Nekdanji cistercijanski samostan Kostanjevica na Krki – dominanta v prostoru

S projektom Cisterscapes po sledeh cistercijanov, redovnikov, ki so izšli iz krize meniškega življenja v želji, da se odvrnejo od »pregrešnega« sveta.

Iz matične dežele Francije so kmalu začeli osvajati Evropo in cistercijanske postojanke so nastajale ena za drugo. Beli menihi so se pred »civilizacijo« umikali na samotne in zamočvirjene kraje. Posvečali so se kontemplaciji, molitvi in ročnemu delu po načelu »Ora et labora!«. Na ozemlju današnje Slovenije sta vzniknila dva cistercijanska samostana; ustanovitev prve cisterce na naših tleh, v Stični, sega v leto 1136, kostanjeviško pa je leta 1234 ustanovil znameniti koroški vojvoda Bernard Spanheim. Naselili so jo menihi iz vetrinjskega samostana pri Celovcu. Letnico ustanovitve si zlahka zapomnimo, če štejemo po vrsti.

12. stoletje je obdobje razcveta cistercijanov, ki so ga po sv. Bernardu imenovali kar bernardinsko stoletje. Sv. Bernard je bil namreč tisti, ki je s svojimi asketskimi in strogimi pravili poosebil red belih menihov. Po njegovi smrti je Evropa štela že 344 cisterc, od katerih je skoraj polovica izšla iz francoskega Clairvauxa, ene od štirih primarnih opatij.

Projekt Cisterscapes – Cistercijanske pokrajine povezujejo Evropo, ki je svojo pot začel leta 2019, združuje pet evropskih držav z bogato cistercijansko zapuščino; Nemčijo, Avstrijo, Češko, Poljsko in Slovenijo. Cilj projekta je skupna kandidatura vseh petih držav za Znak evropske dediščine v letu 2023.

Nekateri samostani so še danes delujoči, tak je stiški, drugi imajo raznolike nove vsebine. V kostanjeviškem Marijinem studencu, pa se prepletata staro in novo, saj v njem od leta 1974 domuje Galerija Božidar Jakac.

Beli menihi so v prostoru pustili sledove

Tu nastopi arheologija z metodami daljinskega zaznavanja (kot naprimer LiDAR oz. lasersko skeniranje površja iz zraka) s pomočjo katerih lahko sledi v prostoru lažje razberemo. Na površini se kažejo v obliki topografskih znakov – jarki, nasipi, ugreznjene poti, arhitekturne ostaline itd. Med metode dalinjskega zaznavanja uvrščamo tudi geofizikalne meritve (magnetna metoda, geoelektrično kartiranje, georadar itd.)

Prednost teh metod je, da so nedestruktivne, saj ne posegajo v arheološke ostaline, omogočajo pa hiter in natančen zajem podatkov na večjih območjih.

Krajina kot palimpsest preteklih človekovih posegov v prostor

V letu 2022 bodo na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije interpretirali posnetke zračnega skeniranja širše okolice kostanjeviškega samostana. Zračno lasersko skeniranje bo zagotovo razkrilo krajino, ki so jo stoletja oblikovali in preoblikovali cistercijanski menihi. Kje vse so bili ribniki, mlini, kamnolomi ali pa že davno preraščene poti.

Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete pa bo na območju nekdanjega samostanskega vrta izvedel geofizikalno raziskavo. Locirali bodo morebitne še ohranjene arhitekturne ostaline, predvsem ostanke temeljev nekdanjih gospodarskih poslopij, ki jih je upodobil še Valvasor na svojih grafikah.  

LiDAR – pogled iz zraka

Morda še namig … lidarski posnetki so od leta 2015 prosto dostopni na spletu. Prepoznavanje arheoloških znakov zahteva veliko znanja in izurjeno oko strokovnjaka, vendar pa lahko tudi sami poskusite, kako vešči ste pri raziskovanju »paleo« krajine – poiščite svojo hišo ali parcelo in jo z nekaj kliki postavite v prostor, naplasten s preteklimi sledmi.  

Nadaljevanje »Cisterscapes« zgodbe pa le spremljajte na naši spletni strani.

Besedilo: Maja Bahar in Alja Fir

Naslovna fotografija: Samostan Kostanjevica na Krki – interpretacija posnetka zračnega skeniranja Dimitrij Mlekuž, ZVKDS