“Pustili smo svoj pečat na svetu, vendar resnično nismo naredili nič, česar drevesa in plazeče rastline, led in erozija ne morejo odstraniti v precej kratkem času.” je misel iz knjige The Log from the Sea of Cortez nobelovca Johna Steinbecka, ki me je nagovorila v času, ko sem pisala besedilo za obrazstavni katalog. V teh dneh, polnih negotovosti, ta misel zareže še globlje. Razstava je preko grafik, za matrico katerih je bilo uporabljeno lubje, na katerem so svoje vzorce pustili zalubniki, predstavljala zgodbo človeštva, ki nebrzdano izkorišča naravo in s tem ruši ravnovesje njenih ekosistemov, za kar nam narava že izstavlja svoj račun.
Umetnica se je osredotočila na epidemijo zalubnikov, konkretno lubadarjev, v eksperimentalni razstavi, ki je bila zamišljena kot velik klicaj in z grafičnimi deli ilustrirano opozorilo, s pozivom k premisleku o posledicah naših dejanj za prihodnost planeta. Svetlanine grafike so nam postavile zrcalo, v katerem smo lahko ugledali lastno dvoličnost in notranjo disonanco, ko razglašamo kako ljubimo naravo, hkrati pa nad njo ves čas izvajamo nasilje.
Zdravo drevo je mogočen in močan organizem, ki se z lahkoto ubrani napadov lubadarjev. Vendar če je lubadarjev preveč in je drevo v stresu in oslabljeno se ta drobna bitja naselijo v drevo kot smrtonosna bolezen, katere prisotnost zaznamo šele, ko se drevo začne sušiti. Za aktualizacijo zgornjih stavkov lahko samo zamenjamo besedo drevo s telesom in besedo lubadar z virusom.
Ko sva s Svetlano razmišljali o konceptu in postavitvi njene razstave v prostore Lapidarija, sva se po premisleku odločili, da bova gradili zgodbo po sobah, od najtemnejše do najsvetlejše. Zadnjo sobo, ki je bila cela prežeta z belino svetlobe je napolnjeval zvok umirjene klasične glasbe antifone Fons hortorum iz 15. stoletja. Soba je bila poimenovana Jutro in je, kljub odprtemu vprašanju Kam plovemo?, ki ga je umetnica zastavila gledalcem v obliki papirnatega čolna, simbolno predstavljala upanje.
Čeprav imam v teh dneh pogosto občutek, da trenutna realnost deluje kot odprta Pandorina skrinjica, iz katere so se poleg bolezni in smrti po svetu razširile tudi ostale zle nadloge, nam je lahko v uteho, da nam v skrinjici ostaja ravno upanje. Oboroženi z njim in skupnim odgovornim ravnanjem, lahko verjamemo v boljši jutri.
Zapis: Kristina T. Simončič, kustodinja razstave / Foto: Maruša Lapuh
—
V ciklu “Razstavne reminiscence” objavljamo izkušnje kustosov pri najbolj izstopajočih nedavnih razstavah GBJ. V ciklu bodo retrogradno predstavljena ozadja ter osebna doživljanja in mnenja kustosov, ki se pri delu z umetniki in umetninami srečujejo s številnimi vprašanji in izzivi.
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC (BLOG) 