Pogovor z intermedijsko umetnico Mašo Jazbec. Pogovarjal se je Miha Colner.
Maša Jazbec je umetnica, akademska raziskovalka, kuratorka in producentka, ki se udejstvuje na različnih področjih, kjer se stikata umetnost in znanost. V svojem večplastnem delu se posveča predvsem vplivu robotike in ostalih sodobnih tehnologij na življenja ljudi in ostalih živih organizmov na planetu. V preteklih dveh stoletjih sta se družba in okolje transformirala z rapidno hitrostjo, zato pogosto prihaja do nerazumevanja sodobnih znanstvenih in tehnoloških dosežkov. Na drugi strani, kot pravi sama, pa so ravno umetniki tisti družbeni akterji, ki lahko skozi svoja dela neobremenjeno mislijo mogoče prihodnosti, česar znanstveniki zaradi strogih protokolov ne morejo. Svojo kariero je začela na Pedagoški fakulteti v Mariboru, nadaljevala na programu Interface Culture na University of Arts and Design v Linzu (Avstrija), doktorirala pa je programu Empowerment Informatics na University of Tsukuba (Japonska). Trenutno deluje v sklopu programa RUK (Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture) in v podjetniškem pospeševalniku Katapult v Trbovljah.
V teh tednih in mesecih pospešeno pripravlja samostojno razstavo z naslovom Sintetični organizmi za nekdanjo samostansko cerkev Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, kjer bo predstavila nekakšno sintezo svojega večletnega dela, skozi katerega razmišlja o odnosu med človekom in robotom. Pričujoči pogovor je nastal med procesom priprave obsežne razstave, ki bo združevala elemente kiparstva in intermedijske umetnosti, pogovor pa je tekel o vsem mogočem, predvsem o temi, ki Mašo Jazbec okupira že vrsto let: o robotih in ljudeh oziroma, o tem, kako se stanje duha človeške vrste odraža tudi skozi naš odnos do robotov.
Razstava Maše Jazbec: Sintetični organizmi se bo v Galeriji Božidar Jakac odprla 9. septembra 2022!
Običajno te označujejo kot novomedijsko umetnico oziroma ustvarjalko, ki deluje na presečišču umetnosti in znanosti, saj si razpeta med tema dvema svetovoma. Kako označuješ samo sebe?
Običajno mi pravijo intermedijska umetnica, medtem ko sama pravim, da se ukvarjam z raziskovalno umetnostjo. Moja pot je bila takšna, da sem skozi umetniško raziskovanje prišla tudi do znanosti. Začelo se je z umetnostjo in mojo fascinacijo nad humanoidno in androidno robotiko, kar me je privedlo do znanstvene kariere. Takšnih robotov kot jih denimo razvijajo v laboratoriju profesorja Hiroshija Ishigure ni mogoče razvijati v umetniškem okolju, saj umetniki običajno nimajo dostopa do takšnih kapacitet. Ko sem si pred leti želela oditi na rezidenčno bivanje oziroma izpopolnjevanje v ta laboratorij na Japonsko, so mi pojasnili, da sprejemajo zgolj doktorske študente, kar je bil neposreden razlog, da sem vpisala doktorski študij. To mi je odprlo vrata v okolja, kjer ustvarjajo robote. Ampak vse to je povezano, saj se moja umetniška praksa usmerja v raziskovanje človeka in ena izmed poti do tja je tudi robotika. Človeško bit je mogoče spoznavati tudi skozi robote.
Umetnost ima v tem kontekstu dvoumno vlogo: na eni strani omogoča svobodo, ki privede do eksperimentov in nenadejanih rezultatov; na drugi strani umetnost iz tehnološke perspektive ni povsem konkurenčna industriji in umetniki težko postanejo izumitelji novih tehnoloških orodij, saj imajo industrijski kompleksi boljše pogoje. Kako vidiš položaj umetnosti v tem odnosu?
