Besedilo je bilo izvorno objavljeno v katalogu razstave Tejke Pezdirc: Začasno stanje, ki je bila v lapidariju Galerije Božidar Jakac – Muzeja moderne in sodobne umetnosti na ogled v obdobju 12. 4. – 14. 7. 2024.
Telo ni nikoli v mirovanju. Tudi ko ga poskušamo zavedno nadzorovati. Tudi če na zunaj deluje negibno, se v notranjosti odvija nešteto procesov, ki se kažejo v komaj zaznavnem dviganju prsnega koša ali migetanju oči za zaprtimi vekami. Pretakanje krvi, potovanje celic, živčni impulzi so le nekateri izmed nevidnih procesov. Navsezadnje, se v telesu nenehno odvija tudi cikel razkroja in do neke točke regeneracije, dokler ne pride do popolnega propada. Vsakršna sprememba je kratkotrajna postojanka na poti do druge. Vsako stanje zgolj začasno.
Pri instalaciji na razstavi Tejke Pezdirc Začasno stanje v lapidariju Galerije Božidar Jakac gre za fragmentacijo telesa, kjer se srečujemo z njegovim pogonskim sistemom. Kamniti organi, kot naše srce, možgani ali pljuča, so udobno nameščeni znotraj nosil – lesenih skeletov, ki pomagajo, da je vsebina na ravno pravem mestu. Obdaja jih živčevje in tkivo iz blaga. Kot v nas, je tudi ta sistem med seboj prepleten in v življenjsko pomembnem soodvisnem razmerju. Kiparska praksa Tejke Pezdirc temelji na odnosnosti. Ustvarja jo s postavitvijo, ki išče soočenja z barvo, materiali in svetlobo, predvsem pa z gledalčevim pogledom. Želja po konstantni prisotnosti kontrastov je vidna že v samih kamnitih skulpturah. Pogosto ravno pogledu skriti predeli na videz enostavnih kamnitih form ustvarjajo potrebno napetost v obliki in so najbolj detajlno dodelani. Kakor žive entitete se krčijo in skrivajo, da bi pokazale svojo najtršo plat; kakor ranjeni organizmi, ki so se zavili v hibernacijski klobčič, da bi kar se da hitro okrevali od travme. Spet drugi razgaljajo svoje najintimnejše predele in ponosno kažejo kje boli. Kljub želji po suspenzu med eksponati, je ta zavit v sfumato. Ustvarjanje Tejke Pezdirc preveva nežnost. Izbira svetlečega in prosojnega tekstila, zlivanje gladkega silikona in predano posvečanje osvetlitvi, postavitev obdaja v oblak mehkobe, ki je nezmotljivo ženski.
Telo, ki ga je kiparka ustvarila za prostore lapidarija, je prisilno razčlenjeno na štiri sobe, te pa se še dodatno razpirajo v manjše prekate. Z intervencijami in precizno postavitvijo objektov v prostor je med elementi spletla odnose, ki komunicirajo prek sten in težijo k združitvi, da bi lahko telo delovalo kot eno. Z vsakim prehodom v nov prostor, ki ga dodatno prekine še sestop na zunanji hodnik, je gledalec soočen s stalnim ciklom pridobitve in izgube. Ponavljanje elementov in avtoričino usmerjanje pogleda v željene »kadre« vedno znova opominja na manjkajoče dele, ki pa jih nikakor ne moremo nadomestiti. O podobni izkušnji je razmišljal Igor Zabel ob delih Marjetice Potrč. Njeni »zidovi« iz konca osemdesetih let (Trebuh, Noge in Oči v telesu, 1988), ki so če ne v sami obliki, po naslovih narekovali navezavo na človeško telo, so gledalca najprej zavedli s prikritimi triki – sprednja stran ni bila enaka zadnji, kljub simetriji, ki je iz sprednjega pogleda namigovala. Zadaj ga je čakal popolnoma drugačen pogled. Igor Zabel je kip Trebuh opisal kot »past za pogled«, ko je gledalec spoznal, da mu je zadnja stran kipa popolnoma porušila koncept o prvotni interpretaciji in izkušnjo opisal kot travmatično. Gledalec se je moral soočiti z »razočaranim pogledom«, ki izhaja iz spoznanja, da prostora ne moremo dojeti kot enotnega in neodvisnega od časa ter da, posledično, tudi sami svoje telo vedno doživljamo necelostno. Ko se vidimo, se nikoli ne vidimo v celoti. Rezultat je podoben pri razstavi v lapidariju, le da ne gre za rušenje percepcije ob enem predmetu, temveč med prehajanjem iz prostora v prostor.
