Retrospektiva Nandeta Vidmarja je bila za galerijo velik izziv. S konservatorko-restavratorko Aljo Fir in direktorjem Goranom Milovanovićem smo si leto in pol podajali informacije o slikarjevih delih, katerih število se je povzpelo nad dva tisoč. Iz podatkov, ki so se množili na terenu, nedatiranih in nenaslovljenih slik so nastajali začasni seznami, ki jih je bilo treba združiti. Za mnogimi deli se je porazgubila sled. Pri evidentiranju pa so vsaj zame »zmedo« povzročala dela slikarjevega brata in »likovnega dvojčka« Draga Vidmarja, čigar slog je nenavadno podoben.
Zasledovanje umetnikovega opusa je detektivsko delo. Zbiraš detajle iz različnih obdobij in jih sestavljaš v zgodbo. Kakor se je zdelo, da obvladujemo gradivo, ki je kapljajo v depoje galerije, se je izmikala moja predstava o slikarjevi duševnosti. Umetnostnozgodovinsko znanje, ki, upoštevaje metodologijo in znanstveni aparat, razvršča in ocenjuje avtorja na podlagi usmeritev, slogov in duha dobe, marsikdaj tudi ideološko kontaminirano, se mi je prikazovalo kot pomanjkljivo. Da bi se bolje vživel v slikarjevo osebnost sem se nek deževen dan odpeljal v vas Šentrupert nad Laškim, kjer je živel in kjer po sto letih ni bilo tako rekoč nobenih sledi o njem, razen istih hribov, ki se prikazujejo na njegovih krajinah …
Pomemben korak za razumevanje slikarjeve osebnosti in njegovih vzgibov so bila pisma, ki si jih je izmenjeval s svojimi zaupniki. Žal so bila večinoma le iz določenega obdobja in so zadevala predvsem eksistenčne zadeve. Iz korespondence bi bilo preuranjeno sklepati o slikarjevih estetskih ali celo svetovnonazorskih pogledih. Dobival sem občutek, da delam z drobci. In da imamo opraviti z dvema Nandetoma. Manko so zapolnile številne fotografije, na katerih se prikazuje zelo različno razpoložen. Njegov čustveni register in mladostni značaj sem v največji meri prestregel skozi fotografijo.
Za bistven premik so bili zame odločilni pogovori s slikarjevim sinom Mišem, ki je poskrbel, da se je večina Nandetove dediščine ohranila na enem mestu. Potekali so v njegovem stanovanju ali po telefonu. Ob pripovedovanju in pojasnilih o očetovem življenju sem se lažje povzpel nad faktografske podatke, predvsem pa sem bolje začenjal razumeti labirint številnih povezav. Vseh »informacij« ni bilo možno vključiti, a so krojile izbor in včasih vsebinsko pojasnile katero od slik ali vsaj kontekst njenega nastanka.
V kreiranju retrospektive vidim podobnost s pisanjem romana. Navzven je, predvsem za javnost, velika razlika, če je glavni protagonist Rihard Jakopič ali Nande Vidmar. Z vidika raziskovanja in interpretacije pa osebnosti potisnjene na rob zgodovine pomenijo večji izziv in so težji zalogaj. V okviru panoramskih razstav posamezno razstavljeno delo ni nikdar poglavje zase, pač pa učinkuje z ostalimi. Pri razvrščanju v prostor je količina relativna kategorija in umik katerega od del na račun celote se izkaže za dobro rešitev. Ko pred otvoritvijo »testiraš« razstavišče, poskušaš nemogoče: gledati na razstavljena dela objektivno in z očmi obiskovalca.
Zapis: dr. Robert Simonišek, kustos razstave / Foto: Maruša Lapuh
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC (BLOG) 