Že dolgo ni bil antropocentrizem tako močno fokusiran v nekaj, kot je tokrat, v eno najosnovnejših človeških funkcij: vdih-izdih. Ta avtomatizem v najbolj osnovni funkciji odreja naš obstoj ali njegovo nasprotje. V resnici osnovo bistveno presega, ne odreja samo, da si, odreja tudi, kako si. Razpon od osnovne prezence do njene najvišje kvalitete je izredno širok in na katero točko se v njej postavi vsak individuum je odvisno od nešteto faktorjev, a prav pri vsakem se začne, ko naredi prvi vdih in konča z zadnjim izdihom. Dihanje ima seveda vitalni pomen tudi v umetnosti, čisto mehanskega v glasbi denimo. Ste pa prav gotovo že kdaj izrekli, da vam je kakšen film, knjiga ali pa razstava vzela dih. Torej, kako razstavo dojamemo z dihanjem? V prvem eseju esejistične zbirke Trk prostorov kolega Robert Simonišek, vsaj kolikor se spomnim, zelo pronicljivo odpre svoje razmišljanje z nočnim vzponom na Celjsko kočo, kjer bralcu vsili ritem branja z za vzpon značilnimi dolgimi vzdihi in izdihi. To je seveda esenca vsake resne filozofske esejistike – dolg vzpon do cilja v tišini s temeljitimi vzdihi in izdihi, ki odpirajo razmislek. Gre za neke vrste iniciacijski obred, katerih se na prvi mah spomnim še iz knjig Igorja Škamperleta Sneg na zlati veji ali pri Thomasu Bernhardu v knjigi Dih odločitev. Morda se v duhu neoliberalne hitrosti že sprašujete, kaj ima vse to opraviti z likovno razstavo? V tem primeru, bo za nadaljevanje potrebno še nekaj vdihov.
Ena temeljnih nalog vsakega kustosa je slediti trenutni produkciji likovne umetnosti, iskati vsak nov vdih, ki bo trajal. Zaposleni v Galeriji Božidar Jakac imamo to srečo, da nam predvsem prostora razstavišč nekdanje samostanske cerkve in lapidarija zaradi svoje specifičnosti narekujeta, da vanje v večini primerov umetniki postavljajo umetnine, rojene prav za ta prostor. Toda še pred spočetjem ima vsak od nas, ki to počnemo, neko svojo referenčno točko, ki mu sugerira izbor. Meni osebno sta pri tem zaradi tipike prostora izjemno pomembna Equrna v Ljubljani in Umetniški paviljon v Zagrebu. V slednjem sem z dolgimi vdihi in izdihi obstal leta 2008, ob razstavi Mirka Zrinšćaka Oblike prostora. Takoj sem vedel, da je to avtor, ki bi znal s postavitvijo jemati dih tudi v nekdanji samostanski cerkvi.
Prostor nekdanje samostanske cerkve je umetnina sama na sebi. V njej, tudi če je prazna, se ustavijo in obstojijo tudi nekoliko manj senzibilni obiskovalci, senzibilnejši postojijo in stojijo. Ni naključje, da si je pred leti Dubravko Lapaine, ko je z didgeridoojemkoncertiral v tem prostoru, sredi koncerta zaželel, da bi skupaj s publiko samo sedel in poslušal pet minut tišine. Ni naključje, da so Petri Varl, ko je pripravljala koncept razstave, misli in želje uhajale v vprašanje, kako minimalistično poseči v prostor, da del instalacije v nekem trenutku ostane zgolj svetloba, tišina in ves neskončni čas med vdihom in izdihom tega prostora.