Celostno izkušnjo zaznamuje tudi način poimenovanja segmentov telesa, ki niso ločeni na »kose«, torej kipi kot samostojni razstavni predmeti večinoma nimajo naslovov, nosijo pa jih »sobe«. V prvi, poimenovani Za špansko steno, se znajdemo v vlogi voajerja – postanemo priča nečemu kar ne bi smeli gledati. Membranasta stena nas potiska v intimo teatralično postavljenega kosa mesa. Njeni prostori pogosto dobijo občutek zamrznjenega insceniranega prizora sekundo po tem, ko se je vrhunec v gledališčni igri že zgodil in se je aktivnost premaknila v zaodrje. V primeru druge sobe pa bi bilo ustrezneje govoriti o zapuščeni operacijski sobi ali laboratoriju, kjer se vzorci v tranzitu pripravljajo na nadaljnje postopke. Ambienti ostajajo izpraznjene kulise, dramatična svetloba na kosu kamna ali silikona pa pretvarja njegovo vlogo iz objekta v subjekt. To velja tudi za Valilnico in njeno impozantno strukturo iz katere lezejo kamni. Težka draperija v slapu prekriva platformo in tla ter nudi mehko oporo nakazani premiki kipov. Da bi bili specifični prostori lapidarija čim bolj prijazni za občutljivo materijo, se je umetnica pogosto poslužila prekrivanja in zakrivanja. V omenjenih primerih še dihajo z novo vstavljenimi konstrukcijami, drugje, kot v Ludvikovi sobi, pa se utapljajo v potokih zlate prevleke.
Četudi kiparka poseže po epoksiju, silikonu, tekstilu, mavcu, je material, s katerim primarno ustvarja kamen. Marmor, klasični kiparski material, je danes v kiparstvu redko zastopan, kar ne preseneča, saj imajo sodobni kiparji nič koliko upravičenih razlogov, da se mu ognejo. Vse od praktičnih razlogov kot sta dostopnost in cena, do konceptualnih razlogov, okoljskih pomislekov in nagnjenju k interdisciplinarnim pristopom. Tejko Pezdirc privlači ravno zaradi discipline, ki jo terja. Čeprav njeno oblikovanje kamna poteka impulzivno in relativno hitro – po principu fidijske ideje, da je oblika že skrita v samem materialu in čuti nujo, da jo odreši amorfnosti, je do končnega objekta vseeno dolga pot rezanja, brušenja in piljenja v slojih. Prašen, umazan in tudi fizično zahteven proces, ki za gledalca ostane tako rekoč neviden, reprezentira v obliki performansov, ki simbolno ponazarjajo pretvorbo kamna.
Tokrat video performans zaključuje razstavo v temi zadnje sobe Pod gladino. Pod njim stoji v peno vpet kos, ki ga v gibu s kiparko spremljamo tudi na posnetku. V kratkem intervalu se skupaj povzdigneta nad gladino vode in zaključujeta intenziven proces transformacije – materialne in simbolne. V ambientu reke Kolpe in časovni zanki, ki za trenutek spremeni tok vode v nenaravno smer dobi proces značaj rituala. Distorziran šum spremlja gib telesa in gladino, ki mirnemu prizoru vnese občutek nelagodja, tenzije ki jo namenoma nosijo tudi drugi prostori. Oster rob kamna je tik pred tem, da bo prebodel mehko podlogo, svetloba meče močne sence na tla in v kipe zarisuje še globje utore. Naj bo izkušnja »malo boleča«, pravi umetnica. Na nezavedni ravni verjetno v tem odzvanja njena frustracija, ki jo doživlja med kiparjenjem, saj ji kamen pogosto narekuje oblike, ki jo iritirajo. Zaveda se, da je na delu njena podzavest, zato proces opisuje kot intuitiven in ne nujno naključen.
Marmor ne samo, da preoblikuje v organske forme, ki se kljub njeni želji po odmiku od prepoznavnih form, vedno izoblikujejo v asociacijo na telo, ampak ga tudi barva. Za razliko od oblikovanja kamna, ki ga glede na zahtevnost postopkov obdela hitro, vanj posega z dolgotrajnejšim procesom namakanja in brušenja. To počne tako dolgo, da se pigment v kamen usede kot globoka modrica, ki je nastala zaradi krvavitve sprožene v kamnu. Kakor da bi bile v procesu kamene žile razdražene in iz notranjosti zakrvavele v modrih in roza odtenkih.
Kontrast med naravnim materialom in umetnim posegom vnašanja barve, ki na koncu vseeno deluje kot kamen pobran v naravi je le eden on principov umetničinega raziskovanja kontradikcij. Njena dela so polna nasprotij in iger prevar. Trd marmor se guba v mehkih mesnatih kolobarjih. Prekriva ga gumijasta odeja kože, ki se ob robovih tanjša in postaja vse bolj prosojna, lažno delikatna, saj material ne dopušča, da se vanj zažre kakršna koli sled. Navidezno trdne konstrukcije drži skupaj nekaj žebljev, prekriva jih kot papir občutljiva tkanina, ki pod metom svetlobe deluje kot mlečno steklo. Kar je svetleče in tesno popeto je prožna guma. Slap razkošne zlate je okorna reševalna folija. Zavajanje gledalca je ključno, saj ga premami, da preživi več časa z deli in jih navezuje na že videno. Tako zazna repeticijo form in materialov, vseeno pa vlogo glavnega veznega elementa odigra on sam. S premikanjem dovaja kisik do okončin, ki to potrebujejo.
Deja Bečaj, kustosinja Galerije Božidar Jakac – Muzeja moderne in sodobne umetnosti
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC (BLOG) 