Sprehod po stalni postavitvi Franceta Kralja

France Kralj se je rodil 26. septembra 1895 in velja za vodilno osebnost ekspresionizma in nove stvarnosti na Slovenskem. Njegova življenjska in ustvarjalna pot je bila, kljub hudim preizkušnjam, prežeta z nenasitljivo željo po ustvarjanju.

Leta 1956 je ob umetnikovi retrospektivi v Moderni galeriji prišlo do srečanja z Ladom Smrekarjem, dolgoletnim ravnateljem OŠ Jožeta Gorjupa v Kostanjevici na Krki. Na Smrekarjevo prošnjo je Kralj doniral več svojih del za novonastalo Gorjupovo galerijo, s čimer je bil položen eden temeljnih kamnov galerijske dejavnosti v Kostanjevici na Krki. Leta 1983 je galerija iz bogatega fonda doniranih in odkupljenih umetnikovih del, postavila pregledno razstavo v velikem razstaviščnem prostoru nekdanje žitnice cistercijanskega samostana. Postavitev je bila prenovljena v letu 2002. Po številu razstavljenih del, je zbirka Franceta Kralja največja v Galeriji Božidar Jakac, saj obsega dobrih 250 umetniških kosov, kar predstavlja skoraj polovico vseh del umetnika, ki jih trenutno hranimo v galeriji.

Obiskovalce o vstopu v razstavišče pričaka velik bronasti kip Evropa (1955), katerega odlitek krasi vhod v poslopje Univerze v Ljubljani. Pogosto med ogledom sledi nejeverno vprašanje, ali so zares vsa dela plod enega samega človeka, saj široka raznolikost predstavljenih del tako po motiviki kot uporabljenem materialu, vedno znova preseneča.

Družina Kralj iz Zagorice je bila preprosta kmečka družina, z velikim bogastvom – talentom za ustvarjanje. Oče Janez je bil podobar in kipar samouk, po katerem sta umetniški dar podedovala tako France kot pet let mlajši brat Tone. Z enajstimi leti je France odšel na šolanje na Umetno-obrtno šolo v Ljubljani. Sprehod po zbirki se prične z dvema najzgodnejšima študijskima reliefoma, z marmornim reliefom Ženska glava – kopija po Donatellu (1909) ter mavčnim reliefom Bezljajoče krave (1909). Na priporočilo ljubljanskih profesorjev ga je po zaključku šolanja, kot pomočnika, sprejel v svojo delavnico celovški kipar Alojzij Podlogar. Leta 1913 se je France vpisal na kiparski oddelek likovne akademije na Dunaju, vendar je zaradi vpoklica na fronto, junija 1915, začasno prekinil študij, ga nadaljeval 1917 in zaključil 1919. Po zaključku študija je do 1920 izpopolnjeval svoje znanje na slikarskem oddelku praške likovne akademije pri prof. Vlahu Bukovacu.

Ravno v času kratkega bivanja v Pragi, je mladi umetnik našel svojo lastno potezo in formo ter izoblikoval svoj likovni jezik, ki se pokaže v sklopu znamenitih umetnikovih del iz ekspresionistične faze. Tri slike: Magdalena (1921), Snemanje s križa (1923) in Oznanjenje (1922) združuje poleg religiozne motivike, izvedba v ubitih zemeljskih tonih in skoraj moreče ozračje ujetosti v usodno trpljenje. Ob teh delih s svojo zloščeno oblo površino sije temni celopostavni bronasti kip Kristusa pridigarja (1921), ki se v zagonu pne kvišku z izrazito gesto rok in sugestivnim izrazom obraza. Ob Kristusu pridigarju je predstavljen tudi bronasti kip Tužna prošnja (1919), ki z deformacijo obraza v groteskno masko in govorico rok izraža nemi krik duše ter bolečino umorjenih sanj in je po občutju sorodna znani sliki Krik norveškega umetnika Edvarda Muncha. Opisana dela prežema za ekspresionizem značilna skrhanost vere v prihodnost in človeštvo, notranji občutek brezizhodnosti, absurdnost morije, ki jo je v mlado generacijo zasejala osebna izkušnja prve svetovne vojne. Med njimi je razstavljeno ikonično delo Smrt genija,  ki presune gledalca z močnim kontrastom živih barv ter simbolne govorice dvodimenzionalnih pol-mimetičnih oblik. Slika vstopa v gledalčev osebni prostor, saj je umetnik likovno polje razširil tudi na celotni okvir. V tem ter še v nekaterih drugih delih, kot so prav tako z močno barvno simboliko prežeta slika Pekoča vest (1913) in kip Umetnik (1919) je France Kralj prišel oblikovno blizu roba abstrakcije. Do njegovega poslednjega koraka na umetniški poti in prestopa v abstraktno polje pa je prišlo šele tik pred njegovo smrtjo.

