Po uspešni razstavi Janeza Boljke v nekdanji samostanski cerkvi leta 1990, smo bili v GBJ deležni večje donacije del tega pomembnega slovenskega kiparja in od leta 1994 je v pritličju galerije na ogled avtorska postavitev 92 plastik, slik in grafik, ki sta jo skupaj zasnovala Janez Boljka in Miljenko Licul.
Janez Boljka je eden vidnejših predstavnikov slovenskega nadrealističnega kiparstva. Formalno izobrazbo s področja kiparstva in grafike na ljubljanski akademiji je končal konec 50-ih in v začetku 60-ih let, v času, ko je Evropo preveval eksistencializem, ki se je odzival na prevrednotenje humanističnih vrednot. Tako je skozi celoten avtorjev opus, tudi zaradi zanj tako značilne asemblažne tehnike, ki njegovim stvaritvam daje še dodatno ekspresivno izraznost, na prvi pogled mogoče domnevati, da dela izražajo tesnobnost in odtujenost sodobnega človeka. Toda že nekoliko bolj pozorna analiza nam hitro pokaže, da je Boljki v njih uspelo preseči za naše kraje tako značilno jadikovanje in mrakobnost brezizhodnega trenutka, namesto njih pa se v njegovih figurah reflektira ironizirana vizionarska distanca, ki repetitivno vedno znova odstira družbeno kronologijo, da je ta venomer aktualna, povezuje pa jih jasno izražena humanistična nota, ki se pne skozi celoten opus in smiselno povezuje Boljkin celoten motivni svet.
Takšna je na primer izpeljava znamenite figure Ribničana iz zgodnjega, močno abstrahiranega dela Nočni potnik, 1961, čigar podobo lahko v ikonografiji slovenstva postavimo ob bok znamenitim simbolnim upodobitvam sejalca, s pomembno in izjemno pomenljivo distinkcijo, da je Ribničan, kljub bremenom, ki jih nosi, lahkotno vzravnan in samozavestno namenjen v svet.
🖊️ Goran Milovanović, muzejski svetovalec, direktor GBJ
Janez Boljka: NOČNI POTNIK, 1961
železo
Galerija Božidar Jakac, Zbirka Janeza Boljke, inv. št. BO 3091
foto: Tomaž Grdin
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC (BLOG) 