Besedilo je bilo izvorno objavljeno v katalogu razstave Vadima Fiškina: Temni časi, ki je bila v nekdanji samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac – Muzeja moderne in sodobne umetnosti na ogled v obdobju 5. 5. – 27. 8. 2023.
Kaj je čas? Vprašanje, ki se mi poraja ob pisanju spremnega besedila razstavnemu projektu Vadima Fiškina z naslovom Temni časi, ko me ob tem, kot običajno preganja čas, saj se bliža datum razstave, medtem mirim otroka, ki jima je evidentno dolgčas, ter opazujem ženo, ki poskuša ob meditaciji sinhronizirati svoj notranji čas z univerzumom. Smo mi štirje sploh v istem času? Nas rešuje to, da smo si fizično blizu, v istem prostoru? Da se zaradi svetlobe vidimo in lahko našo biti tukaj–zdaj tudi potrdimo? Mnogi znanstveniki, predvsem fiziki in filozofi, vsekakor pa tudi umetniki, se s vprašanji o relacijah prostor – svetloba – čas, ukvarjajo že tisočletja, vse od takrat, ko so nehali verovati, da so vsa ta vprašanja v rokah bogov na Olimpu. Začeli so jih opazovati, meriti, rezultate povezovati in o njih sklepati. In to mnogi počno še danes. Tudi Vadim Fiškin.
Fiškinova razstava v Galeriji Božidar Jakac nadaljuje in nadgrajuje njegova umetniška raziskovanja fenomena časa, svetlobe in posredno tudi prostora. Umetnik v interjerju nekdanje samostanske cerkve z minimalnimi vizualnimi in zvočnimi sredstvi vzpostavlja celostno prostorsko intervencijo, kjer osrednja elementa predstavljajo v črno barvo prebarvane stenske ure in njihov neskončno ponavljajoči se zvok, ki bodisi odšteva, prišteva ali pa se zgolj oglaša kot tik-tak. Ko govorimo o času, po navadi mislimo na mehanizme in enote, s katerimi ga merimo. Mislimo na sekunde, minute, ure, dneve, leta, mislimo na intervale od do. Čas štejemo. Štetje časa vsebuje tudi pogled na številčnico, ki osmisli zvok tiktakanja in določi, koliko intervalov dogovorjenega tiktakanja smo namerili. Zvok tiktakanja torej instinktivno prikliče pogled. Toda tovrsten pogled je pri Fiškinovih urah suspendiran, saj umetnik ure prekrije z barvo. Črne ure kot take nam lahko predstavljajo tudi nekaj, kar ne simbolizira nič, kot zenovski vrt, ki pripada umetnosti praznine. Pogled nam tako obvisi v neskončnem, ki pa vendarle ni večnost, saj je znotraj moč slišati zvok, ki je lahko bodisi zgolj nihanje, ali seštevanje ali odštevanje časa. To se je v Izpovedih spraševal tudi Avrelij Avguštin, ki je takole strnil misli o času: »Če me nihče ne vpraša, vem; če pa hočem vprašanje razložiti, ne vem. Vendar si upam z gotovostjo trditi, da ne bi bilo preteklega časa, če ne bi nič prehajalo, da ne bi bilo prihodnjega časa, če ne bi nič prihajalo, in ne sedanjega, če ne bi bilo nič pričujoče.« Po Avguštinu sicer čas merimo v duši, dan nam je kot razsežnost duše, kjer na robovih v preteklost in prihodnost podobe vse bolj tonejo v mrak. To je sicer pomenilo pomemben obrat od antičnega (predsokratskega) razumevanja časa, izhajajočega iz kozmologije, k subjektivni notranji zavesti o času. O tem, da ni mogoče, da bi čas bival, ko ne bi bilo duše, je sicer razmišljal že Aristotel.
