V nekdanji samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac se bo 21. maja 2021 odprla razstava Navzkrižja dilem Mance Ahlin & Aleksija Kobala, ki bosta v tem prostoru vzpostavila celosten ambient, navezujoč se na večplastne pomene pojavov oziroma objektov kot so Möbiusov trak, torus in uroboros. Umetnika želita s pomočjo teh motivov in oblik z vizualnimi sredstvi nasloviti nekatere temeljne dileme današnje globalne civilizacije kot so na primer cikličnost človeškega dojemanja sveta, zgodovine, družbenih razmerij in etičnih konsenzov.
Zgodovina človeške civilizacije je pač v mnogo čem ciklična in ponavljajoča se, saj svet in družba nenehno napredujeta, hkrati pa se vedno znova vračata na izhodiščne točke. V duhu analiziranja tega fenomena sta se snovanja skupnega dela z naslovom Navzkrižja dilem lotila oblikovalka Manca Ahlin in slikar Aleksij Kobal. Njuno nastajajoče skupno delo je v osnovi atmosfersko, a hkrati posvečeno omenjenim družbenim prispodobam in pomislekom. Leitmotiv prihajajoče razstave je Möbiusov trak, ki zaradi svoje specifične oblike predstavlja svojstveno znanstveno in filozofsko zagonetko. V sebi namreč skriva nekatere temeljne dileme zahodne civilizacije v času njenega zatona, ki je premo-sorazmeren z razkrajanjem kohezivne družbe in nadomeščanjem družbenih odnosov s transakcijskimi. Möbiusov trak predstavlja nezmožnost jasne razmejite med notranjim in zunanjim, zato sta ga umetnika privzela kot metaforo družbenih odnosov, poteka zgodovine, umeščanja posameznika v kolektiv in dvopolnosti.
Möbiusov trak je iznajdba 19. stoletja, ki se sprva pojavi na področju matematike, kjer vzpostavi podlago za drugačno umevanje prostora. To je bil konkreten dokaz dvopolnosti in relativnosti številnih pojmov. Z apliciranjem Möbiusovega traku na družboslovne vede so se vzpostavila nova možna razumevanja; postal je prispodoba nekaterih temeljnih eksistenčnih vprašanj, na primer paradoksov znotraj medčloveških in družbenih odnosov ali denimo premišljevanja o končnosti in neskončnosti, ki sta človeku skrajno nedognana pojma. Neskončnost v človeških življenjih pač ne obstaja, saj se vse – tudi človeško življenje – odvija v intervalih. Čeprav je človeška minljivost, ta neizbežna končnost naših življenj, nesporno dejstvo, pa smo ljudje nagnjeni k razmišljanju o večnosti. Morda najboljša empirična dokaza za to sta neskončno pehanje za uspehom in brezobzirno delovanje na planetu oziroma odnos do plenjenja naravnih virov.
Ahlin in Kobal se v tem duhu nanašata na idejo o cikličnosti družbe in vsega zemeljskega. Če se zgodovina pregovorno ves čas ponavlja, se družba vedno znova vrti okoli istih vprašanj. Zato je nenazadnje lahko Möbiusov trak tudi odlična metafora delovanja sodobne, globalno povezane družbe, ki se v obilici informacij in impulzov, omogočenih s strani hitrih komunikacijskih sredstev in omrežij, ni dodatno demokratizirala, kot s(m)o to nekateri utopično pričakovali. Ravno nasprotno. Kobal meni, da se „danes bliskovito razvija predvsem tehnologija, ki preusmerja našo izkušnjo in zmožnost. Če so naši telefoni pametni in si zapomnijo stvari namesto nas, potem lahko našo pozornost preusmerjajo tja, kamor si želi korporativni kapital. Njegov namen pa ni plemenitenje, pač pa plenjenje. Morda prav zaradi tega, kakor pravi ena izmed teorij, človeštvo v zahodnem svetu od renesanse naprej, ko so se cehovske delavnice prvič tržno oblikovale, v duhovnem smislu ni več napredovalo. Kakor da bi se pred petsto leti znašli v perspektivi in se prvič zares ovedli v zrcalu. V njem smo obstali kot avtoerotična podoba Narcisa.“
Kljub izjemnem naboru dosegljivih možnosti in izbir, dostopnih virov in vsebin, je družba danes še vedno (ali še bolj) uniformna in generična, saj se dominantna ideologija in kultura širita le v eno, skrajno darvinistično smer, ki si v prvi vrsti prizadeva za optimiziranje gmotnih dobrin, kar naj bi neizbežno vodilo v stanje sreče. Z drugimi besedami je to nenasitni pohlep, ki se je zajedel v sleherno poro sodobne družbe. „Pohlep so usta, ki se nikoli ne ustavijo in jedo v neskončnost; ko nimajo več kaj jesti, postanejo kanibalska,“ pravi Kobal in s tem deloma pojasni motivno jedro nastajajoče razstave, ki se poleg podobe Möbiusovega traku vrti tudi okoli motiva urobososa in torusa: „uroboros je prispodoba kače, ki žre svoj rep, kar se mi zdi odlična prispodoba iluzorične predpostavke blagostanja, ki ji pravimo ekonomija. Njena temeljna resnica se namreč ne izkazuje v gospodarski uspešnosti, pač v izkoriščanju naravnih virov in surovin, kakor tudi človeka po človeku. To neskladno ravnovesje nas zato sili v reciklažo vsega, kar proizvedemo, in tudi zaradi tega se ne more zgoditi nič pretresljivo novega. Kaj nam to pove? Da imamo na eni strani ogroženo temeljno substanco, na drugi pa neomajen pohlep. In Möbiusov trak nam, če s prstom potujemo po njem, razloži prav ta paradoks prehajanja z ene strani na drugo.“
Nastajajoča dela – velikoformatne slike, prostorska instalacija, zvok in gibljiva slika – se skozi dokaj abstrahirano formo torej obračajo v odpiranje nekaterih univerzalnih vprašanj, ki človeško vrsto verjetno pestijo že stoletja in tisočletja. Avtorja pri tem ne želita biti dobesedna in partikularna, saj se zavedata, da je vizualni medij vse preveč ambivalenten in izmuzljiv, da bi ga bilo moč dojeti kot neko uniformno in nedvoumno sporočilo. Aleksij Kobal, ki me je v procesu priprave razstave tudi gostil v svojem ateljeju, je prav v tem času napisal knjigo, ki mu je omogočila, da tudi narativno ubesedi misli o stanju duha v svoji neposredni okolici. Knjiga Topologija zlatoroga, ki se navezuje na istoimensko sliko iz leta 2016, se posveča podobnim vprašanjem kot prihajajoča razstava: kratkem zgodovinskem spominu, pohlepu in nezmožnosti objektivnega pogleda.