Tako umetnik kot znanstvenik sta raziskovalca, saj morata biti pri svojem delu kreativna in razmišljati izven okvirjev, nedvomno pa se razlikuje pot do končnega rezultata. Pri umetniku je to umetniško delo ali razstava, pri znanstveniku je to znanstveni poizkus oziroma analiza podatkov in posledično objava v znanstvenem članku. Poizkusila sem oboje in spoznala, da imamo umetniki pri tem veliko več svobode. Znanstveniki se morajo držati zelo strogega protokola, saj je treba vsako stvar dokazati z znanstvenim eksperimentom, kjer se morajo ujemati vsi izračuni in statistika; hipotezo je treba potrditi ali ovreči. Pri umetnosti pa je to mnogo lažje in bolj svobodno, saj umetniki dela postavimo na ogled in nato pač vidimo, če učinkujejo na ljudi ali pač ne. Umetniki s svojimi deli običajno odpiramo vprašanja in od nas nihče ne pričakuje odgovorov, medtem ko morajo znanstveniki ponujati odgovore. To je poglavitna razlika.
Dejstvo pa je, da so prve robote pravzaprav zasnovali umetniki. Besedo »robot« je iznašel umetnik in tudi prvi zametki robotike so se rodili v umetniških glavah; ideja o robotu izhaja iz popularne kulture, iz stripov, romanov in filma. Leta 1920 je Karel Čapek ustvaril gledališko predstavo R.U.R. (Rossumovi Univerzalni Roboti), kjer je kot prvi uporabil besedo robot; ta je kasneje prešla v domeno znanosti. Tudi tri zakone robotike je napisal pisatelj znanstvene fantastike Isaac Asimov, kljub temu pa jih znanstveniki pri razvoju robotov še vedno uporabljajo. Ko sem delala v laboratoriju profesorja Ishigure, so mi kolegi nosili knjige umetnika Stelarca. Menim torej, da gresta znanost in umetnost pogosto z roko v roki, razlike pa se zgodijo predvsem pri predstavitvi, saj se umetnik ne ukvarja z dokazovanjem tez in se lahko v veliki meri prepusti fikciji in fantaziji.
Zamišljanje prihodnosti se lahko torej zgodi zgolj v domeni umetnosti, medtem ko znanstveniki te možnosti nimajo, ker tega pač ne morejo dokazati?
Najbolj uspešni znanstveniki so običajno tisti, ki so kreativni, tisti, ki lahko razmišljajo izven strogih okvirjev svojega področja. Tudi profesor Ishiguro je na nek način umetnik, svoje robotske tehnologije ljudem približuje tudi na umetniških festivalih. Tako sem v sklopu festivala Ars Electronica v Linzu leta 2009 tudi sama prišla v stik z njim, kar bi bilo izven umetnostnih okvirov skoraj nemogoče. Pravzaprav mi je ravno obisk tega festivala spremenil življenje. Od nekdaj sem bila navdušena nad filmi kot sta Blade Runner ali Alien in pri tem sanjala o robotih in novih tehnologijah, čeprav takrat tega področja nisem prav dobro razumela.
Tako sem se odpravila raziskovat robotiko na Japonsko, kjer je odnos do robotov povsem drugačen kot v zahodnem svetu, ker je izrazito kulturno pogojeno. Japonska popularna kultura predstavlja robote kot heroje in zaveznike človeštva, hkrati pa je njihova vera osredotočena na vse (organske ali anorganske) stvari; v šintoistični tradiciji so vse stvari žive, zato tako kamen kot robot v sebi nosita življenje. V evropskih kulturah pa je odnos do strojev in robotov povsem drugačen.
V zahodni kulturi je pogosto drugače tudi to, da roboti in ostala (neživa) bitja pogosto predstavljajo grožnjo, da bodo ušli nadzoru in zavladali svetu, kjer gospoduje človek. Misliš, da je to le zrcalna podoba nas samih oziroma naše kulture?
