KRITIČNA MISEL!


Naj pismo ne ostane zapečateno

Pismo za prihodnost / EKO 8, Mednarodni trienale umetnost in okolje, Maribor. Do 18. julija 2021.

Piše: Klara Širovnik

Umetnostna galerija Maribor (UGM) je v kompleksu nekdanje Mariborske tekstilne tovarne v Melju (MTT) po 15 letih ponovno priredila Mednarodni trienale umetnost in okolje EKO, tokrat že njegovo 8. edicijo, ki bo javnosti na ogled do 18. julija 2021. Maribor obuditev trienala krvavo potrebuje, se je šušljalo z nič kaj skritimi očitki, da je štajerska prestolnica tudi (in še posebej?) v smislu umetniških manifestacij le zaspani brat državne prestolnice Ljubljane. Trienale je bilo ustanovljeno leta 1980, zadnja izvedba pa se je v okviru mednarodne mreže kustosov in umetniških institucij srednje in vzhodne Evrope Continental Breakfast odvila davnega leta 2006. V vmesnem času so se okoljska vprašanja še dodatno zaostrila; predvsem se je dvignilo zavedanje o nujnosti varovanja okolja, kar pa se trenutno še ne prenaša v prakso s pretirano stimulativno hitrostjo.

MTT, Melje, Maribor. Prizorišče Trienala umetnost in okolje EKO 8. Foto: Sara Rezar.

Morda je obuditev trienala bolj kot mesto Maribor potrebovala celotna, zgolj pregovorno zelena dežela, ukleščena med nič kaj bolj okoljsko ozaveščene sosede. Če prisluhnemo vse glasnejšim, a – ironično – še zmerom preslišanim klicem k večji pazljivosti in odgovornosti v odnosu in skrbi za okolje, je okrepitev že obstoječih umetniških pobud, ki se posvečajo tej temi, zares nujna. EKO 8 namreč raziskuje stičišča med trenutnimi družbeno-ekonomskimi izzivi, pomembnostjo ozaveščanja in pobud h kolektivni akciji ter postkolonialno globalizacijo. Naslov trienala Pismo za prihodnost je, kot pravi njegov umetniški vodja in kustos Alessandro Vincentelli, poziv, da začnemo razmišljati izven sedanjosti. Morda pa osrednji naslovnik pisma ne bi smel biti človek prihodnosti. Prejeti bi ga bilo treba danes, v tem trenutku. EKO 8 je opozorilno (in skorajda grozilno) pismo egoistični in kratkovidni sedanjosti.

Tudi izbira lokacije se ne zdi naključna. MTT, ki je nastala z združevanjem predvojnih tekstilnih tovarn in je bila svojčas največja tekstilna tovarna v Jugoslaviji (njena velikost je impresivnih 44.000 kvadratnih metrov), je simbol postindustrijske dobe v Evropi. Obsežna skupinska razstava z združevanjem projektov predstavljenih umetnikov in tistega, kar pritiče umeščenosti trienala v izmozgano tovarno, ponudi potopitev v ekološko katastrofo sedanjosti (in prihodnosti). A vrnimo se na začetek. Ob vstopu v staro mariborsko fabriko, nos nemudoma napolni vonj po industriji; pa ne toliko po kemiji, ki je tukaj že leta ni na spregled, temveč po praznini delovnih hal, po odpadajočem ometu, po prepihu in po vsem, kar prepih prinaša s seboj. Kar je mesto Maribor leta in leta prepuščalo naključju in (ne)milosti podnebja, umetnost leta 2021 končno uporabi sebi v prid.

Pogled na postavitev EKO 8 – Trienala umetnost in okolje, MTT, Melje, Maribor.

Poleg vizualnosti je za celotno razstavo osrednjega pomena predvsem zvok, ki v praznih prostorih z visokimi stropi dobro odzvanja; tudi večje zvočne jakosti posameznih inštalacij so uspešno medsebojno usklajene, prepletajoče in dopolnjujoče se. Natančneje: med sprehodom po diagonali prvega izmed dveh večjih razstavnih prostorov, je na njegovem drugem koncu moč naleteti na nov svet, na nov zvok, medtem ko je še vedno slišen tihi zven umetniških del iz nasprotnega kota dvorane. Še konkretneje: če ob prihodu po ušesu udari tolčenje gline, ki jo britanski umetnik William Cobbing na svojstven način predstavlja v seriji videov, čez nekaj korakov v bobnič kljunejo izumirajoče papige Velike tišine umetniškega tandema Allora & Calzadilla. Medsebojno prepletenost zvoka na trienalu lahko metaforično zvedemo na samo naravo globalizacije – tudi v pretežno odprtem prostoru, naj gre za tovarno v Melju ali za planet Zemlja, je nemogoče ubežati tistemu, kar se je že zgodilo; tistemu, kar je človeštvo že zagrešilo. Tovarniški kompleks se je tudi po tej plati nedvomno izkazal za priročnega. V razmrcvarjenem okolju, ki razpada in je degradirano, rešitev pa ni na vidiku, se trienale kaže kot oaza – morda edina oaza sredi puščave brezbrižnosti in vdanosti v usodo.

