Bogdan Borčić & Tihomir Pinter: V dialogu

Bogdan Borčić & Tihomir Pinter: V dialogu

XVIII. postavitev v grafičnem kabinetu Bogdana Borčića

8. februar 2024 – 2. februar 2025

V razstavni sezoni 2024 se nadaljuje ciklus razstav v Grafičnem kabinetu Bogdana Borčića, kjer so izbrane Borčićeve grafike postavljene v dialog z deli povabljenih umetnikov. Tokrat so ob bok Borčićevih del postavljene fotografije Tihomirja Pinterja, kar ustvarja pomenljiv preplet dveh povsem različnih, a hkrati deloma sorodnih likovnih poetik, saj oba v svojih delih lastni zaznavni svet prenašata v vizualno stilizirane in pomensko ambivalentne likovne kompozicije. Razstava tako predstavlja bližino fotografskih ter grafičnih praks visokega modernizma in postmodernizma druge polovice 20. stoletja in 21. stoletja.

Bogdan Borčić (1926-2014) je v svoji dolgi in plodni umetniški karieri prešel skozi mnoge ustvarjalne faze, v katerih se je posvečal prenašanju impulzov in izkustev zaznavnega sveta v stilizirane likovne reprezentacije. Četudi pripada generaciji, ki je sprejela nove smernice povojnega visokega modernizma, njegova dela – razen v krajšem obdobju v 80. letih – običajno niso prehajala v popolno abstrakcijo, ampak so se navezovala na stvarni svet, ki ga je obdajal in se je hkrati v tem obdobju tudi drastično spreminjal. Fragmente vsakdanje stvarnosti je prenašal v shematski jezik nemimetične reprezentacije, zato so njegovo umetniško prakso često zaznamovale vizualne forme, reducirane na čiste znake. To je pomenilo odločen odmik od klasicističnega vizualnega izraza v smislu upodabljanja idej ali izkustev ter spremembo v načinih gledanja, kjer se je uveljavilo izražanje skozi metafore.

Borčić je v zgodnjem obdobju sledil postulatom informela, vendar je kmalu našel lasten ustvarjalni izraz, ki ni bil nujno obremenjen s trendi sočasne umetnosti. Zdi se, da je z leti vse bolj abstrahiral svoje podobe in jih vse bolj reduciral na preproste znake. V modernem svetu številnih novih izkustev je bil vsakdanjik vse bolj dojet skozi produkte industrijske dobe in nove vizualne kulture. Najbolj neposredno izkušnjo sodobnega sveta je v tem času nedvomno odigrala fotografija (in film), ki je za razliko od tradicionalnih likovnih medijev ustvarjena s posredništvom aparature, zato je na videz v nasprotju z idejo o umetnosti kot plodu človekove roke oziroma geste. Fotografija pa je hkrati enakovreden likovni medij, ki z izbiro motiva in kadriranjem presega le goli prenos vizualne informacije.

Tihomir Pinter (1938-2024) od zgodnjih 60. let 20. stoletja fotografijo uporablja prvenstveno, a ne izključno, kot likovno izrazno sredstvo. Njegova dela se napajajo na bogati tradiciji fotografskega modernizma, ki je dokončno prevladal v 20. letih 20. stoletja, ko je družba sprejela reprezentacijo urbaniziranega in industrializiranega sveta kot kredibilno obliko umetnosti, ki prikazuje stvarnost posameznika tukaj in zdaj. Pinter že vse od zgodnjih 60. let fotografsko beleži detajle industrijskih obratov in urbanih struktur, kot so cevi, kalupi, števci, stroji, industrijski izdelki in opozorilni znaki, ter jih s pazljivim kadriranjem spreminja v čiste znake in linije; beleži geometrične in umetelne oblike industrije in mesta, ki sta v drugi polovici 20. stoletja predstavljala ultimativni simbol človeškega napredka.

Tudi Pinter se – podobno kot Borčić – dokaj dosledno izogiba popolni abstrakciji, saj njegova dela vselej ohranjajo delček stvarnega in prepoznavnega, hkrati uspešno ukinja fotografiji lastno informacijo o prostoru in času, ki jo posreduje le z naslovi in datacijami. Pri tem pa dosledno – tudi danes, v času prevladujoče digitalne fotografije – posega po analognem procesu, kjer je končna podoba produkt ročnega dela v temnici. Na razstavi so soočena dela obeh umetnikov, ki izhajajo iz različnih obdobij njunih ustvarjalnih poti. Čeprav so bila njuna dela ustvarjena individualno in brez neposrednih vplivov v procesu nastajanja, ohranjajo univerzalno vez v prenosu elementov stvarnega sveta v vizualni jezik.

Pinterjeva fotografija Ravne (1980), ki prikazuje simetrično podobo železarskega delavca, in Borčićeva grafika Par (1969) odražata sorodno idejo o redukciji motiva na shematsko reprezentacijo stvarnosti. Motiva nista narativna, saj ne pripovedujeta neke določene zgodbe, ampak ostajata univerzalni metafori prostora in časa, občutja in pogleda. V obeh primerih gre za prikaz ustvarjanja nečesa, kar je tako lastno človeški naravi.

Pinterjevo delo Klepsidra I-III (1978) prikazuje geometrijske simbole železniškega sistema, ki jih je izvzel iz širšega konteksta s pazljivim iskanjem in kadriranjem, da bi s tem dosegel učinek preproste dvobarvne likovne kompozicije. Na podoben način je v mediju grafike z delom BI-NM-94-1 (1994) Borčić razporedil elemente v idealne geometrijske strukture, ki spominjajo na urbano in industrijsko kulturno krajino, ki jo je ustvarila človeška roka. Morda prav fotografije njegovih sodobnikov najbolj opozarjajo na dejstvo, da Borčićeva dela ne izhajajo iz popolnega vakuuma, ampak iz dojemanja lastne neposredne okolice.

Pričujoča razstava pa predstavlja zgolj fragment umetniškega delovanja obeh avtorjev. Borčić je v svojem plodovitem zrelem in poznem ustvarjalnem obdobju segal od abstrakcije in popolnega minimalizma do stilizirane interpretacije lastnih spominov. Na drugi strani je Pinter v svetu umetnosti bolj kot likovni ustvarjalec zapisan kot portretist likovnih umetnikov, ki jih že dolga leta obiskuje v njihovih ateljejih. Tudi Borčića je večkrat ovekovečil v njegovem delovnem okolju, zaradi česar sta postala in ostala dobra prijatelja.

Razstava predstavlja 17 grafičnih del Bogdana Borčića iz zbirke Galerije Božidar Jakac iz obdobja 1960-2009 in 21 fotografij Tihomirja Pinterja iz obdobja 1966-2023. Nekatere predstavljene Pinterjeve fotografije so originalni odtisi, ustvarjeni v času nastanka posnetkov, druge so kasnejši odtisi iz negativov. Vsa predstavljena dela, tako Borčićeve grafike kot Pinterjeve fotografije, pa so odtisi, ki sta jih ustvarila avtorja sama.

Miha Colner