Vsekakor je to zgolj refleksija nas samih. Na drugi strani se postavlja vprašanje, zakaj in kako projiciramo naše fantazme o tem, kako ustvariti nekaj več samih sebe. Ljudje ustvarjamo stroje in robote, medtem ko nam te entitete v zameno postavljajo nekatera temeljna vprašanja, kdo smo in kam gremo? V bistvu nam ravno roboti in druga neživa bitja omogočajo to refleksijo. Na področju sodobne znanstvene fantastike so roboti in androidi nekako bolj humani in sočutni kot ljudje, kar pomeni, da se omenjeni trend percepcije robotov nekoliko obrača. Roboti in androidi nam dejansko postavljajo ogledalo in pred nas polagajo to, s čemer se mi (ljudje) pogosto nočemo soočiti.
Če se vrnem na umetnost in tvoje ustvarjanje. Tudi umetniki, ki se ukvarjate s praksami, kjer tehnologija predstavlja integralni del celote, tako na ravni produkcije kot razmisleka o odnosu človeka do svojega okolja. Pogosto pri tem ne gre za fascinacijo nad novimi tehnologijami, ampak predvsem za premislek o možnih posledicah njihove uporabe. Je tudi v tvojem delu tako?
Tudi v mojem primeru ne gre za golo fascinacijo, ampak so vzgibi mnogo bolj analitični in raziskovalni, kar je tudi razlog, da se temi pojavi ukvarjam že tako dolgo. To je postal moj način življenja. Tako robotov ne vidim več zgolj kose tehnologije, ampak v njih iščem odgovore na vprašanje, kako nas (ljudi) tehnologija spreminja.
Ljudje že nekaj časa sanjamo o znatni optimizaciji lastnih teles ob pomoči tehnologije. Misliš, da je to dejansko mogoče v bližnji prihodnosti?
V bistvu se optimizacija telesa s pomočjo tehnologije dogaja že nekaj časa, saj so danes naša telesa povezana s tehnologijo kot nikoli poprej. To so recimo plombe v naših zobeh ali očala za slabovidne, prav tako imamo vedno več takšnih in drugačnih vsadkov…
Kakšna pa je situacija na ravni nevronskih dopolnitev?
Tudi na tej ravni tehnologija znatno napreduje. V svojem laboratorijskem delu na Japonskem sem se v veliki meri posvečala nevronski interakciji med robotom in človekom. Tam smo robote dejansko lahko upravljali z močjo misli, kar pomeni, da smo sočasno upravljali dve telesi. Pri tem eksperimentu sem se malce nanašala na film Ghost in the Shell – delali smo zamenjave telesa med človekom in robotom, kar je zares delovalo. Privzeli smo protokol, ki ga imenujemo prenos lastništva telesa (body ownership transfer); ta deluje po principu taktilnih, haptičnih in vizualnih dražljajev. Robota smo opremili s stereoskopsko kamero, ki je bila istočasno povezana z očali za virtualno resničnost (Oculus), skozi katera je uporabnik videl to, kar vidi robot. Tako v prvi osebi nismo videli lastnega telesa, ampak telo robota. Poskus je bil uspešen, saj so ljudje občutili telo robota, kot da bi bilo njihovo. Takrat smo na povsem znanstveni ravni dokazali, da »body ownership transfer« deluje tudi na robotsko telo.
To je bilo izjemno doživetje, čeprav je bilo znanstveno dokazovanje eksperimenta z analizo podatkov dokaj mukotrpno, vendar smo uspeli. To je bil eden izmed primerov interakcije med človekom in robotom na način zamenjave telesa. Kasneje smo delali poskus z zamenjavo obraza, kjer so ljudje v ogledalu, potem ko so si nadeli očala za virtualno resničnost, videli robota, ki se je sinhrono premikal. Zanimalo nas je, ali bo mogoče prelisičiti obraz, kar je dokaj zahtevno; ljudje imamo namreč del možganov namenjen zgolj prepoznavanju obrazov. Imeli smo tri protokole: prvi je predvideval, da se človek ne premika, ampak le sprejema dražljaje; drugi del je predvideval aktivnost rok; tretji del je predvideval vibratorje. Sprejemni (prvi) del je nedvomno deloval, medtem ko zadnji ni. Ljudje so potrdili, da obraz, ki ga vidijo v ogledalu občutijo kot da bil njihov. To pomeni, da bi se lahko človek brez težav gibal v robotskem telesu. Takšne vrste raziskav in eksperimentov so ključne za razvoj bioničnih udov in za rehabilitacijsko robotiko.
