Meje osamljenosti

Navzven verjamemo, da osamljenost zavisi od družbenih stikov, v resnici pa vemo, da je lahko dejavna tudi če smo obkroženi z ljudmi. Potemtakem ni bistvene razlike med doživljanjem osamljenosti na odročnem, redko poseljenem otoku in v velemestu. Ne glede na to kje bivamo, je nujno biti učinkovit in družaben. Od nekdaj poudarjamo pravila in razne oblike napredovanja, osamljenost pa potiskamo na rob podzavesti. Predstave o njej ne ustrezajo konceptu aktivnega niti kontemplativnega življenja. Ali pa morda ravno v zadnjih mesecih prehajamo v upočasnjen modus bivanja, ko bomo sebi in njej zmožni odmeriti več čustvenega prostora. Bomo s tem kaj pridobili, uzrli kaj več? Če je osamljenost zdrava lastnost vsakega individuuma, kdaj pri sebi in drugih prepoznamo, da se je prevesila v tesnobo, ali postala primerna za klinično obravnavo? Kdo ali kaj nas varuje pred njeno temno senco – intimnost, prijatelji, delo, medicina, vera, umetnost? Spomnim se neke izkušnje prekmurske pokrajine. Na vožnji proti Budimpešti sem postopoma izgubljal orientacijo. Na ravnini med oblaki, polji koruze in horizontom sta se raztapljala moj razum in čustveni inventar. Kmetje ob avtocesti in bencinskimi črpalkami so se prikazovali kot edini pričevalci neme resničnosti. Praznina je zrasla, da sem začutil vrtoglavico. Bil je le nek vidik osamljenosti, ki ga človek zazna kadar vstopi v okolje, kjer zmanjka referenc in se razrahljajo utečena stanja. Nekaj podobnega sem doživljal na jadranskem otoku v času izven sezone. Monotonija morja in prazne obale so po enem tednu začeli najedati moj duševni mir. Visoko poletje, kosi apnenčaste zemlje in puhasti oblaki na nebu, tu in tam redke duše. Na teritoriju nekdanjega Panonskega morja pa je modro scenografijo nadomestilo zeleno, kopensko razkošje. Namesto butanja valov in burje so migotale žitne planjave in panonski veter je rahljal dolge drevorede. To ni moj prostor, sem pomislil…

Pogled v razstavišče, foto: Maruša Lapuh.

Sorodna doživetja so se vame prikradla ob ogledu razstave Osamljenosti v Galeriji Božidar Jakac. Povezal bi jih lahko z arhetipsko izkušnjo horizonta, o čemer piše dr. Robert Inhof, ki je tehtno izbral likovna dela iz stalne zbirke Galerija Murska Sobota. Zastopano je trinajst prekmurskih avtorjev s slikami in fotografijami od 70. let prejšnjega stoletja do sodobnejših. Navzoča so številna sugestivna dela, ki so pri posameznih umetnikih že kar prerez njihovih avtopoetik. Tematske razstave kot je ta z osredotočanjem na problematiko, ki je dandanes tako ali drugače aktualna, bolj neposredno učinkujejo na obiskovalca in ga prebujajo iz otopelosti. Morda si bo poleg drugih kdo postavil niti ne tako naivno filozofsko vprašanje: ali postanemo osamljeni zaradi ubranosti likovnih del, ali so ta zrcalo, v katerem prepoznamo obrise notranje odtrganosti od sebstva in družbenih vezi?

V eseju, ki ga vsebuje katalog, je Inhof utemeljil, zakaj v delih protagonistov prekmurskega likovnega prostora za razumevanje osamljenosti ni (več) bistven milje. Umetniške presežke že dolgo več ni mogoče poenostavljati zgolj z regionalizmi ali nacionalno identifikacijskimi elementi. Je kaj takega sploh kdaj bilo upravičeno? Umetniki so kot internacionalni hibridi dejavni že od časa rimskega imperija, v renesansi je zavestno prenašanje vzorov iz enega konca sveta na drugega postalo vrlina. V času, ko je Albrecht Dürer ustvaril slovito Melanholijo (1514), je imel za sabo potovanje v Italijo. Bakrorez, ki prikazuje figuro s krili, je postal metafora mračnega razpoloženja in se je znašel v vsaki antologiji osamljenosti in tesnobe. Nihče si ni upal sklepati, da figura izraža madžarski sentiment, čeprav se je slikarjev oče preselil v Nürnberg, potem ko je zapustil to ravninsko deželo.