Kaj je čas, je torej zelo kompleksno vprašanje. Zato ni druge, kot da poskušamo z razlago definicij bolj počasi. O času so razmišljali že predsokratiki, najzgodnejši misleci antične Grčije, med njimi 600 let pr. n. št. Anaksimander iz Mileta (prvi bi naj postavil sončno uro), ki je za pravzrok in prvino vsemu, kar biva postavil »apeiron«. Ta je večen, se ne stara in objema vse svetove. Je svojevrstna neskončna podstat iz katere po Anaksimandru vse izhaja: »iz česar so stvari prišle, v tistem bodo tudi prešle – po Nujnosti; zakaj druga drugi plačujejo kazen in poravnavo za krivdo po redu Časa«. Vseprisotnost in vsevednost ima atribucijo boga. Čas je zanj opredeljeni nastanek, bitnost in propad (bivajočih stvari). Tukaj se kaže linearna ali bolje rečeno zaporedna (od koder je prišlo, v tem bo prešlo) interpretacija časa, ki do danes ostaja prevladujoči kulturni konstrukt. Nekaj drugih kultur (denimo azteška, kitajska) ima ciklično predstavo o času, ki se vseeno zaznava v zaporedju.
Kot vidimo, je tradicija zahodne filozofije v iskanju teorij o času ves čas povezana s temeljnim vprašanjem o biti, saj temporalnost določa, da je nekaj bilo, je in da bo. Temu sledi tudi Platon. V spisu Timaj zapiše, da večnosti »v skladu z resnično mislijo ustreza le ‘je’. ‘Bilo je’ in ‘bo’ je primerno izrekanje za postajanje, ki se dogaja v času.« Čas je zanj resničen, v kolikor beleži na večnosti. Čas je gibljiva podoba večnosti, večnost pa je brezčasna sedanjost. Zato večnosti v skladu z resnično mislijo ustreza le ‘je’. Veliko se je s časom ukvarjal tudi Aristotel. Eno njegovih klasičnih del, Fizika, v katerem razmišlja tudi o času, je še danes aktualno. Po Aristotelu je čas neodtujljivo povezan s kynesis (spreminjanjem, gibanjem). Čas je po njem prav gibanje, glede na prej in pozneje. Izjema je po Aristotelu večno bivajoče, če je večno bivajoče, ki ni v času, saj ni zaobseženo v času, pa tudi njegovo bivanje ni merjeno s časom.
Da ne nastane predolg filozofski disput o času, se bomo na kratko premaknili na začetek 20. stoletja, ko je Albert Einstein razvil teorijo relativnosti, Najprej je objavil leta 1905 posebno teorijo relativnosti, ki je pokazala, da se prostor in čas prepletata, nato še leta 1915 splošno teorijo relativnosti, ki jo je povezal z učinki gravitacije. O tem je v Kvarkadabri – spletnem časopisu za tolmačenje znanosti nadrobno pisal fizik in filozof Sašo Dolenc. Če na kratko povzamem je Einstein ugotovil, da se čas spreminja s hitrostjo, da je neločljivo povezan s prostorom, da nanj vpliva gravitacija in da ne teče enako za vse. Z izračuni je Einstein razvil znanstveno teorijo o četrti dimenziji, ki jo ne moremo zaznati, je videti ali se po njej sprehoditi. Celo Stephen Hawking, eden pomembnejših svetovnih fizikov, ki je proučeval nastanek vesolja in črne luknje, naj bi nekoč ironično dejal: »Nemogoče si je predstavljati štiridimenzionalni prostor. Sam imam dovolj problemov že s predstavami v treh dimenzijah«. Einsteinov Prostor-čas je primer štirirazsežnega prostora v katerem so štiri smeri možnega gibanja po dolžini, širini, višini in v času. Z našimi čutili si tega ne moremo predstavljati, a bi to pomenilo, da bi lahko življenje posameznika od rojstva do smrti videli kot en sam štiridimenzionalni predmet. Dolenc v eseju Znanost in filozofija prostora, ki je izšel v 247 številki Časopisa za kritiko znanosti piše, da so Einsteinove, sicer na prvi pogled čudaške teorije, da čas teče različno za različne opazovalce in da se prostor lahko ukrivi, pritegnile zanimanje širših množic. Sploh potem, ko so astronomi potrdili, da lahko pojave, kot jih je napovedal Einstein, dejansko opazijo na nebu. Dolenc v članku navaja zanimiv dogodek, ko sta se v Parizu leta 1922 v prostorih francoskega filozofskega društva soočila vplivna učenjaka. Henri Bergson, v tistem času eden najpomembnejših znanstvenikov in najslavnejši filozof, ter Albert Einstein, ki so ga častili kot velikana znanosti. Bergson je trdil, piše Dolenc, da je teorija relativnosti predvsem fizikalna teorija, kar pomeni, da gre pri njenih trditvah o naravi prostora in časa za prostor in čas fizike in ne za splošno obravnavanje teh pojmov. Nakar mu je Einstein odgovoril, da čas filozofov ne obstaja. Einsteinova trditev je pomenila, da so filozofske teorije o času in prostoru le igračkanje z besedami. Kot je pojasnil, obstajata zanj samo dva pojma časa: fizikalni in psihološki. Fizikalni je tisti, ki ga merijo ure, psihološki pa je zgolj občutek trajanja, ki ga v različnih okoliščinah zaznamo različno. Lahko si mislite, da Bergson in Einstein nikoli več nista skupaj razpravljala v javnosti.
