Lansko leto (2019) je osrednja mednarodna razstava na najstarejši prireditvi za likovno umetnost, Beneškem bienalu, nosila pomenljiv naslov: May You Live in Interesting Times [da bi le živel v zanimivih časih]. Navezuje se na frazo, ki kot zanimivo ironično označuje obdobje nestabilnosti in negotovosti. Danes, komaj leto kasneje, je to izjavo moč dojeti kot sarkastičen komentar na aktualne razmere v svetu, ko se človeštvo sooča z novimi pretresi in izzivi. Pa vendar, a časi kdaj niso bili zanimivi? So zemeljska bitja kdaj sploh živela v času popolnega miru, harmonije in sožitja? Svet je bojda v nenehnem pogonu, konfliktu in spreminjanju, od časa geoloških dob zemeljske zgodovine do novejše človeške zgodovine, ki pa jo zaznamuje večni boj človeka z naravnimi elementi in z ostalimi prebivalci zemeljske oble. Šele v preteklih dveh stoletjih si je človek uspel vidneje podrediti zemeljske sile in naravne elemente in si tako postopoma izboljšal kakovost življenja in povečal varnost, saj so lakote, epidemije in pomanjkanja postali vse redkejši ali vsaj bolj obvladljivi.
A če se vrnemo le nekaj generacij v preteklost, se znajdemo v povsem drugačnem okolju, v svetu številnih nalezljivih bolezni, neobstoječe javne zdravstvene in socialne oskrbe, politične in ideološke represije, verske dogme in velike odvisnosti od narave. Prav zato je šok ob globalnih naravnih in družbenih pretresih, ki jih je naplavilo leto 2020, skoraj presenetljiv. Epidemije nalezljivih bolezni, pospešeno topljenje arktičnega in antarktičnega ledu in družbeni nemiri ponižanih in razžaljenih pač niso od včeraj, ampak so produkt postopnih in dolgoročnih procesov.
Čeprav zgodovina nikoli ni bila povsem statična in monolitna, se zdi, da se danes dogodki in diskurzi spreminjajo mnogo hitreje kot kadar koli poprej. Če je še v drugi polovici 20. stoletja veljalo, da sta napredek in modernizacija najpomembnejši družbeni vrednoti, se je ta ustaljeni pogled v prvih dvajsetih letih 21. stoletja začel radikalno spreminjati. Ta dva diskurza, ideja o industrijskem napredku in zavest o ohranjanju narave, se vse pogosteje soočata na globalnem ideološkem bojnem polju. Če ekonomski tradicionalisti trdijo, da je globalno segrevanje posledica običajnega zemeljskega cikla, zagovorniki zelenih politik dokazujejo, da je za trenutne klimatske spremembe ključno prav človeško delovanje. Večina pa danes le priznava, da so spremembe neizpodbitno dejstvo. Pisec Timothy Morton v svoji knjigi Hiperobjekti: Filozofija in ekologija po koncu sveta govori o pojavu hiperobjekta, ki je neizbežen del naše okolice – je fluiden, pogosto neotipljiv, a nedvomno vseprisoten. Takšen hiperobjekt je denimo tudi globalno segrevanje.
Na podlagi novih znanstvenih dognanj se je (šele) v 70. letih 20. stoletja začelo govoriti o ekologiji in o posledicah človekovega poseganja v okolje, na prelomu v 21. stoletje pa je postal priljubljen termin Antropocen, ki označuje geološko dobo, ki jo je temeljno zaznamoval ravno človek s svojimi posegi v okolje. Trenutno živimo na vrhuncu obdobja eksponentne rasti proizvodnje in potrošnje materialnih dobrin; število svetovnega prebivalstva se je v preteklih štiridesetih letih skoraj podvojilo, medtem ko je bilo več kot polovico obstoječe plastike proizvedeno po letu 2000. Javno mnenje se zato nagiba tudi v smer, da tehnološki, gospodarski in znanstveni napredek postaja breme in ne več rešitev. A pri tem je treba ostati previden, saj je prav omenjeni napredek človeku omogočil lagodnejše, varnejše in kakovostnejše življenje kot kadarkoli prej. Zgodovinar Yuval Noah Harari pravi, da na svetu še nikdar poprej ni bilo obdobja, ko je več ljudi umrlo od preobilja kot od pomanjkanja hrane, kar vidi kot ključen civilizacijski napredek. Prav zato je enačba v razmerjih med družbeno varnostjo, kakovostjo življenja, gospodarskim napredkom in okoljskimi politikami tako zelo kompleksna.
