France Gorše: Jože Plečnik, 1957

V Galeriji Božidar Jakac si France Gorše deli razstavni prostor z domačinom Jožetom Gorjupom. Oba povezuje skupni učitelj, veliki hrvaški kipar Ivan Meštrović. Zaradi prostorske stiske je v stalni postavitvi, ki jo je mojstrsko zasnoval velikan slovenskega oblikovanja Miljenko Licul, Gorše zastopan s skulpturami, Gorjup pa s slikami iz kasnejšega študija v Firencah, kamor bi naj prišel ravno po Meštrovićevi zaslugi. Goršetov precej velik risarski opus tako hranimo v depojih galerije.

Ob tej priložnosti vam bomo predstavili posebno vez, ki se je stkala med cenjenim kiparjem in enim največjih slovenskih arhitektov, profesorjem Jožetom Plečnikom. Jože Plečnik je bil izjemno poduhovljen človek in takšna je tudi njegova vez s Kostanjevico na Krki. Četrt stoletja dolga platonska zveza s farmacevtko mag. Emilijo Fon ga je neizbrisno vpela tudi v ta prostor. Po pisnih virih sodeč Plečnik Kostanjevice na Krki nikoli ni obiskal, vendar je kljub temu preko pisne korespondence na pobudo Emilije Fon tu zasnoval mnoga, žal neizvedena dela. Eno najpomembnejših je leta 1945 narejen Poskus regulacije Kostanjevice na Krki, kjer je s celovito urbanistično zasnovo poskušal na otoku ponovno oživiti prečno os. Danes je sled tega za pešce zgrajen Tercijalski most na jugozahodni strani otoka. V sklopu te prenove je Plečnik zasnoval tudi monumentalen Dvor občestva in meščanov. V zgodnjih tridesetih letih je oblikoval ciborij za kostanjeviško cerkev, ukvarjal se je tudi z ureditvijo okolice ter cerkve Matere Božje dobrega sveta na Slinovcah, za kar obstaja maketa in mnogi načrti. Resno se je ubadal s prenovo hiše in lekarne Emilije Fon, čeprav je Emiliji svetoval naj se za projekt obrne na njegovega učenca Borisa Kobeta. Med mnogimi, z vidika umetnostne zasnove, pomembnimi nagrobniki na kostanjeviškem pokopališču najdemo po Plečnikovih načrtih izdelan nagrobni spomenik družine Fon. Po zaslugi Emilije Fon je v sklopu celostne podobe Meščanske skupnosti Kostanjevica na Krki Plečnik izdelal osnutek grba, pečata, kuverto in dopisni papir. Vse to se je aktualiziralo tudi leta 2006, ob ponovnem nastanku občine Kostanjevica na Krki.

Toda vrnimo se nazaj k risbi. Gre za portret Jožeta Plečnika iz leta 1957. Že na prvi pogled lahko ugotovimo mnoge značajske podobnosti obeh velikih slovenskih mojstrov. Prav gotovo za oba velja osebna poduhovljenost, predanost Bogu in iz tega izhajajoča kozmična sla, ki je oba prevevala ob brezpogojnem in marljivem predajanju v svojem umetniškem poslanstvu (Na Goršetovi nagrobni plošči v Svečah je napis »Mi smo glina, Bog naš podobar«). Portret je nastal, ko je Goršeta leta 1957 v daljnem Clevelandu, kjer je že peto leto zapored živel odmaknjen od Evrope in domovine, dosegla vest o smrti velikega arhitekta. Čeravno je, kot sta v katalogih zapisala Ivan Sedej in Andrej Smrekar, Gorše risbo pojmoval predvsem kot študijo svojih kiparskih stvaritev, smo pri tem delu priča samostojni in končani avtorski risbi. V delu lahko prepoznamo izrazito mojstrsko lahkotnost v izrazu, preciznost linije, kot kipar pa je znal z reducirano črto odlično poudariti voluminoznost figure in njegovo karakterno izraznost z močno poudarjeno duhovno vsebino. Mojstra je upodobil rahlo zazrtega nazaj, ujetega v intimnem spokojnem pogledu. Kot da se je, odhajajoč na poslednji sprehod s Karunove ulice v večnost, še zadnjič rahlo ozrl v pozdrav.

Zapis: Goran Milovanović, muzejski svetovalec in direktor GBJ

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s