Nagovor ob kulturnem prazniku

Nagovor direktorja Galerije Božidar Jakac Gorana Milovanovića ob občinski proslavi Kulturnega praznika v Kulturnem domu Krško (6. februar 2026).

Spoštovani gospod župan, občinski svetniki, spoštovane nagrajenke in nagrajenci, cenjene dame in gospodje,

slovenski kulturni praznik je dan, ko se kot skupnost ustavimo in vprašamo: kaj kultura sploh je in kakšno mesto zaseda v našem vsakdanjem življenju? Pogosto jo razumemo kot nekaj danega, kot nekaj, kar preprosto obstaja – a ni čisto tako. Kultura ni le skrbno varovan depo predmetov iz preteklosti ali seznam obveznih čtiv, ampak je živa in prepletena membrana, ki jo tke vsak naš gib, beseda in odločitev. Kultura namreč vedno nastaja iz kreativnega dela ljudi, iz njihovega časa, srčne predanosti in notranje potrebe po ustvarjanju. Prav zato želim na začetku posebej izpostaviti Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, območno izpostavo Krško. JSKD že desetletja skrbi za razvoj, podporo in vidnost ljubiteljske kulture, ki je temelj kulturnega življenja v naših krajih. Njihove aktivnosti niso zgolj programi – so prostori srečevanja generacij, prenosi znanja in dokaz, da kultura ni rezervirana za peščico, temveč je odprt prostor za vse, ki jih žene radovednost in ustvarjalna potreba. Prav v tem kontekstu še posebej iskreno čestitam vsem letošnjim nagrajencem, ki prihajajo iz polja ljubiteljske kulture. Vaše delo potrjuje, da je ljubiteljska kultura živo jedro kulturnega življenja – prostor, kjer se rojevajo predanost, vztrajnost in pogosto tudi izjemna kakovost.

Ko govorimo o ljubiteljski kulturi, je pomembno, da jo ne razumemo kot manjvredno ali kot vmesno stopnjo do profesionalne umetnosti. Razlika med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ni v vrednosti, temveč v načinu delovanja, v odgovornosti in v vlogi, ki jo ima posameznik znotraj širšega kulturnega prostora. Ljubiteljska kultura temelji na prostovoljnosti, na osebni motivaciji in na skupnosti. Ustvarja prostor, kjer se kultura živi od znotraj, kjer nastaja iz veselja, potrebe in pripadnosti. Profesionalna kultura pa pomeni poklic, sistem, javno odgovornost in dolgoročno zavezo kakovosti – do stroke, do institucij in do javnosti. Če je ljubiteljska kultura srce, ki poganja kri po telesu naše skupnosti, je profesionalna kultura tisti kritični um, ki to telo usmerja. Že Immanuel Kant nas je učil, da je srce brez razuma slepo, razum brez srca pa prazen. In prav to sožitje je tisto, kar kulturo dela živo in vidno. Profesionalni umetniki in kulturni delavci so tisti, ki svoja življenja v celoti posvetijo raziskovanju meja človeškega duha. So tisti, ki postavljajo merila kakovosti, ki nas izzivajo, da razmišljamo širše, in ki skrbijo, da naša dediščina ne le ostaja, ampak se nenehno nadgrajuje z vrhunsko estetsko in intelektualno vrednostjo. Brez profesionalne kulture bi naša skupnost izgubila tisto nujno referenčno točko, ki nas drži v stiku s svetovnimi tokovi. Potrebujemo institucije, potrebujemo strokovno izobražene kadre in potrebujemo ljudi, ki jim je kultura poklic – ne zato, da bi se ločili od nas, ampak zato, da nam služijo kot svetilnik. Njihova odgovornost je velika: ohranjati morajo integriteto umetnosti tudi takrat, ko ta ni ‘tržno privlačna’, in zagotavljati, da kulturni prostor ostane polje vrhunskosti. Obe sferi sta neločljivo povezani in druga drugo potrebujeta. In vendar, ko govorimo o profesionalni kulturi, moramo biti jasni: njena vloga ni le v tem, da je ‘boljša’ ali ‘višja’ oblika ustvarjanja. Profesionalna kultura je naš standard, naše ogledalo in naš vrhunski strokovni kompas.