William Cobbing, Clay Face, iz serije Will.I.am, 2020. zajem iz videa.

Prav Cobbingovo delo daje obiskovalcu že na začetku občutek, da je v tesnem prostoru ujet z nezdravljenim shizofrenikom, ki se ne zmore umiriti. Serija videov z naslovom Will.I.am prikazuje umetnikove udarce po lastni glavi, ki je obdana z neobdelano glino in s tem ponazarja krhko stanje človeške vrste (morda pa tudi njeno praznoglavost). Glina se upogiba in vdaja, človeška roka pa kot utelešenje moči in surovosti ne odneha. Posnetki vzbujajo tesnobo, ki pospremi v nadaljevanje razstave; to je legitimna pozicija in čustveno stanje, ki bi ga bilo v odnosu do obdelave prvinskih materialov, kot je denimo glina – tako pri pridobivanju in predelavi, kot uporabi – moč zavzeti pogosteje. Je podobno »nemočna« tudi prst, ko po njej udrihamo z betonom in ko jo krotimo s kemikalijami? Cobbingovo nadrealistično performativno delo, v katerem protagonist v ponavljajočih ciklih skorajda kompulzivno manipulira s čistim materialom, napeljuje prav na to.

Vrh trienala je nadalje mogoče mirno iskati v prostorski postavitvi Preje spomina umetnice Danae Statou, ki se tudi najbolj neposredno povezuje z lokacijo razstave. Na tleh so izpostavljene sledi tekstilnih strojev na izvirni lokaciji in velikosti, obrisi pa so napolnjeni z nepredelano soljo, saj avtorica ugotavlja, da se ta surovina pogosto uporablja pri čiščenju tekstilnih vlaken. Vizualno komponento dopolnjuje zvočna kulisa, v kateri so ob zvokih starih predilnih strojev in nekdanjih delavcev tovarne, ki pripovedujejo svoje spomine o proizvodnji, prisotni tudi zvoki premikajoče se podmorske ledene gore antarktičnega oceana; prepletenost zvokov strojev, človeškega glasu in drsenja ledu je v začetku slišna v mehaničnem prekinjanju gladkega drsenja ledene gore. Slednje spominja na zvok, ki ga slišimo, ko si na uho prislonimo lupino školjke. Zvok se nato ojača; če je na začetku odmev drsenja nežen, postopoma postaja vse bolj napet in intenziven. Zaokroženost je prepričljiva. Svoje pa spet doprinese nekdanja tovarna, katere tla se na določenih mestih dvigujejo kot kakšna travniška krtina. Čutiti je skorajšnji propad.

Danae Stratou, Preje spomina, 2020, postavitev v Patrasu, Grčija. Z dovoljenjem umetnika.

Danes je pogosto videti, da preteklost za sodobnega človeka ni več zgolj neka »skupna prtljaga«, ki si jo je smiselno naložiti, temveč prej nekakšna nekoristna utež, ki ga ali jo upočasnjuje. Tovrstno vzvišeno držo do preteklosti in do že ustvarjenega razstava EKO 8 nedvomno presega. To denimo dokazuje film Strupi Maka Sajka, ki je nastal že leta 1964, brez vsakršne misli na »podnebno pravičnost« in sorodna gibanja. V 14-minutnem digitaliziranem kratkem dokumentarnem filmu Sajko pokaže zadušljive, skorajda groteskne valove plina in dima, ki se valijo v nebo, prizore izpustov odpadne tekočine v reke, prašnih tovarniških poslopij, peneče se vode, odlaganja gradbenega materiala v naravo in pogina živali zaradi onesnaževanja. To je prikaz druge plati napredka in industrializacije v povojnem obdobju. Med potovanji po Sloveniji je Sajko namreč zaznaval spremembe v naravi – voda je dobivala rdečkaste odtenke, vrhov Pohorja pa ni bilo več mogoče uzreti zaradi smoga v ozračju. Film bi lahko tudi samostojno razumeli kot pismo za prihodnost; kot pismo, ki nam ga je Sajko ponudil že pred mnogimi leti, a smo ga takrat morda razumeli na drugačen način. Danes ga lahko še bolj neposredno povezujemo z davkom, ki ga je proces industrializacije imel na okolje.

