Od druge polovice 20. stoletja naprej se na polju likovne umetnosti v Kostanjevici na Krki dela načrtno in sistematično. Razstave v šoli, takratnem kulturnem domu, prostorih Lamutovega likovnega salona, Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva, ustanovitev specializiranega muzeja za likovno umetnost in sistematično delo z gradivom in obiskovalci, dajejo rezultate, ki so sicer težko merljivi s fizikalnimi količinami, pa vendar se tistemu, ki zna videti, kažejo na vsakem koraku. Tako na lokalni, kot na državni ravni je ravno kultura tista, ki skupnost determinira in profilira, nam pove kdo smo, kje smo in kaj smo. Vsakemu je tako v poseben ponos dejstvo, da so rezultati njegovega dela na določenem polju nadgradijo do te mere, da postanejo nov avtonomen subjekt, novo rojstvo.
Tako smo se poleti 2011 počutili, ko smo v nekdanji samostanski cerkvi pripravljali prvo veliko samostojno razstavo z naslovom Telo. Made in me takrat mladega diplomanta na Akademiji lepih Umetnosti FAMU v Pragi, Uroša Abrama, ki je rojen tukaj in je skozi svoje odraščanje šel skozi to, kar omenjam zgoraj. Izziv je bil velik za vse, predvsem pa za samega avtorja, saj je splošno znano, da je nekdanja samostanska cerkev eno najzahtevnejših razstavišč daleč naokoli. Zato se je avtor invencije v prostor lotil na način, ki je za klasično postavitev fotografske razstave neobičajna. Posegel je po izjemno velikih formatih, ki jih je v stranskih ladjah izpostavil in jih umestil nekoliko globlje v sam v prostor, ter jih od zadaj še dodatno osvetlil. Centralno kompozicijo v prezbiteriju, ki je dominirala v prostoru, pa je sestavil v sestavljanko štirih elementov, ki v sredini izpostavijo silhueto križa. Kljub večstoletni desakralizaciji je razstavni prostor s svojo specifično arhitekturno sakralno zasnovo Abrama prevzel do te mere, da je z umestitvijo svojih del v prostor z njim na intimni in osebni ravni mentalno korespondiral, a v izvedenih delih uspel ohraniti izmuzljivo ter univerzalno naravo nedoločenosti časa in prostora.
Serija Made in me je narejena brez aparata in je v celoti produkt njegovega telesa. Manko fotografskega aparata je tukaj ključen, saj je s tem močno omajana tudi fotografova vloga operatorja. Po francoskem teoretiku Rolandu Barthesu je operatorjeva emocija namreč povezana z magično »luknjico« (stenopós), skozi katero gleda, lovi in preseneča ter tako referenta spreminja v podobo. Abramov referent je v zadregi, ker umanjka pričakovano nelagodje ob vanj uperjenem pogledu, Abram kot operator pa je v zadregi, ker skozi »luknjico« ne vidi in zato intuitivno kadrira, fokusira in umešča v perspektivo. Pri samem procesu tako deluje odsotno in s tem, paradoksalno, pleni radovedni pogled referenta. Toda Abram referenta ujame na drugi pogled, ko v temnici rekonstruira svoje zrenje. Zato njegove fotografije iz omenjene serije delujejo kot podobe iz sanj, ob tem pa z avtorjevimi organskimi sledmi, ki jih pušča na filmu, podajajo za fotografski medij povsem netipično signaturo, ki bi jo lažje pripisali denimo slikarstvu.
Odzivi na razstavo so bili izjemno pozitivni, tako med tistimi, ki so njegov razvoj spremljali, kot tudi med mnogimi tujimi obiskovalci, ki jih je avtor s podobami nagovarjal neposredno. Mnogi so v prostoru kar stali in se zapletli v korespondenco svetlobe, prostora in umetnin, iz katerih so podobe v zrenju zaplavale po prostoru. Razstavo je spremljal obsežen in kreativno izveden katalog za katerega je oblikovalec Matic Tršar prejel posebno nagrado žirije na 6. bienalu slovenskega oblikovanja Brumen.
Uroš Abram: Telo. Made in Me, nekdanja samostanska cerkev, 30. 9. 2011 – 18. 3. 2012
Zapis: Goran Milovanović, muzejski svetovalec, direktor GBJ / Foto: Uroš Abram
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC (BLOG) 