Ravno v tem mesecu se spominjamo stoletnice kulturno-umetniške manifestacije novomeške pomladi, na kateri sta v novembru 1920 na slikarski razstavi v Jakopičevem paviljonu sodelovala tudi oba brata Kralj. V letu po kulturnem preporodu je France Kralj postal povezovalec vodilnih slovenskih predstavnikov ekspresionizma in mlade umetnike združil v Klub mladih, ki se je kasneje preimenoval v Slovensko umetniško društvo. Tako samostojno kot skupinsko je v okviru društva v sledečih letih razstavljal doma in po svetu. Leta 1936 je France Kralj člane upodobil na velikem skupinskem portretu Klub mladih. Do leta 1925 je deloval kot svobodni umetnik in se najbolj intenzivno posvečal slikarstvu. Njegova likovna govorica se iz ekspresionističnih del zaznamovanih s ploskovitostjo in deformacijami, kot so razstavljene ilustracije za naslovnice revij Trije labodje (1921) in Dom in svet (1921), sredi dvajsetih let spremeni v slog nove stvarnosti, z močnimi voluminoznimi figuralnimi kompozicijami osvetljenimi z značilno kontrastno mistično svetlobo, kot na primer na sliki Slovenska vas (1925).

V letu 1925 je France Kralj prevzel umetniško vodstvo na novoustanovljenem oddelku za keramiko na Tehnični srednji šoli v Ljubljani, ki jo je vodil 5 let, zatem pa je 1930 prevzel kiparsko in rezbarsko delavnico. Na razstavi so predstavljena tako dela v keramiki, kot majhni glineni kipci, ki so Francetu Kralju neredko služili za študije kasnejših slikarskih in kiparskih kompozicij. Med razigranimi glinenimi figurami se v umetnikovem opusu pogosto znajdejo upodobitve aktov ter ljubezenskih parov, ki se z naravno, prvobitno erotičnostjo, nastavljajo pogledu. V zbirki je med številnejšimi ženskimi akti predstavljena tudi slika Kopalci (1932), kjer pa umetnik postavi na ogled moške akte, ki se potapljajo v impresionistično občuteno razpršeno morje ozadja.

V poseben sklop del bi lahko uvrstili številne portrete Francetovih domačih. Razstavljeni so skupinski in posamični kiparski, grafični in slikarski portreti s podobami očeta, mame, brata Toneta ter upodobitve umetnikove žene Ljudmile (roj. Novak) ter nujnih dveh otrok, hčerke Milice in sina Zlata. Portret umetnikove žene (1921) je lahkotna in neposredna realistična upodobitev smejočega obraza žene, ki je v kontrastu s ploskovitim telesom in kretnjami rok ter povsem abstraktnim ozadjem. Portret treh generacij je France Kralj združil v sliki Rodbinski naslednik (1934), ki prikazuje umetnikovega sina Zlata kot dojenčka, ki se zvedavo obrača k gledalcu in nad katerim v nerealnem prostoru lebdita portreta njegovega očeta in starega očeta. Hčerko Mili (1926) kot dojenčico je France upodobil v bronastem celopostavnem kipu. Povezanost Franceta in brata Toneta je ujeta v leseni kip Brata Kralj (1945). Pozornost pritegne Portret matere (Študija po spominu) iz leta 1934, kjer je realistično figuro trdne kmečke ženske, matere Margarete, obdal z nežnimi dekorativnimi cvetličnimi motivi v pastelnih tonih.