Čas je v simbolnem pomenu pogosto tudi označevalec družbenih norm in politično-zgodovinskega konteksta. Tako se čas preobrazi v kapitalistični čas, temni čas, negotovi čas, lahko tudi zlati čas, dobri čas, čas obilja, ali pa so to letni časi, stari časi (spomin), novi časi, lahko tudi dolg čas, pisan čas. Ti zadnji so mi najljubši, saj spodbujajo tisto, kar družba danes najbolj potrebuje – ustvarjalnost. Na tem polju, paradoksalno, v dobi digitalnega časa, izgubljamo. Thomas Hylland Eriksen denimo v svoji knjigi Tiranija trenutka piše, da so minili časi, ko so ljudje izražali potrebo po čim več znanja. Potrebno je bilo ujeti čim več predavanj, pogledati čim več filmov in na polici imeti čim več knjig. Danes, nasprotno, je cilj intelektualca, da ima na policah čim manj knjig, da si ogleda čim manj filmov ter posluša čim manj predavanj. Na splošno stremi k temu, da v čim večji meri filtrira uporabo medijev. Ne obstaja več premalo, temveč je samo še preveč informacij. V tej poplavi pa ni garanta, da bo na prevladujočem digitalnem mediju, spletnem medmrežju, stran ali informacija, ki je dostopna danes, tam na voljo tudi jutri. Fluidnost informacije in njena trajnost sta tako pripeljani do skrajnih razmer, zato se izmika tudi kultura dialoga in dolgih razprav. Živimo v času, ko podobna besedila, kot je ta, nastajajo s pomočjo umetne inteligence. Tale ni. Morda zato, ker sam prihajam iz starih časov in smatram, da je tako filozofska kot fizikalna znanost do vseh spoznanj, ki sem jih v tekstu navajal, pogosto prišla ravno s pomočjo dolgih disputov in napak v tezah ali izračunih, ki so determinirale nove, revolucionarne teze. Orodja, kot so ChatGPT in podobni, bodo imela težave ravno s tem. Zato jim ne zaupam. Če imam prav, bo seveda pokazal čas.
Vadim Fiškin je za potrebe projekta v nekdanji samostanski cerkvi pripravil 95 ur, kot 95 Lutrovih tez. Najverjetneje ne bodo vse razstavljene v prostoru, kar ne pomeni, da ne bodo prisotne. Vsaka Fiškinova črna ura je portret zase, ima atribucijo individualnega, enega, unikatnega. Vendar sobiva, skupaj z ostalimi v prostoru. Poskuša se pogovarjati z drugimi, se pozicionirati v družbi, biti glasna, biti vidna. Pa vendar to doseže le, če funkcionira družba ur kot celota. Družba ur, ki jo lahko dojamemo tudi kot Einsteinovo teorijo prostora-časa. Nekdanja samostanska cerkev Galerije Božidar Jakac, ki nima ure na zvoniku, je z umestitvijo vseh Fiškinovih ur v prostor tako postala hiper-prostor, in izgleda kot en sam štirirazsežen predmet.
Goran Milovanović, kustos razstave in direktor Galerije Božidar Jakac
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC (BLOG) 