Filozof Bruno Latour v svoji knjigi Prizemljitev: Politična usmeritev za Novi podnebni režim to kompleksnost različnih idej in diskurzov o zemeljskem analizira na način, da več dejavnikov poenoti v povezano vseobsegajočo problematiko, kjer so običajne ideološke delitve izničene. Danes preprosto ni mogoče več govoriti le o boju med idejo socialne pravičnosti in interesi velikega kapitala brez da bi v enačbo vključili tudi vprašanje ekologije in okoljske vzdržnosti ekonomskih politik in, nenazadnje, individualnih življenjskih slogov. Skratka, globalna družba se (ponovno) sooča s kompleksnimi izzivi, ki jih ni mogoče premagati brez korenitih sprememb, tako na širši kolektivni ravni, kot na osebni ravni odgovornosti posameznika. Pri tem seveda nihče ne ve, kakšne bodo te spremembe, ter kdaj in kako bodo izpeljane. Prav ta negotovost ključno zaznamuje trenutni čas.
Kako pa se s temi vprašanji sooča umetnost? Ker je dinamična in vselej odvisna od prostora in časa, v katerem nastaja, se tej temi – hočeš nočeš – ne more izogniti. Vizualna umetnost že več kot dve stoletji premišljuje o odnosu človeka do svoje okolice, o umetelnem odnosu med kulturo in naravo. V zgodnjem 19. stoletju je slikar Caspar David Friedrich upodabljal monumentalne krajine, kjer je moč narave prikazoval kot superiorno nad človekom, ki si jo je ta ravno v tem času začel pospešeno podrejati. Friedrichove melanholične podobe človeka v naravi bi lahko pomenile kritični odziv na začetek industrializacije in na razvoj urbanih središč, kjer je bil posameznik v neugodnih življenjskih razmerah pogosto popolnoma razčlovečen. V uporu proti modernizaciji, napredku in industrializaciji se je umetnik obrnil nazaj v preteklost in naravo, v upodabljanje herojskih krajin in ostankov preteklih civilizacij, ki so na koncu prav vse propadle in neizbežno podlegle invaziji narave.
Vizualna umetnost se je nato v preteklih dvesto letih vedno znova vračala k temeljnem eksistenčnem vprašanju odnosa človeka do vsega zemeljskega, medtem ko se je skladno s tehnološkim napredkom spreminjala in privzemala načine sodobnega izražanja. Umetnost danes ne ostaja nujno na ravni gole reprezentacije posledic nove dobe, ampak se umetnik pogosto postavlja v vlogo aktivnega udeleženca, raziskovalca in sogovornika, zato so njegova dela neredko didaktična, saj publiko seznanjajo z drugačnimi vidiki in spoznanji v odnosu do naravnega okolja. V idealni situaciji lahko umetnost spodbudi razmislek o stvareh, ki so bile donedavna neznane ali onkraj našega dojemanja – o skritih preteklostih, o mogočih prihodnostih in o mnogoterih sedanjostih.
Iz tega gledišča je mogoče dojeti tudi razstavo Nova doba, saj v dialog postavlja dela štirih sodobnih umetnic in umetniškega kolektiva, ki v svojih praksah na različne načine obravnavajo aktualni odnos človeka do lastnega okolja. V svojih delih pogosto prevajajo kompleksne znanstvene diskurze v poljuden jezik in obravnavajo tematike, ki jih običajno ni moč zaslediti v osrednjih množičnih medijih. Kljub temu pa so določeni pojavi, ki jih obdelujejo kolektiv PLATEAURESIDUE, Maja Smrekar, Robertina Šebjanič in Tanja Vujinović, izjemnega pomena za drugačno razumevanje mogočih prihodnosti planeta in človeške vrste.
Kolektiv PLATEAURESIDUE se že vrsto let ukvarja s posledicami geoloških in klimatskih sprememb na vsakdanje življenje tukaj in zdaj, kot so topljenje ledenikov in spremembe temperatur v podzemnih jamah. Na pričujoči razstavi predstavlja delo Sub Persona, ki se posveča človekovemu odnosu do gozda ter izpostavlja temeljna vprašanja o njunem dolgotrajnem sobivanju. Maja Smrekar se v svojem večletnem delu K-9_topologija posveča večtisočletnem odnosu med človekom in psom, ki velja za prvo in še vedno najuspešnejše simbiotično medvrstno razmerje v zgodovini civilizacije. Prav tako se posveča aktualnemu vprašanju o psu kot družinskem članu, ki presega status domače živali. Z vprašanjem vpliva človeka na podvodno floro in favno se ukvarja Robertina Šebjanič, ki na didaktičen in poetičen način predstavlja posledice invazije človeške vrste v različna vodna biotska območja. V delu Ligofilija. Neotenični prebivalci teme se denimo osredotoča na dve ogroženi vrsti podzemnih dvoživk, človeške ribice in Axolotla, ki doživljata podobno usodo krčenja svojega habitata. V nekoliko širši perspektivi pa Tanja Vujinović v serijah del Sfera 2 in Sfera 3 postavlja vprašanja o nezavedni povezanosti trenutnega časa z geološkim obdobjem karbona, pred približno 300 milijoni leti, ko so nastale surovine, ki (še vedno) poganjajo sodobni svet: premog in nafta.
Umetnost v tem primeru ta pomembna in temeljna vprašanja zgolj odpira, a jih s tem hkrati želi premakniti v širšo družbeno in politično sfero.
Miha Colner
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC (BLOG) 