Miroslav Zdovc: Grofica iz Štanjela, 1968

Rek, da lahko podoba pove več kot tisoč besed, torej, da lahko govori same zase, na nek način drži, vendar so podobe kljub temu vselej neizbežno navezane na kontekst, v katerem so nastale. Če ta kontekst umanjka, se podobe znajdejo v izjemno ambivalentnem in manipulacijam podvrženem položaju. Fotografija je že dolga desetletja izrazito množičen medij, zato se izvorni kontekst fotografskih podob zlahka izgublja, na podoben način kot se zamegljuje in izginja človeški spomin. Zato tisti bolj dosledni in načrtno delujoči fotografi pogosto poskušajo kontekst svojih podob ohraniti, pač v takšni meri kot to želijo.

Miroslav Zdovc (1929-2009) je bil fotograf in umetnik, ki je svoja avtorska dela odmerjeno opremljal s širšim družbenim ali intimnim kontekstom. Na podoben način je skrbno urejal svoj dokumentarni arhiv, kjer so zbrane fotografije, ki jih je ustvaril v sklopu svojega poklicnega udejstvovanja. Zdovc je bil prvenstveno profesionalni fotograf, ki je bil zaposlen v Moderni galeriji Ljubljana (1954-1969), na Akademiji za likovno umetnost (1969-1979), nato pa je do konca aktivne kariere na prelomu 80. in 90. let deloval kot neodvisni ustvarjalec in fotograf, ki se je pogosto gibal v umetniških krogih in jih tudi obilno dokumentiral. V svoji avtorski praksi je običajno ustvarjal dokaj ambivalentna dela, da bi z njimi odražal neko univerzalno občutje stanja duha, ki ga je pogosto nemogoče povsem premočrtno in narativno orisati.

Miroslav Zdovc, Brez naslova, 70. leta. Arhiv GBJ.

Ena izmed Zdovčevih bolj prepoznavnih in pomenljivih fotografij nosi naslov Grofica iz Štanjela in je poleg naslova opremljena le z letnico nastanka – 1968. Podoba prikazuje portret stare ženice v razcapanih oblačilih, ki fotografu pozira pred surovim kamnitim zidom, tako značilnim za kraški ali širše mediteranski svet. Avtor je torej podal lokacijo in datacijo dogodka, akta fotografiranja torej, vse ostalo pa je prepuščeno gledalcu, ki lahko iz teh drobnih in odmerjenih namigov razbere širši zgodovinski in družbeni kontekst dela. A pričujoča fotografija pravzaprav (namerno) naplavlja več vprašanj kot ponuja odgovorov: Je gospa na fotografiji res nekdanja grofica? Kaj jo je pognalo v očitno pomanjkanje? Kakšna je njena življenjska zgodba? Kaj je videla?

Vsega tega morda ni nikdar izvedel niti fotograf sam, saj ni zabeleženo, kako je potekala njegova interakcija z upodobljenko. A kljub temu je mogoče nekatere odgovore najti v celostni ustvarjalni praksi Miroslava Zdovca, ki je pogosto iskal in beležil motive spreminjanja, izginjanja in razpadanja ter s tem naslavljal nekatera najbolj temeljna eksistencialna vprašanja. Na svojih fotografijah je ovekovečal ljudi, kraje in situacije, ki so bili neizbežno – kot skoraj vse stvari na svetu – zapisane propadu in pozabi. Morda je prav zato tako pogosto ustvarjal podobe krajine, podeželja, vasi in z njimi povezanih ljudi, ki se skozi čas neizbežno spreminjajo in izginjajo. S pomočjo fotografije lahko ti prostori in ljudje tudi po svojem fizičnem koncu ostanejo zapisani v osebnih ali kolektivnih spominih, čeprav so tudi spomini neizbežno minljivi.

Miroslav Zdovc, Grofica iz Štanjela, 1968. Zbirka Gorjupove galerije, GBJ.