Kaj pa omenjeno upravljanje robota z mislimi? Ideja upravljanja stvari z mislimi, ki namiguje tudi na možnost kontrole misli, zveni skrajno distopično. Torej, če je možno neko stvar upravljati z mislimi, je mogoče potemtakem tudi brati misli?
Mislim, da to ni neposredno povezano. Trenutno uporabljamo več neinvazivnih naprav; to so elektrode, ki se pripnejo na glavo in merijo možgansko aktivnost. Naprava lahko izmeri to, kar delamo in ne tega, kar mislimo. V času študija na Japonskem smo denimo izvajali poskus, kjer sem razmišljala, da premikam roko, medtem ko je računalnik zabeležil, kateri del možganov se aktivira v ta namen. Ko smo dobili vzorec aktivnosti možganov, smo to prenesli na robota. Tako se je ob misli, da premikam roko, robot res premaknil. Upravljanje stvari z mislimi danes ni nič posebno novega, ampak so to že utečene prakse. S pomočjo androidne znanosti oziroma robotike se raziskujejo tudi bionični udi, ki so uporabni za rehabilitacijsko robotiko. Med drugim smo delali poskus, da smo uporabniku (človeku) instalirali tretjo (robotsko) roko, da bi videli, ali lahko človek premika tri roke hkrati. Lahko jih! Nevrološka znanost je prišla do zaključkov, da se možgani razvijajo in prilagajajo novim situacijam celo življenje. Nevroni so ves čas aktivni in pletejo vedno nove povezave. Podobne eksperimente je delal tudi umetnik Jaron Lanier, ki je tudi skoval izraz Virtual Reality in se ukvarja z razvojem avatarjev. V svojih poskusih je dal človeku v virtualni resničnosti možnost upravljanja avatarja z več udi (jastoga/lobster) in ugotovil, da se tega človeški možgani privadijo in ga lahko upravljajo.
Tehnologija se danes bliskovito razvija, pri čemer je ključen tudi ekonomski vidik, za katerega se zdi, da je nadpomenka vsem ostalim segmentom družbe. Kakšno je razmerje med znanostjo in ekonomijo? Bi znanost lahko delovala bolje, če bi bila osvobojena ekonomskih spon?
Ne samo znanost, tudi umetnost je zelo odvisna od ekonomskih dejavnikov. Umetniki, ki se želimo ukvarjati z robotiko, smo zato zelo omejeni. V Sloveniji na primer ni ustrezne infrastrukture, kjer bi se lahko producirala robotska umetnost, saj so robotske tehnologije zelo drage, posledično pa umetniki težko pridemo v podjetja, kjer izdelujejo robote. Seveda se premalo vlaga tudi v znanost.
Kljub temu moram priznati, da se v zadnjem času v robotiko vlaga ogromno, saj je očitno to področje postalo zelo uporabno in potencialno donosno. V tem primeru gre predvsem za industrijsko robotiko, medtem ko sta humanoidna in družabna robotika v Evropi dokaj zapostavljeni. Ta industrija mnogo bolj cveti na Japonskem, kjer jo že uporabljajo v domovih za starejše občane, saj – na žalost – nimajo dovolj mladih ljudi, ki bi bili pripravljeni skrbeti za starejše. Pomoč družabnih robotov je denimo zelo uporabna pri starostnikih z demenco, saj se pogovarjajo z ljudmi.
Ljudje torej nimajo nič proti diskusiji z robotom?
Na Japonskem nedvomno ljudje nimajo težav s tem. V Evropi so pa veliko bolj zadržani do družabnih robotov, je pa tudi tu v porastu predvsem industrijska robotika. V Kočevju se je denimo odprla tovarna robotov Yaskawa, ki je edina Yaskawina tovarna robotov v Evropi, kjer robote tudi izdelujejo. To je velika stvar. To je za ta kraj velika stvar, ker tja ne prihaja samo Yaskawa, ampak tudi cela vrsta drugih povezanih podjetij. Ogromen dosežek.