Mako Sajko, Strupi, 1964, zajem iz filma. Z dovoljenjem Slovenskega filmskega centra.

S prepletom okoljske krize in postkolonialne globalizacije EKO 8 naslavlja tudi vprašanja migracij, ki danes niso več tesno prepletene le z družbenimi trenji, temveč vse pogosteje tudi podnebnimi spremembami. Marjetica Potrč s stensko risbo Nomadi naseljujejo otoke, priseljenci gradijo zidove (2016) naslavlja vlogo znanja in praks avtohtonega prebivalstva v sodobnem svetu ter kaže na nujo po sodelovanju med tem, kar prihaja, in tem, kar je že bilo. Obenem kaže na nujnost vzpostavljanja komunikacije med domorodci in priseljenci. Risbe so diagrami in prikazujejo pot, ki jo opravi neko znanje skozi čas; prikazujejo, kako se človek s pretokom znanja preobraža in kako ga novo znanje, pridobljeno skozi interakcijo s staroselskimi ljudstvi, ki so preživela kolonializem in kapitalizem, sooblikuje. V središče risbe je postavljena podoba, ki bi jo lahko brali tudi kot simbol plodnosti (zaobljene polkroge pa kot prsi, ki kot izvor napajajo človeštvo in poganjajo njegovo preobrazbo). Iz plodnega središča v valovih izhajajo podobe ljudi, ki se vztrajno premikajo oziroma migrirajo. Z ozirom na omenjeno nujo po sodelovanju že nastalega in prihajajočega, predstavlja tudi to delo pomemben doprinos k trienalu, a hkrati odpira tudi pomembna vprašanja. Tako na primer ni jasno, zakaj umetnica ob risbah našteva ljudstva, ki so se jim nekoč (ali se jim še vedno) dogajale krivice, kakor tudi ljudstva, s katerimi bi bilo v pridobivanju in prenašanju znanja treba sodelovati, in tistih, čigar znanje ostaja zapostavljeno; avtorica tako našteva Jude, Palestince, Aborigine, pa ekonomske »migrante« in vojne »begunce« in ugotavlja, da so vsi našteti nomadi, skupna pa jim je želja po varnosti. Družbeno angažirana plat umetnosti je v kontekstu ekološke krize seveda dobrodošla, še več, neizogibna je! Vendar se zdi, da Potrč v svoji risbi meri predvsem na faktor »humanizma« in »solidarnosti«, ki pa v človekovem odnosu do narave tako pogosto umanjka. Vprašanje je, kako je torej pomik »od človeka«, premik onstran antropocentričnega pogleda, mogoče doseči prav z osredotočenjem na človeške žrtve? Odgovor na to ponuja preostanek razstave, ki subtilno namiguje na to, da ni nedolžnih. Prav vsi ljudje in prav vsa ljudstva so, bolj ali manj, prispevala k opustošenju planeta Zemlja.

Marjetica Potrč, Nomadi naseljujejo otoke, priseljenci gradijo zidove, 2016.

Trienale problematiko okoljske krize zajema dokaj celovito. Ne osredotoča se le na človeka, temveč tudi na druga živa bitja in naravne danosti, ki so v vsakdanjem diskurzu o okoljski krizi pogosto prezrte in zapostavljene. Človek in njegove bolečine končno niso v središču pozornosti. Namesto tega je posebna pozornost in skrb namenjena denimo ledenikom, ki razstavi z naslovom Pismo za prihodnost ponujajo tudi vsebinsko oporo – razstava namreč izhaja iz spominske plošče, s katero so Islandci obeležili trenutek ob izgubi ledenika. Trienale torej ozavešča, da človek ni edini, sploh pa ne edini relevanten (su)objekt, ki bo ob dodatnem poslabšanju okoljskega stanja neizbežno pogubljen. To ni zanemarljivo.

Članek je nastal v sklopu delavnice kritiškega pisanja Kritična misel (mentor: Miha Colner)

Projekt Kritična misel se odvija v partnerstvu med Galerijo Božidar Jakac in Loškim muzejem, v sodelovanju s portalom Koridor – Križišča umetnosti in Radiem Študent.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s