O šamanu iz epicentra pandemije

Milano v sredini februarja 2020. Z Armandom Marroccom, čigar razstavo naj bi glede na letni program galerije odprli danes, 8. maja 2020, v prostorih lapidarija, sedimo v restavraciji v središču mesta. Ob njem sta njegova žena in tolmač. Naše teme hitro prehajajo od kulinarike, njegovih razstav, do razlik med delovanjem kulturnih inštitucij v Italiji in pri nas. V mestnem utripu ni opaziti nič nenavadnega. Svetloba žari v vsem sijaju, za zimo so porazgubljene skoraj vse sledi. Nedaleč stran sta Marroccovo stanovanje in ultra sodobna stavba, kjer so upravni prostori Lombardije. Simbol ekonomske moči regije in mesta, ki je po mnogih kazalcih prehitelo Rim, se zarezuje v modrino, spihano od vetra, ki se vali z Alp in bližnje Švice.  

Tu in tam je skozi okno restavracije videti redke turiste, ki nosijo maske. V bližini je glavna železniška postaja in hitri vlaki brezhibno razporejajo ljudi ter tovor po vsem italijanskem ozemlju. Nihče od navzočih ne pomisli, da bodo čez nekaj tednov ukinili javni promet, zaprli milansko katedralo, Scalo in cerkev Santa Maria delle Grazie, kjer je Leonardova Zadnja večerja. Pogovarjamo se o tem, koliko dni pred otvoritvijo bo Marrocco prispel v Ljubljano in kako ga bomo predstavili javnosti.

Sprašujem se, kako se je enainosemdesetletni in redkobesedni mož znašel med to severnoitalijansko mentaliteto v mladosti, ko se je v 60. letih na pobudo Luccia Fontane preselil sem iz apulijske Lecce. Razgovori se v svojem gigantskem studiu, ki ga tisto dopoldne obiščemo na njegovo pobudo. Razkaže nam delovno okolje, slike in skulpture oziroma instalacije, ki jih je izbral za razstavo. Z njimi opozori na svojo razpetost med slikarsko in kiparsko izkušnjo ter na različna obdobja svojega šestdesetletnega ustvarjanja, v katerem se stekajo tako ideje humanizma kot postmodernistični prijemi. Čeprav je dosti razstavljal v tujini, bo prvič v Sloveniji. Nihče od nas ne podvomi v majsko predstavitev v Kostanjevici na Krki, ki jo je avtor pred tem druženjem obiskal.

Med kosilom Marrocco deluje zadovoljno in umirjeno. Poudari, da je eno od bistvenih načel njegovega dela posluh za različne materiale, ki določajo meje pri njegovem izražanju. Ponosen je na svoje sodelovanje s francoskim kritikom in filozofom Pierrom Restanyjem ter konceptualnim umetnikom Yvesom Kleinom, utemeljiteljema novega realizma v 60. letih. Ko se poslovimo pred restavracijo in vsak po svoje nadaljujemo po milanskih ulicah, nihče ne sluti, da smo v žarišču pandemije …

Mesec dni pozneje tik pred nenadnim zaprtjem galerije imam večino pripravljeno za razstavo, ki se odmika v neznano. V mislih ne razrešim vseh dilem, ki zadevajo njegov opus in življenjsko pot. Kot že na katerem od svojih popotovanj po Italiji, se soočam z razumevanjem sredozemskega čuta za lepoto, ki je vpisan v Marroccovo poetiko. Dozdeva se mi, da naš srednjeevropsko orientiran čut za umetnost in stvarnost nasploh vidi v tovrstnih delih nekaj povsem drugega kot italijanski opazovalec ali Marrocco sam. Sili nas, da v umetnosti prvenstveno iščemo ideje, sporočila in koncepte, po navadi tiste, ki naj bi potrdili naše miselne horizonte in nazore. Ti so pogojeni z zgodovino, vzgojo, izobrazbo, geografijo, kulturno politiko in jezikom, ki že sam po sebi vpliva na način dojemanja resničnosti oziroma umetnosti. Čeprav je Evropa enoten pojem, smo omejeni in obdarjeni vsak s svojimi pogledi.

Na poti v Celje razmišljam o tem, kako nas Marroccova dela v izbiri snovi, obliki in marsikdaj že po samem naslovu potiskajo v območje iracionalnega. To nakazuje tudi ontološki naslov razstave Biti je biti, pri katerem je vztrajal avtor. Vračajo nas v mitska razmerja, kakršna poznamo iz predsokratske miselnosti ali morda iz pojmov, ki jih je spet priklical Schelling s svojo filozofijo narave. Osrednja dilema, ki desetletja zaposluje Marrocca je odnos med človekom in kozmosom. Zato se sprašujem, kako je kot človek in umetnik odreagiral na obdobje teme in strahu, ki je redčilo dopisovanje med nami in njim. Kako travmatična je zanj in njegovo družino epidemija in ali jo morda preživlja v svojem stanovanju sredi opuščenega Milana ali mu je uspelo ubežati v bolj prijazno in obmorsko Pietrasanto, kjer ima svoje drugo zatočišče. Ob prizorih iz severne Italije, ki jih nizajo slovenski mediji, se vprašam, ali je sploh še živ.

Nekje na vrhuncu pandemije v Sloveniji prejmem sporočilo, ki ga je verjetno posredovala njegova žena ali hči. Piše, da je z njim vse v redu in da se veseli razstave, ne glede na to, kdaj se bo dejansko zgodila. Ob tem se spomnim njegovega dela Jadrati jadrati in njegovih šamanskih performansov, s katerimi je pred publiko skušal ukrotiti ogenj in po čemer je prepoznaven med poznavalci in prijatelji. Presune me, da se je proti temnim silam boril stoično, s humanizmom in elanom, kakršen se pretaka skozi njegove barvite slike, kipe in instalacije.

Na dan objave pričujočega besedila ni znano, v katerem mesecu bo otvoritev. Medtem ko ponovno pregledujem fotografije njegovih del, ki bodo razstavljena v lapidariju, se sprašujem, kdaj bomo spet lažje zadihali in se prenehali ukvarjali z razdaljo v fizičnem in metaforičnem pomenu. Na mnogih Marroccovih delih je toliko vedrine in različnih materialov, ki so filigransko povezani v krhke tvorbe, da simbolizirajo to, kar bi nas morala ta epidemija naučiti – da naša navzočnost ni samoumevna in da smo medsebojno prepleteni z nevidnimi nitmi.

🖊️ dr. Robert Simonišek

📷 arhiv umetnika