Plastične primere obrata od klasičnega humanizma proti transakcijski družbi, kar v svojih delih obravnavata umetnika, pa zlahka najdemo (tudi) čisto blizu nas. Tako kot več ali manj povsod po svetu, se je nedavno tudi Sloveniji zgodilo nekakšno dokončno razodetje o kontinuiranem in neustavljivem razkrajanju družbenega tkiva, ki je v trenutni krizni situaciji dobilo še dodaten zagon. V drugi polovici 20. stoletja je bilo utemeljeno prepričanje, ki je v našem prostoru prešlo tudi v prakso, da je za kakovost življenja in bivanja potrebno mnogo več kot le strma gospodarska rast in ugoden BDP; gmotna egalitarnost je veljala le za predpogoj srečnejše in bolj povezane družbe. Izborjene državljanske pravice, ki izhajajo iz ideje socialne države, pa se že več desetletij spreminjajo in ukinjajo, počasi, a vztrajno, zato je na videz benigna gesta, ki je zaznamovala preteklo leto, veliko bolj usodna kot se morda zdi na prvi pogled.
Hkrati z uvedbo izrednih razmer in (neizbežnih) ukrepov za zajezitev širjenja zahrbtne epidemije, se je brez javne debate, a povsem transparentno, zgodila nova stvarnost za novo dobo. Logika ekonomskega diktata je dokončno prevladala nad vsemi drugimi sferami življenja. Medtem ko je bilo (ali je še vedno) svobodno gibanje znotraj ali onkraj državnih meja večini državljanov onemogočeno, nakupovanje vseh ne nujnih (tehničnih) potrebščin za kreativne ali hobi dejavnosti pa prepovedano, je vse to – nakupovanje, prehod državne ali občinske meje – pravzaprav mogoče, a le in izključno za namene poslovnih dejavnosti. Vsi tisti, ki nis(m)o pravne osebe oziroma podjetja, s(m)o postali drugorazredni državljani. Sporočilo je jasno: deluje lahko samo gospodarstvo, ostale sfere družbenega življenja pa ne. Nevarnostim ali privilegijem se lahko izpostavijo le tisti, ki plemenitijo denar.
Tako državljanom, ki nis(m)o poslovneži, ni (bil) dovoljen obisk ljubljene osebe, športno, izobraževalno, kreativno ali kulturno udejstvovanje; ni (bilo) mogoče kupiti materiala za prenovo hiše ali gline za peko keramike. V svetu umetnosti so tako denimo do materiala lahko prišli le „profesionalni“ umetniki, medtem ko „amaterji“ pač ne. Maske so torej padle. Ekonomija je postala ena in edina svetinja lokalne in globalne družbe. Ta tranzicija v transakcijsko družbo pa nikakor ni nov pojav, saj smo se nanj pripravljali polne tri do štiri dekade, odvisno od geografskih in političnih danosti posameznega prostora. Deregulacija finančnih trgov, prepuščanje političnih odločitev ekonomskim analitikom in vzpostavitev družbe nadzora pa niso bile posledica revolucije ali puča; človeštvo se je v ta eksperiment podalo prostovoljno. Transakcijska družba in transakcijski medčloveški odnosi so se pač dobro ujeli z duhom časa, ki je naplavil ideologijo individualizma in samo-izpolnjevanja, ki sta nadomestila enakost, solidarnost in kolektivno družbeno kohezijo. A prav slednje danosti si je ljudstvo nekoč le stežka izborilo in se jim nato neverjetno zlahka odreklo.
Razstava tandema Manca Ahlin & Aleksij Kobal z naslovom Navzkrižja dilem se bo v nekdanji samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac odprla 21. maja 2021.
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC (BLOG) 