Po vzpostavljenem kontaktu sva z mojim predhodnikom, Bojanom Božičem, Mirka Zrinšćaka obiskala v njegovem ateljeju. Pomenljiva pot čez pregrado Gorjancev proti Kvarnerskemu zalivu, ki je nekoč morda bil tudi končni cilj ustanoviteljev kostanjeviškega samostana, že sama na sebi nakazuje oblike prostora, ki jih je Zrinšćak pokazal na razstavi v Zagrebu. Te se močno potencirajo, ko vonj Mediterana in neskončen pogled v horizont zamenjata oster vonj kamenja in vegetacije, ter kratki pogledi v prostor Krasa (Mirko Zrinšćak se je namreč pred mnogimi leti, po bivanju na različnih koncih sveta, med drugim nekaj časa tudi v Ljubljani in Zagrebu, vrnil v svoje kraje, visoko, v zavetje male vasi Vela Ućka). Strmo vzpenjajoča se vijugasta pot, ostri kraški osamelci, temno rdeči prelivi jesenske svetlobe, občutek miru in neskončnosti prostora skozi panteistično katedralo je tvorilo neusahljiv vir umetnikove inspiracije. Obrisi razstave so bili tako že sluteni. Vendar, prenesti to Platonsko Idejo v naš prostor je velik izziv. Toda to je esenca umetnosti. Z močnim stiskom roke naju je sprejel klen, visok možakar, ki je bil videti kot eden vzniklih kraških osamelcev sredi planote. Beseda, podprta s kraškim teranom in izjemnim lokalnim sirom, je stekla. Umetnik je izkazal velik interes, da pripravi projekt in z njim poskuša prepričati strokovno komisijo, a obenem tudi precejšnjo mero skepse zaradi velikosti prostora in produkcijskih stroškov. Dogovorili smo se, da se pred dokončno odločitvijo najprej še sam sreča s prostorom. Mirko je kmalu obiskal Kostanjevico na Krki in kot mnogi nekaj minut samo nemo stal v prostoru nekdanje samostanske cerkve. Ko smo se ujeli s pogledi, je sledilo zgolj še vprašanje – kdaj začnemo? Avtor je pripravil idejni projekt, z njim prepričal komisijo in potreboval tri leta, da je izvedel devet monumentalnih skulptur posebej za to razstavo. Druženje z Mirkom ob postavljanju razstave, ter nekaj predhodnih obiskov Vele Ućke in njegovega iz stare šole predelanega ateljeja, so bila vedno posebno doživetje, ki plemeniti poklic kustosa. Podoba Mirka se je izoblikovala v umetnika, ki nenehno išče, se v intimnem sožitju s prostorom nenehno preizprašuje in se poskuša sinhronizirati. Vztraja v iskanju idealne forme, ki je po njegovih besedah sublimacija vseh form njegovega osebnega arhipelaga. Njegov umetniški pristop ni metoda, temveč je intimna meditacija kiparstvu posvečenega načina življenja. V takih trenutkih se čas in prostor krivita drugače in te vibracije se prenesejo tudi na gledalca, ki se odpre in prepusti razstavi.
Obisk razstave ni skoraj nikogar pustil neodzivnega. V prostoru nas je pričakalo devet monumentalnih lesenih skulptur, izrazitih vertikal, s svetlobo poudarjenih subtilnih učinkov, ki so z monumentalnimi merami okrog sedmih metrov in maso hrastovega lesa navidezno lebdele v prostoru. Avtorjevo holistično dojemanja sveta je pri gledalcu evropskega miselnega koncepta predramilo njegov lastni arhipelag v konceptu narave temelječih asociativnih prapodob in odprlo slutnjo razsvetljujočega uvida. Za uvid pa je potrebna poglobljena pozornost, nekakšno haptično stanje, takrat vznikne instinktivna želja po taktilnosti, ko v tišini prisluhnemo vibracijam, ki jih na koncu začutimo v trebuhu in slišimo zvoke brezčasnosti, ko od daleč nazaj slišimo tukaj zdaj.
Zato je ta prostor, oplemeniten z umetnostjo tako dragocen in za vsakega posameznika je terapevtsko vsake toliko v njem nekoliko zastati in mu ali si prisluhniti, se predihati. V današnjih časih pritiska, hipertrofiji poročil in tabel ter neštetih dražljajev, ki nam jemljejo fokus, se sam pogosto zatečem vanj. V času pandemije in posledičnega zaprtja je bil, priznam, to osebni privilegij. Od prejšnjega tedna naprej imate to možnost in privilegij zopet tudi vsi vi.
🖋️Goran Milovanović, muzejski svetovalec, direktor GBJ
📷 Tomaž Grdin
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC (BLOG) 