Če sem uvodoma omenjal predvsem pomen ustvarjalnosti, predanosti in solidarnosti v kulturi, potem je prav, da na tej točki spregovorim tudi iz nekoliko bolj osebne pozicije in omenim Galerijo Božidar Jakac. Predvsem zato, ker je njena zgodba tesno vtkana v zgodbo tega prostora, tega mesta in ljudi, ki tukaj živijo. Galerija Božidar Jakac ni nastala naključno in ni zrasla sama od sebe. Njena ustanovitev je bila rezultat razumevanja, da kultura ni dodatek razvoju, temveč njegova sestavna in nujna komponenta. Pred petdesetimi leti, ko je bila galerija ustanovljena, je bilo jasno, da Kostanjevica na Krki in Krško vstopata v obdobje velikih sprememb. To je bil čas intenzivne modernizacije in strateških odločitev, ki so zaznamovale celotno regijo. Ob gradnji pomembnih industrijskih in energetskih projektov, ob nastajanju nove urbane in družbene podobe Krškega, se je namreč hkrati zgodil tudi zavesten vložek v kulturo. Ustanovitev Galerije Božidar Jakac in začetek gradnje Kulturnega doma v Krškem nista bila zgolj spremljevalna pojava, temveč jasen signal, da ta prostor razume kulturo kot temelj skupnosti. Tako Mestna občina Krško kot kasneje Občina Kostanjevica na Krki, ki sta z vizionarsko odločitvijo postali ustanoviteljici galerije, sta takrat postavili temelj, ki daje razvoju naših krajev pomen in dolgoročno vrednost. Rezultat te skupne poti danes ni le spomenik državnega pomena, temveč močan kulturni regijski center, ki je s svojim raziskovalnim delom in mednarodnim ugledom trdno vpet v evropski prostor. Skozi mednarodne projekte in rezidence prinašamo v naše okolje vrhunske umetnike in strokovnjake iz celotne Evrope. S tem naših ustanoviteljic ne umeščamo zgolj na kulturni zemljevid, temveč z njima in drugimi akterji aktivno soustvarjamo prostor odprtosti in dialoga. Prav v tem je naša največja vrednost: da lokalno pripadnost nenehno povezujemo s svetovljansko širino.

Ko danes govorimo o razvoju tega prostora, se moramo ustaviti tudi ob ljudeh, ki so ga znali misliti in soustvarjati. Eden takšnih je bil nedvomno Lado Smrekar. Kot prvi ravnatelj naše galerije je Smrekar razumel, da kultura ni zaprta v dvorane, temveč mora biti skupno dobro. Njegov odtis je neizbrisen: od mozaikov tukaj v Kulturnem domu do monografije Krško skozi čas, ki še danes ostaja temeljni dokument tega kraja. Posebej zgovoren pa je njegov prispevek k nastanku monumentalnega spomenika Matiji Gubcu, ki stoji zunaj na trgu. Kip je nastal v takrat ravno obnovljeni opatovi dvorani kostanjeviškega samostana. Ta podatek ni zgolj zgodovinska zanimivost, temveč dokaz o izjemni povezanosti umetniškega ustvarjanja in lokalne podpore. Prav skozi takšna sodelovanja se je vzpostavil kulturni ekosistem, v katerem Krško in Kostanjevica nista bila zgolj prizorišči, temveč aktivna soavtorja slovenske kulture.