Omenila si, da je v Sloveniji težko ustvarjati robotsko umetnost, ker ni osnovne infrastrukture, medtem ko je na Japonskem to lažje. Kako je drugje po Evropi?
Morda najbolj napreden oddelek za kreativno robotiko je v Linzu v Avstriji, ki je povezan z univerzo. V zahodni Evropi se tovrstne raziskave opravljajo predvsem preko podjetja Kuka, ki izdeluje industrijske robotske roke. Humanoidne robotike pa praktično ni.
To pomeni, da humanoidna robotika ni v interesu kapitala?
Mislim, da se tudi pojavljajo interesi, vendar še zdaleč ne tako močno kakor za industrijsko robotiko. Začelo se je s podjetjem Honda Robotics, ki je izdelalo Asimo, najbolj naprednega humanoidnega robota. Razlog za velika vlaganja v humanoidno robotiko je bila jedrska nesreča v Fukushimi, saj je tam celotno okolje prilagojeno človeku, ki naj bi upravljal priprave. Ta program se je nato opustil, saj je v poškodovani nuklearni elektrarni sevanje tako močno, da se ves čas uničujejo čipi. Sicer pa so bili humanoidni roboti Asimo pogosto na turnejah in enega smo gostili tudi v Trbovljah, kjer smo ga predstavili na gledališkem odru Delavskega doma na gledališkem odru in dvorana je bila polna do zadnjega kotička. Poleg japonskih podjetij pa je pri razvoju robotike močan še Boston Dynamics. Poleg tega je tu še pornografska industrija, o kateri pa se ne govori glasno, čeprav bi se moralo.
Roboti so recimo dostopni v bordelih, kjer nadomeščajo ljudi; in ne zgolj to, celo dražji so kot ljudje. V tem primeri nam roboti kažejo, kakšna je vrednost človeškega življenja in kakšna družba smo. Če je žensko telo lažje zamenljivo kot robotsko, se mi zdi to znak za alarm. Ravno naši odnos do spolnih robotov nam veliko pove o nas samih. Mnogi jih namreč hočejo uničiti zaradi neetičnosti. Na žalost je bil dokaj zaskrbljujoč odziv feministične skupnosti, za katero je bila v prvi vrsti moteča objektivizacija »ženskega« robotskega telesa. Meni osebno pa se zdi zgovorno zlasti to, da ljudje rajši posegajo po robotih kot spolnih partnerjih, saj se očitno v intimnih situacijah ob njih počutijo boljše kot ob svoji vrsti. Ključno vprašanje se mi zdi, kje smo kot družba tako skrenili v medsebojnih odnosih, da se osebe intimno bolj sprostijo ob robotih kakor ob so-človeku.
Vsa ta omrežja in tehnologije so lahko zelo osvobajajoče, saj ljudem nedvomno lajšajo življenje, na drugi strani pa se ravno skozi njih vzpostavlja mehek nadzor vsakdanjika.
Ravno s temi vprašanji sem se ukvarjala v projektu FMR1. Na spletu sem našla posnetke zarodkov in fasciniralo me je (v negativnem smislu), da ljudje posnetke nerojenega otroka objavljajo na Youtube kanalu. To se mi je zdelo kot vdor tehnologije v intimo posameznika. Ta posnetke sem apropriirala in jim dodala respirator, ki je služil kot sprožilec videa – ko je obiskovalec pihnil v respirator, se je začel predvajati video. Izpostaviti sem želela vprašanje, kdaj se začne naše sobivanje s tehnologijo in kam pelje? Podoba embria je služila kot osnova za vprašanje: kje smo in kam gremo? Ker sem podobo embria uporabila v več svojih projektih, sem ga nato tudi poimenovala – Mikkel.
