Park skulptur v Kostanjevici na Krki

Park skulptur je pomensko mnogovrsten termin, zato bi bilo v primeru kostanjeviške muzejske zbirke na prostem ustrezneje govoriti o parku simpozijskih skulptur. Da bi bolje razumeli posebnosti kostanjeviške simpozijske zbirke, pa je potrebno poznati konceptualna izhodišča kiparskega simpozija. Simpozijsko kiparstvo ima znotraj polja kiparstva v javnem prostoru specifične karakteristike. Kiparski simpozij je že po definiciji lokacijsko specifičen, saj umetniki ustvarjajo v avtohtonem, v naprej določenem materialu, v neposrednem stiku z naravo, v časovno zamejenem obdobju in načeloma brez (ideoloških) omejitev. Svojevrstna ustvarjalna svoboda omogoča monumentalnejše kiparske izvedbe, ki so za mnoge ustvarjalce pomembna izkušnja na karierni poti. Še pomembnejše pa so izmenjave idej, znanj in kiparskih praks na globalni ravni, saj je ena izmed značilnosti kiparskih simpozijev mednarodna udeležba umetnikov, ki s sodelovanjem lokalne skupnosti, tudi v duhu starogrškega pomena besede simpozij bogati medkulturni dialog.

Pogled iz zraka na Park skulptur Forma viva Kostanjevica na Krki.

Prvi kiparski simpozij je bil realiziran v avstrijskem St. Margarethnu leta 1959 in je predstavljal model za organiziranje podobne manifestacije na slovenskih tleh, z željo po novih stikih med kiparji z različnih koncev sveta in s hotenjem po novem stiku z občinstvom. Mednarodna simpozijska srečanja so se pod skupnim naslovom Forma viva od leta 1961 sprva odvijala v Kostanjevici na Krki in v Seči pri Portorožu, kasneje pa še na Ravnah na Koroškem (1964) ter v Mariboru (1967). Raziskovalci tega specifičnega umetnostnega pojava, ki je svoj razcvet doživljal v 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja, slovenski manifestaciji poleg hitrega odziva na vzor iz sosednje Avstrije priznavajo dobro organiziranost, presenetljivo kontinuiteto in visoko kakovost, ki se jo še danes zagotavlja s selektivnim izborom udeležencev.

Organizacijski komite Mednarodnega simpozija Forma viva na obisku v St. Margareten leta 1960. Foto: Lado Smrekar, Vilma Pirkovič.

Za štiri delovišča Forme vive so bili določeni štirje lokacijsko specifični, klasični kiparski materiali: v Kostanjevici na Krki kiparji obdelujejo hrastovino, v Seči pri Portorožu klešejo istrski kamen, v Ravnah na Koroškem so bili umetniki soočeni z jeklom, v Mariboru pa se je ulival beton. Postopoma so se izoblikovale obsežne in kompleksne permanentne zbirke monumentalnejših skulptur z značajskim predznakom izbranega materiala, ki so zaradi kontinuitete in mednarodne zasedbe umetnikov specifičen pregled razvoja (modernističnega) kiparstva na prostem. Ob tem je potrebno poudariti, da je simpozijski kip največkrat izpeljanka ateljejskega, zato redkeje predstavlja novost ali najboljše delo v opusu posameznega kiparja.

Delovišče Mednarodnega simpozija Forma viva leta 1963.

V neposrednem okolju nekdanjega cistercijanskega samostana, ki kostanjeviškemu parku skulptur nudi svojevrstno kuliso, ne najdemo vseh vertikalno zasnovanih stebrov, znakovnih in organskih plastik ter figurativnih ali arhitekturno izraženih plastik, če povzamemo tipološko klasifikacijo, ki jo je v parku skulptur prepoznal dr. Stane Bernik. Princip strnjene galerije na prostem je namreč razširjen s postavitvami v bližnje ambiente mesteca ob Krki. Simpozijski park skulptur je živ v več ozirih: številčno se nenehno bogati, naravno okolje se spreminja z letnimi časi, prav tako pa se preobraža les, ki se stara, poka, trohni. V Kostanjevici so se za hrastov les odločili zaradi neposredne bližine Krakovskega gozda, iz katerega so zlahka dostavljali hlode na delovišče v bližini samostana. Ker pa je les živa forma v dobesednem pomenu, je njegovo postopno propadanje, kljub izjemni trdnosti hrasta, neizbežen del naravnega procesa. Od tod izvirajo največje težave z ohranjanjem fonda, saj se les v zunanjem prostoru burno odziva na vse klimatske vplive in pred konservatorsko – restavratorsko stroko postavlja kompleksen problem ohranitve.

Kiparka Magdalena Miočinović Andrić pri delu, leto 2006.

Mednarodna kiparska zbirka na prostem se v Kostanjevici na Krki razvija že več kot pol stoletja in kot primer kiparjenja v lesu predstavlja pomembno kulturno dediščino. Ko različne kiparske poetike v praksi in situ ustvarjalno trčijo ob genius lokalnega delovišča, se začnejo porajati edinstvene lesene skulpture. Podobno, kot se prepletata simpozijsko delovišče in razstavišče, se na travnati preprogi dopolnjujeta umetnost in narava. V pravljičnem zelenju prirode in pred veličastno arhitekturno kuliso odzvanja glasba v lesu.

Besedilo je del Smernic za ohranjanje kulturne dediščine v lesu, ki so nastale v projektu Re/Forma Viva.

Avtorica: Sandra Bratuša.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s