Kot povezovalni element tega ekosistema stoji ime avtorja skulpture – Toneta Kralja – umetnika, ki je to našo lokalno izkušnjo znal povzdigniti na raven univerzalnega. Ko danes govorimo o Tonetu Kralju, ga pogosto razumemo predvsem kot nacionalnega umetnika, kot izrazitega pričevalca slovenske zgodovine, etike in duhovne drže. A prav je, da se ob tej priložnosti spomnimo tudi nečesa, kar se včasih prehitro pozabi: Tone Kralj je bil v drugi polovici dvajsetih in v tridesetih letih 20. stoletja izrazito evropski umetnik. Njegova umetniška pot je bila v tem obdobju vpeta v najpomembnejša mednarodna razstavišča in razstavne kontekste svojega časa. Trikrat zapored je razstavljal na znamenitem Beneškem bienalu, sodeloval na velikih mednarodnih razstavah sakralne umetnosti v Milanu, Padovi in Antwerpnu, razstavljal v Berlinu, na Dunaju, v Amsterdamu, Parizu, Leipzigu, Beogradu in drugod. To niso bila obrobna prizorišča, temveč središča, kjer se je oblikoval umetniški diskurz Evrope med obema vojnama. V tem kontekstu Tone Kralj ni nastopal kot eksotična posebnost z roba Evrope, temveč kot enakovreden sogovornik sodobnih umetniških praks. Njegova dela so bila razumljena, opažena in tudi nagrajevana, predvsem pa so izstopala po tem, da so združevala formalno sodobnost z izrazito etično in vsebinsko držo. Prav ta dvojnost – evropska likovna razgledanost na eni strani in globoka zakoreninjenost v lastni izkušnji naroda na drugi – je tisto, kar Toneta Kralja dela še danes izjemno aktualnega. Njegova umetnost ni nikoli bežala v estetizacijo, temveč je vztrajala pri vprašanju človeka, skupnosti in odgovornosti umetnika do časa, v katerem živi. Zato ni naključje, da bomo letos aprila del njegovega opusa, ki ga hrani Galerija Božidar Jakac, predstavili v Narodni galeriji v Ljubljani – v hramu slovenske kulture. Ta razstava ne bo le pregled del izjemnega umetnika, temveč tudi simbolno vračanje Toneta Kralja tja, kamor sodi: v širši evropski umetnostni prostor, v katerem je nekoč že imel vidno in spoštovano mesto.

Če želimo v celoti razumeti pomen Toneta Kralja, se ne moremo izogniti vprašanju fašizma. Ne kot zgodovinskega pojma, temveč kot realni, vsakodnevni izkušnji ljudi primorske skupnosti, s katerimi je bil Kralj globoko povezan. Ta je bila po prvi svetovni vojni izpostavljena sistematičnemu nasilju poitalijančevanja. Za mnoge umetnike tistega časa je bil fašizem ideologija, do katere so se lahko opredeljevali z distance. Za Toneta Kralja pa je bil to konkretni življenjski položaj njegovih ljudi: prepoved jezika, razgradnja identitete, pritisk na vero, kulturo in vsakdanje življenje. Njegov odziv na to ni bil pamflet, temveč umetnost – izjemno premišljena, simbolno zgoščena in hkrati izjemno tvegana. Poslikave cerkva na Primorskem, ki jih je ustvarjal v tem obdobju, niso bile zgolj sakralna umetnost. Kot pravi dr. Egon Pelikan, je Kralj s čopičem dejansko risal slovensko nacionalno mejo tam, kjer je bila najbolj ogrožena. V njih je simbolika izredno zgovorna: Kristus kot trpeči človek, figure, ki nosijo breme skupnosti, prizori padca, ponižanja in upora ter zaničevani fašistični voditelji. To so podobe, ki so ljudem govorile, da niso sami – in to v času, ko je bila že sama raba slovenskega jezika dejanje poguma. Kraljeva umetnost v tem kontekstu ni bila varna. Bila je nevarna. In prav v tem je njena etična teža. Ni šlo za umetnost, ki bi nastajala v udobju ateljeja, temveč za umetnost, ki je vstopala v javni prostor, v cerkve, v skupnosti, ki so bile pod nadzorom oblasti. Umetnost kot oblika odgovornosti. Morda je prav zato Tonetu Kralju tako blizu tudi motiv Matije Gubca – figura upora, solidarnosti in pravičnosti, ki presega zgodovinski trenutek. Gubec ni le zgodovinski junak, temveč simbol dostojanstva skupnosti, ki se ne odpove sebi, tudi ko je potisnjena na rob. In prav ta simbolna moč povezuje Kraljevo umetnost z vprašanji, ki niso zgolj zgodovinska, temveč tudi zelo sodobna. Če si danes, ob vseh družbenih napetostih, zastavimo vprašanje, kakšno vlogo ima umetnost v času pritiska, je odgovor, ki ga ponuja Tone Kralj, presenetljivo jasen: umetnost ni okras, temveč prostor etične drže. In to je lekcija, ki presega njegov čas – in nagovarja tudi našega.

