Narava v nebo, človek vase (jesen 2017)

Zapis: dr. Robert Simonišek, kustos razstave / Foto: Tomaž Grdin

V situaciji, ko nam dostop do dreves, rek, gozdov in predvsem do sočloveka nenadoma ni več samoumevna kategorija, se nizajo številna na rob potisnjena občutja in vprašanja. Mnoga so od nekdaj navzoča v umetnosti, a smo bržkone tudi zdaj premalo dovzetni, da bi jim prisluhnili in si nanje skušali odgovoriti. Kako v trenutkih, ko nam digitalna tehnologija še toliko bolj nadomešča realno okolje, z ekranov dojemamo idilične gorate pokrajine Casparja Davida Friedricha (1774–1840), kakšne predstave nam iz zaprtih domov sprožajo teksti ognjevitega pesimista Thomasa Bernharda (1931–1989), ki je večina konvencionalnih pojmovanj o umetnosti, človekovi naravi in miljeju postavil na glavo?

Ko sem pred tremi leti v bistveno drugačnih pogojih dela kot danes razmišljal o naslovu razstave, na katero so bile vključene številne mojstrovine iz zbirke Koroškega muzeja moderne umetnosti iz Celovca, se mi je besedna zveza Narava v nebo, človek vase prikazala kot najprikladnejša rešitev. Iz obsežnega seznama slik, ki so bile na voljo v razponu od sredine 19. do prvega desetletja 21. stoletja, večinoma krajine in portreti, je bilo treba izbrati najboljše in sestaviti zgodbo. V zavesti sta se mi prikazovali dve nasprotujoči si razmerji med subjektom in naravo, ki sta razvidni v tradiciji evropske umetnosti in miselnosti. V času, ko je denimo ustvarjal Marko Pernahrt (1824–1871), je prišlo do vidnega preloma v dojemanju naravnega okolja. Vendar se pogled povprečnega zahodnjaka na prostor zunaj in znotraj ni kaj dosti spremenil – oboje je treba nadvladati in si tako ali drugače podrediti.

Pri koncipiranju smo se v galeriji spraševali, kako dinamizirati v bistvu tematsko razstavo, ki je prikazala dela mnogih ključnih figur avstrijske umetnosti, katera sloviti dunajski muzeji dostikrat spregledajo. Ideja, da vključimo odlomke sodobnih avstrijskih književnikov se je ponudila kar sama od sebe. Pozneje sem dojel, da je v tujini precej utečena praksa pozvati književnike naj posebej spišejo tekst, ki ga kustosi vključijo na razstavo zraven likovnega dela. V Sloveniji pa takšnih razstav dandanes tako rekoč ni, z izjemo kadar gre za sodobne umetnike-hibride, ki hkrati ustvarjajo na vizualni in verbalni ravni. Projekt je bil v marsikaterem pogledu svojstvena improvizacija. Književniki, ki so nam odstopili citate, niso vedeli ob katero sliko bodo ti uvrščeni, niti ali bodo zares upoštevani. Na koncu so bili vsi izjemno navdušeni nad kombinacijo v prostoru in katalogu. Projekt je polnokrvno zaživel z našim dejanskim obiskom avstrijske Koroške, bogate zbirke Koroškega muzeja moderne umetnosti in številnimi osebnimi stiki s tamkajšnjimi slovenskimi in avstrijskimi umetniki ter muzealci.

—
Razstavo Narava v nebo, človek vase – Mojstrovine iz zbirke Koroškega muzeja moderne umetnosti – smo l. 2017 pripravili v sodelovanju s Koroškim muzejem moderne umetnosti iz Celovca (MMKK), Literarnim muzejem Roberta Musila, Društvom slovenskih pisateljev v Avstriji, Zvezo koroških pisateljev ter Avstrijskim kulturnim forumom.