Mikkel, ki je nekakšen tvoj alter ego…
Da, to je moj alter ego, ki sem ga prvič uporabila leta 2008, nato pa se je manifestiral v različnih oblikah in podobah. Najbolj emblematična podoba tega projekta je morda moj portret s črnimi očmi, ki pomenijo neskončnost.
Mnoga tvoja dela so navidezno zelo izobraževalno naravnana, saj ljudem poleg čutnega izkustva ponujajo tudi koristne informacije in znanja.
Izobraževalna funkcija se v mojih delih skoraj neizbežno pojavi, četudi tega morda kdaj ne bi želela. Na nek način pa umetnost pogosto razširja obzorja in posledično poseduje tudi funkcijo učenja in odpiranja horizontov. Tudi sama pogosto pričakujem takšen učinek umetnosti name: želim, da me umetnost spremeni, da spremeni moj način videnja stvari, da odpre nove poglede. V tem pogledu mi je povsem vseeno, kakšna ta umetnost je, naj si bo to slika, kip ali novomedijska umetnost.
V svojih delih uporabljaš vsa mogoča sredstva, kot so fotografije, objekti in video, ne predstavljaš pa prototipov, kar pomeni, da se skozi umetnost poigravaš zgolj z idejo robotike, medtem ko le-ta ni nujno fizično prisotna v tvojih delih.
Na nek način se moram poigravati zgolj z idejami, saj bi si zelo težko izposodila pravega robota, še manj pa da bi ga sama naredila. Tudi industrija ne dela iz popolne ničle, saj je tam nakopičenega že ogromno poprejšnjega znanja. Robotika je zelo interdisciplinarna veda, kjer sodelujejo ljudje iz zelo različnih področij, kot so med drugim filozofija, sociologija, kognitivna znanost, nevroznanost, industrijsko oblikovanje, inženiring in mehatronika. Na svojih predavanjih iz robotike ljudem pogosto govorim o tem, da je treba preveriti, kakšni roboti so se uporabljali v (novejši) zgodovini, da bi videli, kako napredna je bila neka družba. V robotiko se vedno implementira najnovejša tehnologija, najsi bodo to senzorji, kamere ali nadzorne plošče. Na drugi strani so roboti odličen pokazatelj etičnih vrednot naše družbe.
Večina ljudi v vsakdanjem življenju nima stika z roboti. Kako misliš, da ji potemtakem dojemajo?
V Sloveniji je nedvomno težko, zato je to, kar delamo v našem laboratoriju (Katapult) v Trbovljah zelo aktualno in imamo veliko obiskovalcev. Zaenkrat smo edina ustanova v državi, kjer nudimo interakcijo s humanoidnimi in industrijskimi roboti širši javnosti. Imamo dva humanoidna robota, s katerima lahko obiskovalci na različne načine komunicirajo; imamo industrijsko robotsko roko, ki se večinoma uporablja v industriji; pri nas pa ustvarja, z našimi roboti pripravljamo tudi številne delavnice »human robot interactions«. Naše poslanstvo je, da seznanjamo ljudi z robotskimi tehnologijami. O robotiki se v družbi veliko govori, malo pa je priložnosti za neposreden stik s temi tehnologijami.
To je bil eden od razlogov, da sem se nekoliko umaknila iz akademskih vod in prešla v delo s širšo javnostjo. Ko sem študirala na Japonskem, sem raziskovala, objavljala strokovne članke in hodila na akademske konference, kar je bilo fascinantno, vendar me je motilo predvsem to, da je z izsledki raziskav soočen le ozek krog akademikov. Menim, da vse te stvari v raziskovanju robotike delamo za ljudi in za družbo, kar samo po sebi pomeni, da se morajo informacije širiti onkraj akademskih krogov. To, kar delamo v laboratoriju v Trbovljah, je naša misija demokratizacije znanstvenih dosežkov. V odprti in demokratični družbi moramo imeti vsi možnost seznanjanja z znanstvenimi dosežki in napredki. Nenazadnje je znanost še vedno dokaj odvisna od javnega financiranja in je kot takšna tudi vselej javno dobro. V bistvu me žalosti, kadar pridejo ljudje v laboratorij in mislijo, da so seznanjeni z najnovejšo tehnologijo, nato pa jim moramo razložiti, da to obstaja že celo večnost. Tudi jaz si pot v znanstvene in akademske kroge utirala na zelo neortodoksen način, preko umetnosti.