Če se zdi, da je vse, o čemer govorimo – antifašizem, odpor, solidarnost, etična drža umetnika – del oddaljene zgodovine, potem je prav, da se vprašamo: kje smo danes? In predvsem – ali so te vrednote še žive? Odgovor se ne skriva le v velikih nacionalnih institucijah, temveč tudi tukaj, v Krškem. V mestu, ki je skozi desetletja raslo ob industriji, energetiki in delu, pa hkrati znalo ohraniti občutljivost za kulturo kot prostor svobode, refleksije in srečevanja. Prav zato ni naključje, da se tukaj dogajajo kulturni projekti, ki po svoji kakovosti, profesionalnosti in drznosti presegajo lokalni okvir. V tej luči moram izpostaviti delovanje društva zaveznikov mehkega pristanka – nedavni, že 23 Luksuz film festival je bil nedvomno tak primer, kot tudi jazz koncerte v Studiu 44. Predstavljajo namreč ne zgolj zgledno organizacijo kulturnih dogodkov, temveč način razmišljanja o kulturi: z jasnim avtorskim konceptom, mednarodnim pogledom in izjemno profesionalno izvedbo. To so trenutki, ko imaš občutek, da nisi več v mestu na obrobju, temveč v njegovem središču – kot bi se za hip znašel v Berlinu ali New Yorku. In v resnici se zgodi prav to: v tistem trenutku je ves svet v Krškem. Ta občutek ni naključen. Izhaja iz istega razumevanja kulture, ki jo je živel Tone Kralj, da kultura ni razkošje, temveč nuja, da ni sama sebi namen, temveč prostor empatije, solidarnosti in skupnosti. Kultura, ki ni zaprta, temveč odprta – do ljudi, do sveta, do vprašanj časa, v katerem živimo. V tem smislu današnje kulturne prakse v Krškem niso prelom s tradicijo, temveč njeno nadaljevanje. Nadaljevanje misli, da je mogoče tudi iz manjšega prostora ustvarjati vsebine, ki so univerzalne. Da kakovost ni stvar velikosti, temveč odnosa. In da prav skozi kulturo kraj postane več kot zgolj geografska točka – postane prostor pomena. Zato se lahko iz nedrij DZMP-ja razvije Katarina Režek Bogdanović, poznana pod umetniškim imenom Kukla, ki s svojimi filmi pobira nagrade po evropskih filmskih festivalih, zadnjo prav pred nekaj dnevi v Trstu, in zato se iz nedrij kulturnega društva Big bend Krško, mladi odpravljajo na študij in nastope po svetu in bogato znanje prinašajo nazaj domov, ter ga tukaj zopet plemenitijo.

Spoštovani, kultura je prostor pomena, ki ga gradimo skupaj – vsak dan, z vsako odločitvijo za kakovost in srčnost. Zato mi dovolite, da ob koncu, tudi kot član Upravnega odbora Prešernovega sklada, še enkrat iskreno čestitam vsem letošnjim nagrajencem: tako vam, ki prejemate priznanja tukaj v dvorani, kot vsem prejemnikom najvišjih državnih nagrad.

Posebna in simbolna čestitka pa naj gre letošnji nagrajenki Prešernovega sklada, plesalki Mateji Bučar. Prav v tem trenutku Mateja nagovarja zbrane na proslavi v Kostanjevici na Krki, od koder tudi izhaja njen rod. S tem dejanjem se ponovno stke nevidna, a močna vez med našima mestoma. Hvaležni smo ji, da je ime teh krajev s svojo vrhunsko umetnostjo ponesla na svetovne odre in nam s tem pokazala, da meja za duha preprosto ni.

Dragi vsi, naj bo praznik kulture priložnost, da si ponovno obljubimo to zavezo odličnosti in skupnosti. Iskrene čestitke ob kulturnem prazniku in hvala za vašo pozornost!

Goran Milovanović, 6. 2. 2026