V življenju je včasih potreben precejšen napor, da se nekatere stvari premaknejo, drugič pa se zdi, da se zgodijo z neverjetno lahkoto in posredovanjem sreče ali sil, za katere s časovne razdalje ni oprijemljive razlage.
V zvezi z lansko razstavo Obrazi ekspresionizma na Češkem bi moral moj spomin po vsej logiki najprej ujeti trenutek, ko so bila dela, nabrana iz številnih srednjeevropskih galerij in muzejev, končno postavljena v razstavišče, ali ko smo s kolegi po otvoritvi prejeli čestitke, kasneje pa tudi uradno nagrado. Vendar se najbolj spominjam noči v enormnem muzeju GASK. Medtem ko so se češki kolegi ob popoldnevih vračali v svoja stanovanja v Pragi, smo mi nočili v muzejskih rezidenčnih prostorih, ki jih nudijo umetnikom in jih priložnostno izkoristijo za projekte, kot je bil naš. Iz nenavadno velike spalnice z baročnimi oboki in čez vso steno razpetih okenskih površin se je pogled razlival na Kutno Goro, kjer so se postopoma prižigale luči.
Sprehod okoli enajste ure ponoči po širokih hodnikih in stopniščih popolnoma praznega, izjemno sodobnega in luksuzno prenovljenega muzeja, v katerem je od 17. stoletja domoval jezuitski kolegij, kasneje pa je bil v rabi za vojaške namene, je bil neprimerljivo doživetje. Marsikje po svetu sem že nočil, a nikdar v tako premišljeno in z občutkom prenovljeni arhitekturi, ki je sicer na Unescovem seznamu, v neposredni bližini umetniških del, ki so se kot del njihove zbirke nizala na stenah. Nedaleč stran se je raztezala čudovita gotska mojstrovina, cerkev sv. Barbare, ki je tonila v poletno noč in me spominjala na enega izmed Jakčevih pastelov, ki prikazuje praško katedralo nekaj let po prvi svetovni vojni. Medtem ko sem pomotoma zašel v drug trakt zgradbe, sem v srhljivi temi bržkone pomislil tudi na Kafkov roman Grad in manj znane, a kultne češke slikarje, vključene na razstavo, kot je denimo Bohumil Kubišta.
V takšnem miljeju te zlahka vznemiri duhovnost, kakršno izražajo ekspresionistične slike, grafike in kipi nemških, čeških in slovenskih umetnikov. Nekatera likovna dela so proti jutru vnovič oživela skozi pogovore, medtem ko so jih najeti tehniki brez oklevanja razporejali po razstaviščnih prostorih. S časovne razdalje je videti, kot da so bili v celotni zgodbi bistveni posamezniki in vezi, ki so se spletle med nami. In sporočilo, da so za dobre projekte potrebni čas in ljudje z različnimi izkušnjami in znanji.
Zapis: dr. Robert Simonišek, kustos razstave / Foto: Maruša Lapuh
—
V ciklu “Razstavne reminiscence” objavljamo izkušnje kustosov pri najbolj izstopajočih nedavnih razstavah GBJ. V ciklu bodo retrogradno predstavljena ozadja ter osebna doživljanja in mnenja kustosov, ki se pri delu z umetniki in umetninami srečujejo s številnimi vprašanji in izzivi.
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC (BLOG) 