Leta 1933 je izdal France Kralj izdal svojo avtobiografijo Moja pot, v kateri je orisal svoje domače okolje, strnil mladostne vtise, izkušnje in prehojeno ustvarjalno pot. Poleti 1934 je odpotoval na študijsko pot v Italijo, v katero je potoval in v Rimu razstavljal tudi dve leti kasneje. Italija mu je poleg fizičnega pobega pred domačimi razmerami in nenaklonjeni kritiki Moje poti nudila obilo vzgibov za ustvarjanje. Italijansko sonce in mediteranska sproščenost ter odprtost sta ga spodbudila, da je ustvaril več del, kot so predstavljene slike Neapelj (1934), Napolitanski ribiči (1934), Florenca (1938) in Beneške gondole (1938). Mednje je umeščena tudi veduta Ljubljana z nebotičnika (1934), kjer je umetnik ujel značilen pogled na staro mesto nad strehami hiš med katerimi vijuga modrikasta megla.

Navezanost na domače kraje v Zagorici in Dobrepolju je ostala v Francetu Kralju vse življenje. Vedno znova so izpod njegove roke nastajali motivi domače hiše, pokrajine in kmečkega življenja vpetega v trdo delo. Med kmečkimi prizori zavzemajo posebno mesto žanjice, še posebej reliefna upodobitev Žanjice (1934-1936), kjer je težaško delo ponazoril s snopi pšenice, ki so položeni na ramena žensk kot vreče cementa in jih le-te dvigujejo s poudarjeno mišičastimi rokami. Simbioza človeka in živali, ki ji je bil France Kralj priča med odraščanjem na podeželju se je izrazila v številnih upodobitvah, portretih živali, kot so Koklja (1934), Krava s teličkom (1933) ter v delu Priroda (1936) , ki je bilo vandalsko uničeno leta 1939, po postavitvi na Muzejski trg v Ljubljani. Pomemben živalski motiv so Francetu predstavljali konji, ki jih srečamo na mnogih delih. Za marmorno skulpturo Žrebiček (1936), v kateri mu je uspelo ujeti esenco mlade, močne in radožive živali, je leta 1937 prejel odlikovanje Diplôme de médaille d’argent na svetovni razstavi v Parizu. Energije polna konja rdeče in bele barve zavzemata ob podobi umetnika sredinsko pozicijo na umetnikovem Lastnem portretu iz leta 1955. Slika je oblikovana s pastoznimi barvnimi nanosi, umetnikov obraz pa deluje, kot bi bil cel sestavljen iz kapljic poškropljene barve. Vitalizem, ki veje iz dela je značilen za pozno ustvarjalno obdobje umetnika, v katerem prevladujejo na pol abstraktni in napol v Jakopičevi maniri ekspresivno – impresionistični motivi pokrajin v soncu, pred nevihto, pejsaži Ljubljane in vasi.

Prehojeno ustvarjalno pot, od simbolistično zaznamovanih zgodnjih del, preko ekspresionističnega vrha in obdobja nove stvarnosti, je France Kralj zaključil s prestopom v abstrakcijo v svojih zadnjih monotipijah leta 1960. Monotipija predstavlja vmesno stopnjo med grafiko in slikarstvom, saj dopušča samo en odtis in s tem omogoča unikatnost umetniškega dela. V štirih monotipijah je umetnik samo prek opredeljujočih naslovov: Jutro, Dan, Večer in Noč (1960) ohranil vez z resničnostjo predmetne spoznavnosti, ki v gledalcu, skupaj s simboliko barv, omogočijo prepoznati posamične motive. Kvadriptih grafik, kot umetnikova poslednja pesem veselju do življenja in ustvarjalnosti, tudi zaključujejo sprehod po zbirki.

🖊 Kristina T. Simončič, kustosinja