Kakšna pa je bila tvoja pot v umetnost in znanost?
V Mariboru sem študirala likovno umetnost na Pedagoški fakulteti, ki je bil zelo interdisciplinaren program, vendar me je najbolj pritegnilo kiparstvo, ki sem ga povezala tudi z videom in interaktivno umetnostjo. Po končanem študiju so me vabili na akademijo v Ljubljano, vendar se to k sreči ni zgodilo, ker tisto leto ni bilo razpisanih mest za študij; k sreči zato, ker se mi zdi formalen študijski program intermedijske umetnosti v Sloveniji dokaj slab. Nato sem se vpisala na program Interface Culture v Linz, kjer so se mi odrla vrata v svet. Tudi profesorski kader je bil izjemen, saj tam predavajo nekateri pionirji intermedijske umetnosti, kot sta Christa Sommerer in Laurent Mignonneau. Kljub temu si profesorji vzamejo ogromno časa za študente. Zgodilo se je denimo, da si je profesorica programiranja vzela pet ur časa popoldan, da mi je razložila, kako deluje kodiranje. Profesorji investirajo ogromno truda in časa v produkcijo študentskih del in posledično tudi za prezentacije teh na priznanih prizoriščih.
Prvo leto študija v Linzu sem že v sklopu programa Interface Culture sodelovala na festivalu Ars Electronica. Profesorji, ki tam predavajo, so poleg akademske kariere še vedno zelo aktivni na svojem področju in veliko razstavljajo na pomembnih platformah. Kar je tudi pogoj, da obdržijo delovno mesto. V okviru študija sem šla na izmenjavo na Japonsko, kjer sem sodelovala z laboratorijem IAMAS, s katerim je univerza v Linzu imela partnersko sodelovanje. Ko se je izmenjava po treh mesecih končala, sem si želela nazaj, da bi se lahko izpopolnjevala v laboratoriju profesorja Ishigure, kjer pa nimajo programa za umetnike. Edina možnost je bila, da vpišem doktorski študij, zato sem našla ustrezen program in se prijavila. To je bil mednarodni program Empowerment Informatics, kamor so zaradi interdisciplinarne narave študija sprejemali umetnike, inženirje in znanstvenike, da bi delali skupaj. V komisiji na intervjuju je bilo sedem inženirjev, a so me kljub moji neizkušenosti na tehničnem področju vseeno sprejeli. Tako sem na Japonskem ostala tri leta. Program je bil zelo zahteven, ampak ni bilo težko, saj so se mi izpolnile sanje – lahko sem delala v laboratoriju profesorja Ishigure. Tam sem imela nenehen dostop do robota (geminoida HI-2), ki sem se ga naučila upravljati, prav tako pa sem osvojila različne metodologije znanstvenih eksperimentov.
Prihajajoči razstavi v Galeriji Božidar Jakac je naslov Sintetični organizmi, ki je integrirani ciklus, kjer pa je poudarek predvsem na kiparstvu.
To je moja strast in želja. Tega bi si želela še mnogo več, vendar mi profesionalna razdvojenost nekoliko preprečuje še večji angažma. Kiparstvo me je vedno privlačilo; bistvu me pri sodobni umetnosti pogosto moti želja po enciklopedičnosti, morda tudi zaradi tega, ker sem toliko časa preživela v tehnicističnih vodah obdelave podatkov in izsledkov. Ko pridem v galerijo, si ne želim brati teh stvari, ampak si želim drugačnih senzacij in doživetij. Moja umetniška dela morda niso tako močna v njihovem znanstvenem aspektu, saj so namenjena predvsem doživetju in vizualnim senzacijam. V svoji umetniški praksi ne želim preveč dobesedno prevajati znanosti v umetniški jezik.
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC (BLOG) 