčene vrste kmetov, ki se krčevito branijo, a vseeno klonijo pod pritiskom. Prizor je izsek iz lokalne zgodovine (ali mitologije), ko naj bi uskoška vojska iz Kostanjevice na Krki in Gorjancev zadala prvi in tudi odločilni udarec kmečki vojski blizu Krškega. (Kmetje so namreč upali, da bodo Uskoki stopili na njihovo stran v boju za skupno stvar). Reliefi so materialu primerno robustni, a izkazujejo Kraljevo veščino obvladovanja množičnih kompozicij.

Skupina plastik je bila nared za slavnostno otvoritev in veliko proslavo na dvorišču nekdanjega cistercijanskega samostana, ki se jo je udeležilo 8.000 ljudi. Skulpturo je slavnostno odkril Danijel Planinc, kmet iz Libne pri Krškem, ki je ob tej priložnosti povedal: „Človeku pride v kri, da se vedno za nekaj bori. Včasih si je pomagal s koso, pozneje s puško, zdaj pa z besedo in z delom.“ Proslava je predstavljala velik organizacijski zalogaj in je bila izjemnega političnega pomena, saj je nagovarjala takrat še zelo številčno kmečko prebivalstvo, medtem ko so bili kmečki upori interpretirani v zgodovinskem kontekstu socialnih in socialističnih revolucij. V izdaji časopisa Dolenjski list iz 28. 6. 1973 je bila proslava obširno promovirana, objavljeni pa so bili številni prispevki poznavalcev kmečkih uporov in predstavnikov politične srenje. Zapisanih je bilo tudi več citatov Edvarda Kardelja, takratnega predsednika Ustavne komisije skupščine SFRJ, ki je med pripravami na jubilej med drugim dejal: „V Kostanjevico bomo šli zato, da na Krškem polju povežemo naša današnja hotenja s tistimi, ki so prišla do izraza pred 400 leti. Približati si hočemo celoto dogajanj obdobja, ki je trajalo skoraj 250 let in je bilo eno največjih in najustvarjalnejših revolucionarnih gibanj v takratni Evropi.“

Tone Kralj, Vpad uskoških konjenikov, 1973. GBJ, Kostanjevica na Krki, foto: arhiv GBJ

Kmečki upori so sicer zimzelena tema, ki je od druge polovice 19. stoletja obsežno prisotna tako v političnem diskurzu kot tudi kulturi in umetnosti v Sloveniji in na Hrvaškem. V času avstro-ogrskega imperija so ta fenomen uporabljali zagovorniki jugoslovanske ideje kot simbol odpora koloniziranih slovanskih kmetov proti nemškemu plemstvu. Ko je leta 1877 izšel zgodovinski roman Seljačka buna Augusta Šenoe, se je interes za to zgodovinsko epizodo še znatno povečal, tudi na likovnem področju. Kmečki upori so bili pogosta tema slovanskih zagovornikov samostojnosti v času avstro-ogrskega imperija, oblasti v kraljevini Jugoslaviji in režima NDH na Hrvaškem v obdobju 1941-1945, medtem ko je doktrina socialistične Jugoslavije kmečke upore neposredno vzporejala z NOB. „Vsa dosedanja praznovanja v spominskem letu kmečkih uporov so kot nekakšna ponovitev zgodovinskega gibanja, le da jih ljudje povsod naravno povezujejo z leti NOV in s partizani,“ je leta 1973 sporočal Edvard Kardelj.

Omenjene skulpture Toneta Kralja pa verjetno niso načrtno sledile tem programskim usmeritvam, marveč so izhajale predvsem iz njegovega zanimanja in pojmovanja kmečkega človeka v njegovi nenehni borbi za pravico. Po uspešni izvedbi skupine plastik v obdobju 1972-1973 se je Kralj lotil še svojega zadnjega dela, spomenika Matiji Gubcu za istoimenski osrednji trg na Vidmu v Krškem, ki je bil odkrit dve leti po umetnikovi smrti, ob 500. obletnici mesta Krško leta 1977. To je edini Kraljev spomenik v tako monumentalni izvedbi in na tako reprezentativnem mestu. Ustvarjal ga je v opatovi dvorani nekdanjega cistercijanskega samostana, tik preden se je vanj dokončno naselila Galerija Božidar Jakac. Plodno sodelovanje s Tonetom Kraljem, ki se je v zadnjih petih letih svojega življenja v Kostanjevici na Krki tudi deloma naselil, pa je bilo kronano z donacijo znatnega dela njegovega opusa instituciji, ki ga je gostila in mu omogočila kreativni preporod v poznem ustvarjalnem obdobju. Leta 1974 so namreč del zbirke novoustanovljene Galerije Božidar Jakac z neposrednimi donacijami postali opusi Božidarja Jakca, Jožeta Gorjupa in Toneta Kralja.

Tone Kralj, Izdelava spomenika Matije Gubcu, Opatova dvorana GBJ, 1974, foto: Marjan Pfeifer, arhiv GBJ

Tone Kralj je torej v svoji pozni umetniški karieri velik del svojega ustvarjalnega dela usmeril v obravnavo tematike kmečkih uporov, ki pa jih je redno obdeloval skozi celotno ustvarjalno pot v najrazličnejših oblikah in medijih. Fiksacija na temo kmečkih uporov je bila nemara povezana z njegovim skorajda nostalgičnim odnosom do podeželja in kmečkega življenja. Sam je kot umetnik ta družbeni razred zapustil in ga opazoval od zunaj, čeprav mu je še vedno želel pripadati, in morda je ravno ta pogled od zunaj pripomogel k njegovi izraziti idealizaciji. Na drugi strani je bil navdušen nad renesančno umetnostjo in idejo tedanjega popolnega umetnika, ki je reševal različne strukturne, kompozicijske in ikonografske probleme ter ovekovečal čas, ki mu je pripadal. Težaško delo, ki ga od ustvarjalca zahteva izdelava monumentalnih kipov iz hrastovega lesa, so Toneta Kralja v izteku svojega življenja vrnili v svet težaškega ročnega dela, ki je lastno tako kmečkemu vsakdanu kot svetu srednjeveškega (renesančnega) rezbarja.

Najava zborovanja ob 400. obletnici kmečkega upora (Dolenjski list, 28. 6. 1973):
Zborovanje se bo začelo ob 10.30 v kostanjeviškem gradu. Prireditelji prosijo vse udeležence velikega ljudskega slavja, prirejenega v počastitev 400-letnice hrvaško-slovenskega kmečkega punta, da pridejo dovolj zgodaj na grajsko dvorišče zaradi pravočasnega in nemotenega začetka zborovanja. Slavnostni govornik bo Sergej Kraigher, predsednik skupščine SRS, sodelovali pa bodo združeni mladinski pevski zbori, godba na pihala, Mladen Šerment, Miha Baloh, folklorni ansambel LADO, AFS France Marolt in partizanski pevski zbor.

Miha Colner

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s