V tem kontekstu je moč razumeti tudi fotografijo Grofice iz Štanjela, ki prikazuje ženico v izteku svojega življenja. Njen zgubani obraz (lahko) priča o različnih dogodkih in pojavih, ki jim je bila portretiranka nemara priča skozi svoje življenje. Človeški obraz lahko skriva celotno geografijo pomenov in spominov, kot da bi bili odtisnjeni vanj. Ob umestitvi dela v prostor in čas je moč zaključiti, da je ženica nemara prisostvovala številnim družbeno-političnim pretresom, ki so zaznamovali območje Štanjela, Krasa in Primorske v prvi polovici 20. stoletja. Poimenovanje dela s strani avtorja je zato verjetno kvečjemu ironično, saj je ženica bolj kot grofica videti beračica, vaška posebnica, ki je popolnoma vdana v svoj družbeni in ekonomski status. Za gledalca pa kljub vsemu ostaja nema priča.

V tem pogledu je lahko fotografski portret izjemen pokazatelj duha prostora in časa, saj lahko kljub svoji morebitni ambivalentnosti le z drobnim namigom postane pomemben zgodovinski vir, kakor tudi metafora nečesa večjega in vseobsegajočega. Leta 1963 je razvpiti modni in „lifestyle“ fotograf Richard Avedon posnel fotografijo z naslovom William Casby, Born in Slavery, Algiers, Luisiana, kjer se v razbrazdanem obrazu ostarelega moža zrcali pomemben del zgodovine ZDA. V času gibanja za državljanske pravice v 50. in 60. letih, ko so progresivno usmerjeni državljani zahtevali enakost za vse, ne glede na rasno, etnično in razredno pripadnost, je fotograf skozi kanale dominantnih medijev družbo opomnil, da so ljudje, ki so bili rojeni v sužnjelastniški družbeni ureditvi, še vedno živi in niti v svoji častitljivi starosti niso dočakali korenitih sprememb, ki bi jih izenačile z dominantno družbeno sfero privilegiranih belcev. William Casby, ki je bil na fotografiji star približno sto let, verjetno ni doživel zares radikalnih družbenih sprememb v svoji domovini, saj se v popolnosti niti do danes niso udejanjile. Zato to delo priča tudi o nekaterih širših konstantah Zahodne (ali praktično katere koli) družbe, ki kot nekakšno univerzalno breme skozi zgodovino s sabo nosi pojave kot so revščina, neenakost in odrinjenost na rob.

Miroslav Zdovc, Brez naslova, 70. leta. Arhiv GBJ.

Ta perspektiva je na nek način uporabna tudi v primeru Zdovčeve Grofice iz Štanjela, saj je v njeni podobi mogoče nemudoma prepoznati odsev neizmerne revščine in odrinjenosti na družbeni rob. Ti pojavi so pač ostali prisotni v družbi tudi v obdobju 60. let, ko je bila v takratni Sloveniji in Jugoslaviji egalitarnost praktično uzakonjena. Četudi so se družbene razlike – nekako v skladu s tendencami celotnega t.i. razvitega sveta – nedvomno zmanjšale in življenjski standard večinske populacije izboljšal, kar gre pripisati tudi splošnemu duhu povojne obnove in napredka, so v družbi še vedno o(b)stajali ljudje, ki so bili zaradi svoje nepomembnosti in pogrešljivosti odrinjeni na obrobje. Zdovčeva intenca pa nikakor ni bila pomilovanje portretiranke, saj nenazadnje le-ta upodobljena v dostojni in odločni drži, pač pa je njegova avtorska vizija mnogo bolj univerzalna. Njen brezimni portret je postal simbol ranljivosti, krhkosti in minljivosti, saj človeško telo in njegova esenca sčasoma izgine, nakar izgine tudi spomin nanj. Ostajajo pa podobe.

Miha Colner

Miroslav Zdovc, Skupinska fotografija, ALU, Ljubljana, 70. leta. Arhiv GBJ.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s