Kljub spremembam v umetnosti 20. stoletja, vedno večji hermetičnosti, konceptom in težnjam umetnikom, da iznajdejo univerzalne načine, v katerih so likovni pojavi samozadosten, vase zaključen svet, nanašanju na druga področja, še posebej na znanost, smo poznavalci pristajali na genius loci. Še nedavno se je v stroki razpravljalo o tem, kako je ta ali oni slikar ponotranjil materialne in duhovne značilnosti določene pokrajine oziroma kulture. Mit o prekmurski žalosti in melanholiji, ki vztraja neodvisno od pojavov v likovni umetnosti, se v tem primeru, kakor ugotavlja Inhof, vsiljuje kar sam od sebe kot skupna prepoznavna značilnost. V resnici pri takšnih primerih nismo bili zmožni povedati nič kaj tehtnejšega o značilnosti umetniških del posameznikov, ki so rojeni ali kako drugače tesno povezani z določeno geografijo. Podobne zadrege ostajajo pri historičnih prikazih ali katerimi koli tipi razstav pri katerih iščemo sorodnosti med avtorji in jih posplošujemo.

Pogled v razstavišče, foto: Maruša Lapuh.

Razstava in predvsem esej izpostavljata problematiko o merilih v likovni umetnosti. Kot vemo, se ta spreminjajo s časom in metodologijo. Kvalitete in karakteristike umetniških del se je pogosto razumevalo neposredno iz geografskega in socialnega miljeja, kateremu pripada individuum. Na drugi strani so številčnejši interpreti (ne glede na mnenja umetnikov) bistvene lastnosti nekega avtorja radi primerjali z najnovejšim trendom v tujini ter prisegali na vplive umetniškega centra ali vzornika. Takšne zaključke je nenazadnje v 20. stoletju narekovala komunikacijska prepredenost sveta in globalizacija, v kateri so se raztapljale posamezne avtopoetike. Poleg izolacionistično-konservativne in univerzalistično- liberalne razlage, ki sta vsak po svoje konstrukta, smo na področju fenomenov moderne in postmoderne umetnosti lahko sledili tekstom, ki so se zatekali k psihoanalizi, strukturalizmu, lacanovski filozofiji in posamičnim teoretikom. Naposled smo prisluhnili piscem, ki so umetniška merila pomanjšali na zakone trga.

Omenjene strategije so v primerih razstav z več avtorji v nekem prostorsko-časovnem kontinuumu nudile ključ za razumevanje oblikovnih in vsebinskih prvin, ki bi odklenile bistvo. Še najbolj prepričljive so bile argumentacije pri piscih, ki so se z vživljanjem otresli ekskluzivnosti določene paradigme in z različnih perspektiv razkrivali jedra posameznega umetnika oziroma skupine. Ker je naša likovna dediščina vsako leto bogatejša in ker živimo v času aplikacij, se sprašujem, ali je tovrstno algoritmično izbiranje v primeru večjih razstav morda postalo že tako utečeno, da bi morali pri interpretiranju oziroma razstavah zavestno polagati pozornost na poudarke, ki se nam ob takšni zajezitvi izmikajo. V tem primeru so to umetnikove duhovne pokrajine, povezane z življenjem oziroma spominom posameznega umetnika, njegovi razmisleki ter predstave o svetu, umetnosti in drugih.

Ko že razpredamo o osamljenosti, je smiselno izpostaviti domet slovenske kulture na evropskem zemljevidu. Mar ni čas, da bi naše galerije in muzeji v tujini s skupnimi močmi predstavili moderne in sodobne slovenske umetnike. Z vidika modernizma in postmodernizma bi stopili korak dlje od lanske razstave Impresionizem od zore do mraka, ki se je odvijala na Hradčanih. Slovenske zbirke so dovolj močne, da bi pod taktirko izkušenj, znanj kustosov iz različnih hiš ter angažmaju kulturnih posrednikov, s skupnimi močmi združili prizadevanja za takšen projekt. Če smo že tako osamljeni, da se ne znamo prebiti v tujino in se ni mogoče zanesti, da bi od tam prejeli resno vabilo, bi lahko bili vsaj toliko družabni, da bi tujcem osamljenost razkazali na naših tleh. V mednarodnem prostoru smo postali tako neopazni, da lahko le s kolektivnimi prizadevanji povežemo umetnostne otoke, na katerih že lep čas meditiramo. Različne oblike osamljenosti gotovo niso edini referenčni okvir naše preteklosti in sedanjosti, so pa razmeroma primeren. Za začetek bi bilo dovolj, če bi se vprašali, kaj zmoremo in kaj bi ljudi onstran naše osamljenosti utegnilo zanimati.

Dr. Robert Simonišek

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s